Navdušena wikipedistka
Ljuba Brank
»Tehnika me je od nekdaj privlačila in burila domišljijo, zato sem se z veseljem poglobila v študij gradbeništva, čeprav so starši menili, da to ni ravno najboljša izbira za dekleta,« je začela Ljuba Brank, upokojena gradbena inženirka, dejavna wikipedistka, naravovarstvenica, svetovna popotnica in pohodnica, energična ter zelo razgledana gospa.
Vrsto let je bila del uspešnega in naprednega kolektiva v podjetju PNZ – Projekt nizke zgradbe v Ljubljani, kjer so se ukvarjali s projektiranjem prometnih sistemov, načrtovanjem avtocest, mostov, s prometno ekologijo in hidrotehničnimi objekti. »V letu 1968 smo skupaj z drugimi kooperanti začeli avtocestni projekt Vrhnika–Postojna, ki je bil prva sodobna štiripasovna avtocesta v Sloveniji oziroma Jugoslaviji. Po odseku, dolgem 32 km, je promet stekel že po štirih letih dela, decembra 1972, kar je bil izjemen uspeh, sploh če to primerjamo z današnjimi razmerami, ko se gradnje vlečejo desetletje in več. Podobne avtoceste je imelo v tistem času le še dvajset evropskih držav in kot socialistična država še posebej nismo želeli zaostajati,« se ponosno spominja tega zahtevnega projekta. Svoje delo je z veseljem opravljala več desetletij.
Ima sina, ki je raziskovalec, znanstvenik, informatik. V hiši živita skupaj, strpno in složno z nekaj pravili o sobivanju, enakopravna pri gospodinjskih in gospodarskih delih v hiši in okrog nje. Z navihanim nasmeškom doda: »Če sem dalj časa odsotna, vendarle zataknem v lončnico listek z napisom voda, da je sin le ne bi pozabil zaliti.«
Kot navdušena popotnica, naravovarstvenica pa tudi zaradi strokovnega izpopolnjevanja je videla kar precej sveta. V njeni potovalni beležki se je nanizalo več kot štirideset različnih držav – od držav bivše Jugoslavije do daljne Avstralije ter eksotičnih dežel, kot sta Ekvador in Galapaško otočje s svetovno znanimi želvami. Posebno so se je dotaknila potovanja po državah starih civilizacij, Mehiki, Peruju, Tibetu, in tudi državah, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze: Tadžikistanu, Kirgizistanu, Uzbekistanu ... Tam so že davno pred Evropejci imeli znanja, ki jih je potrdila sodobna znanost, in skrivajo izjemne kulturnozgodovinske zaklade, ki jih žal globalizacija vedno bolj ogroža, zato je vesela, da je vse te države videla še neokrnjene.
Po znanje na Wikipedijo
Kot ljubiteljico tehnike so jo navdušili že prvi računalniki. »V sedemdesetih letih so bili ti stroji še tako veliki, da so zapolnili vso klet.« Pred približno tremi leti je ugotovila, da na spletu iz njene gradbene stroke ni osnovnih, enostavnih pojmov. To jo je takoj spodbudilo, da se je udeležila prvega seminarja o Wikipediji, ki ga je organizirala Univerza za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Mentorji so ji pomagali, da se je naučila sama pisati članke. Zato se je znova poglobila v svojo stroko, zbirala podatke iz različnih virov, leksikonov, slovarjev ter iz številnih tujih wikipedij. Hitro je začela pisati nove članke ter dopolnjevati že objavljene.
»Zagnani prostovoljci, ki so v vlogah administratorjev na Wikipediji, so namreč skrbniki in filter za vse, ki dodajamo in spreminjamo obstoječo vsebino. Skrbijo tudi za lep jezik, za slovnico, za slog, preverjajo, ali so naši podatki pravi in točni, da niso kršene avtorske pravice in podobno. Rekla bi, da so to vrhunsko izobraženi in razgledani ljudje z izjemnim znanjem, načitani in s posebnim občutkom za skupno dobro, vsi delajo prostovoljno poleg svojih delovnih ali študentskih obveznosti,« pohvali prekaljene sowikipediste.
Ker je sogovornica skromna, ne pove o priznanjih, ki so jih ji podelili prav oni. Imajo zabavna imena, kot so Pinky, Jerpo, Modri dirkač, in tudi prava imena, ki ga uporablja tudi sama. Za obsežne in številne članke ji je Modri dirkač podelil zvezdo neutrudnosti, potem je dobila unikatno priznanje za wikiprojekt 1000 nujnih, priznanje za izjemnega novinca in še mnogo drugih. Sploh ni mogoče našteti vseh njenih prispevkov, kajti redno vsak večer dopolnjuje »škrbine«, kot imenujejo še nedokončane članke na Wikipediji. »To delo mi je všeč, ker odkrijem veliko novega, se učim, razmišljam in ustvarjam.«
Na univerzi so jo izbrali, da usposablja starejše za nove wikipediste, in tako je postala prva ambasadorka Wikipedije na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Omeni še, da so na straneh Wikipedije večkrat vabila za nove sodelavce in sodelavke. Kogar zanima, naj se odloči in pogumno vstopi na svetovni splet, kjer se bo prav gotovo hitro srečal tudi z Ljubo Brank.
Neutrudna kot je, je somentorica tudi pri računalniškem krožku in pri fotografiji. Obiskuje še geografsko skupino, umetnostno zgodovino in krožek Narava neznana znanka, vse na UTŽO Ljubljana. »Moj povsem prosti dan v tednu je le petek, če me spet ne premami Wikipedija in se ne lotim pisanja ali popravljanja nečesa. Tudi sprehod v naravi, ki jo občudujem, me pomirja in krepi. Skratka: besede dolgčas sploh ne poznam,« pravi širokega nasmeha.
Zaveda se, da je odločna in včasih ostra in da zmeraj pove svoje mnenje, ki ni vedno za vse prijetno. Tak je njen značaj. Na življenje gleda z zdravo mero optimizma in realno, čas, ki ga ima na voljo, že od nekdaj razporedi sistematično in urejeno, zato je tako uspešna na toliko področjih. Srečna je, da ji zdravje tako odlično služi. »Mislim, da sem zdaj že zrela za Novo Zelandijo,« zaključi zanimiva in vitalna gospa iz Tacna, ki ima rada pozitivne ljudi.
Wikipedija je prosta spletna enciklopedija, ki nastaja s sodelovanjem stotisočev prostovoljcev z vsega sveta, ustanovljena 15. januarja 2001. Nihče ni lastnik vsebine in noben članek ni dokončen, vedno se lahko spreminja in dopolnjuje. Pogoj je, da sta vedno navedena avtor in vir. Poleg slovenske, ki jo imamo od februarja 2002 in vsebuje trenutno 145.506 geselskih člankov, nastaja Wikipedija v še 288 različnih svetovnih jezikih ter postaja čedalje verodostojnejši vir informacij.
