Grbi so določali identiteto

Zgodbe | jul. '15

Grb je slikovno sporočilo, ki je bilo uveljavljeno pred osmimi stoletji, ko večina ljudi še ni znala pisati. V današnjem času označujemo identiteto posameznika s številkami (EMŠO), nekoč pa je to istovetnost predstavljal grb. Za oblikovanje grba je treba upoštevati zahtevna barvna in likovna pravila. Ob vsem tem pa še obširno heraldično pravo, recimo, kdo je do grba upravičen.

Heraldika je mednarodni izraz za grboslovje (grbovništvo), opredeljuje pa vse, kar je povezano z grbi. Zajema zgodovino grbov, študijo teorije, prenovo starih grbov ter ustvarjanje novih. Je prva posvetna veda, priznana že od 12. stoletja naprej. Pred njo je bilo življenje tedanjega človeka v vsem podrejeno cerkvenemu odločanju. Za tlačanski živelj so obstajali le cerkveni obredi, morda še potujoči trgovci z muzikanti in zabavnimi norčki.

S heraldiko je utemeljena vrsta drugih znanosti, kot so rodoslovje, politična, orožarska, umetnostna zgodovina itn. V tem je razlog, zakaj heraldična veda ni bila prepuščena arhivom, ampak jo vodimo in negujemo še danes. Ko pa govorimo o heraldični kulturi, se lahko znajdemo pred vprašanjem, ali bi lahko živeli brez nje. Lahko bi. Enako kot brez gledališča, opere, galerije, koncertov, književnosti in še česa.

Kaj pa sploh je grb oz. »herold«? Grb je stalno barvno, slikovno znamenje simboličnega pomena s heraldično povedno sporočilnostjo. Bistveni prvini grba sta njegova stalnost ter pravna utemeljitev – t. i. »blazon«.

Blazon je kratek strokovni opis grba, pisan v heraldičnem izrazoslovju. Le takšna besedila je mogoče pravno utemeljiti. To pomeni, da ima heraldika pravno konotacijo. Grb je zato mogoče pravno zaščititi s heraldičnim registrom, s čimer dobi pomen dokumenta. Torej ima grb skupaj z blazonom pravni pomen.

 Drugi znaki

Vsak dan se srečujemo z množico različnih znakov, ki pa niso grbi: logotipi, blagovne znamke. Če grbi temeljijo na starodavnem heraldičnem pravu, pa so ti znaki povsem svobodno oblikovani in služijo predvsem komercialnim zahtevam. Po trenutnih oblikovnih smernicah jih ustvarjajo arhitekti in oblikovalci (»dizajnerji«). S skupnim izrazom jih imenujemo emblemi. Definiramo jih s tehničnimi opisi, nimajo pa enopomenskosti in trajnosti. Njihova prednost je v enostavnosti pridobitve, podjetja pa jih skladno s celostno podobo prilagajajo in spreminjajo.

Poznamo občinske, mestne, pokrajinske, deželne in državne grbe. Toda dve tretjini slovenskih občin nimata ustreznih grbov. Za svojo prepoznavnost uporabljajo embleme, ki nimajo veliko skupnega s heraldiko, čeprav so jim včasih zelo podobni. Tudi državni simbol s Triglavom ne spada v heraldiko, saj ga ni mogoče blazonirati – torej heraldično pravilno definirati in zaščititi.

Tesna povezava s plemstvom …

Heraldiko vsebinsko sestavljajo štiri glavne smeri: osebna (rodbinska), lokalna (pokrajinska, državna), cerkvena (osebna, stanovska) ter društvena heraldika (npr. gasilci, vojska).

Osebno heraldiko delimo še na plemiško in »meščansko«. Le plemiško heraldiko pa delimo po hierarhiji, ki jo delimo na nižje, višje in visoko plemstvo. Grbe teh plemiških stopenj prepoznamo po različnih videzih plemiških šlemov (čelad) ter po šlemnem okrasju. Meščanska heraldika nekaterih pravic nima.

Razvoj heraldike je omogočil razvoj plemiške hierarhije, kot so vitezi, baroni, grofi. Ti so za svoje praktične potrebe in hkratno zabavo razvili viteške igre – turnirje. Tam so pred tlačanskim in meščanskim občinstvom urili svoje borilne veščine. To je bila tudi prva posvetna zabava za preprosto ljudstvo. Postati zmagovalec takšnega turnirja je bila zelo velika čast. Takšno čast so dosegali gospodje Celjski ter mnogi drugi po evropskih deželah. Eden takih zmagovalcev srednje Evrope je bil tudi plemeniti vitez z nekdanjega gradu Kunšperk (Königsbertg) v bližini bizeljskega gradu.

Viteški turnirji so se dogajali pogosto tudi med plemstvom sosednjih dežel, kar bi danes imenovali mednarodni turnir. Seveda pojmov narod in država v današnjem smislu sploh niso poznali. To se je začelo urejati šele s francosko revolucijo 1789. Nekdo je bil pač Kranjec iz dežele Kranjske, drugi Korošec s Koroškega in tretji Štajerec s Štajerskega. Tudi jezikovnih pregrad ni bilo, zato so se vsi med seboj kar dobro sporazumevali. Saj je nižje plemstvo, slovenskega ali kakega drugega izvora, moralo znati jezik lokalnega prebivalstva: torej »kranjščino« (pojem slovenstvo se je namreč začel oblikovati šele po marčni revoluciji 1848). Vsi pa so bili do leta 1806 podaniki svetega rimskega cesarja, od tedaj naprej pa Avstrije.

Kranjski vitezi so bili skozi stoletja zmagoviti. Skupaj s štajerskimi, koroškimi in hrvaškimi vitezi so stoletja uspešno branili današnje slovenske dežele pred zloglasnimi in krutimi Turki. Pozabljamo, da so naši vrli predniki s svojimi življenji varovali svojo domovino, pa tudi ljudstva in imetje sosednjih dežel srednje Evrope, predvsem današnje Avstrije.

 … in z gradovi

Heraldika je bila vedno v tesnem stiku z gradovi. Vendar ne na način, kot večina misli. Gradovi namreč ne morejo imeti lastnega grba, pač pa lahko nosijo le grbe svojih lastnikov. Od dvanajstega stoletja naprej so se začeli gradovi »seliti« z gorskih vrhov v doline. K temu je v 14. stoletju najbolj pripomogla iznajdba ognjenega orožja. Tako kot stare gorske trdnjave je tudi viteški duh vojskovanja izgubil svoj pomen. V dolinah so nastajali vse razkošnejši dvorci. Zato bi Slovenijo lahko imenovali tudi dežela gradov. A tako kot plemstvo so se množile tudi vojne. Velike večine slovitih gradov danes ni več. Mnogi so propadli ob koncu 19. stoletja zaradi neumnih davčnih zakonov avstrijskega cesarstva. Preostale pa smo, večinoma brez dejanske potrebe, uničevali Slovenci v drugi svetovni vojni. Le peščica se jih je ohranila, večino pa že desetletja rešujemo pred popolnim propadom.

Heraldika je preživela francosko revolucijo, napoleonske prenove, marčno revolucijo, prvo veliko vojno, nastanek fašizma, nacizma, drugo svetovno vojno in končno še komunizem po njej. Ne nazadnje pa pri nas niti danes ni varna pred razvrednotenjem. V vzhodni Evropi in na Balkanu se uspešno izvija iz škodljivih modernizacij ter se vrača k starim preizkušenim zakonitostim. Današnji način življenja pa heraldiki odpira tudi nova poslanstva. Na primer turistično in gospodarsko.

Kulturno stabilne države premorejo mnoga grboslovna in rodoslovna društva, ki heraldiko vzorno negujejo. Pri nas pa je heraldika sicer zaživela, se vključila v ustrezne mednarodne organizacije, kaj več pa žal ne. V tem delu kulture Slovenija močno zaostaja za Evropo. Državna, občinska, vojaška in druga simbolika, zaobjeta v načrtu državnega registra, že dolga leta čaka na ustrezen, že zdavnaj predlagan zakon. Brez tega pa Slovenija (»Slovakia«, »Slavonija« …) ne more niti doma, še manj pa v svetu, predstavljati in uveljavljati lastne istovetnosti (identitete).

Valt Jurečič, AIH