LITERARNE STRANI
Spet doma
Vselej se najprej zagledam v bršljanke. Beli in rdeči cvetovi so kakor zasilna dobrodošlica, odkar ni tu nikogar, da bi me sprejel.
Spet bom odprla vrata v samoto. Hiša brez ljudi ne more biti ne prijazna niti topla, ne more biti dom, pa čeprav so vsi predmeti stari in poznani. Še celo to, da sem se v njej rodila, je ne naredi domače. Besedo dom že dolgo povezujem z drugo stavbo.
Tej tu manjka nekaj, kar bi nosilo v sebi misel name. Morda prijazen pozdrav, topel nasmeh ali vsaj prasket ognja v štedilniku.
Nekaj pa se vseeno dogaja. V betonskem preddverju, kamor čas in veter po navadi natrosita smeti, presenečena opazim dva zaboja jabolk. Samo na mojem vrtu rastejo taka in nobena druga ne dišijo tako omamno. V kartonasti škatli najdem orehe. Letos so zgodnji, me prešine.
Hiša ali vsaj njena okolica dobiva pridih domačnosti.
Še preden zaškrta ključ v ključavnici, začutim, da se na dvorišču nekaj premika.
»Aha, prihaja.« Potihoma sem ga že pričakovala.
Ozrem se. Približuje se mi ves ubog in medel, kakor da bi izšel iz megle in teme. Z nogami podrsava in jih nikakor ne more odlepiti od tal. Te noge so na tem dvorišču včasih brcale žogo visoko v zrak in glava, v kateri še ni bilo zmedenih misli, je odbila marsikateri met.
Z rokami, rahlo odmaknjenimi od trupa, maha naprej in nazaj ter skuša slediti ritmu okorne hoje. Tako premika roke veslač v zadnjih izdihljajih. Človek ne ve, ali gleda resnično gibanje ali le počasen posnetek.
Čas je v šestih desetletjih na njem opravil veliko delo. Zdi se, da je delal nadure. V levi roki drži napol dogorelo cigareto, kot skoraj vsak trenutek dneva.
Bili so časi, ko so bile njegove roke vse drugače zaposlene. Izpod njih je prišla marsikatera frača, lok, čučkalica, kasneje tudi omara, stol, vrata. Hvalili so njegovo natančnost in se čudili, da tako malo računa.
On pa ni znal ceniti ne svojega dela ne sebe. Najsi je bil vesel pobalin ali cenjeni mojster, vedno je hodil po svetu s povešeno glavo. Tudi danes ima pogled uprt v tla. Previdnost ni odveč, še celo na ravni poti ne.
Bradi in lasem dovoli rasti čisto po svoje. Saj če vprašate njega, zunanji videz ne šteje. Zato lahko, tako kot danes, nosi zeleno srajco iz flanele z velikim karo vzorcem in rjave žametne hlače od zgodnje pomladi do pozne jeseni. To, da je vmes poletna vročina, se njega ne tiče.
Kakor se ga ne tičejo položnice, računi, televizija in vsa tista elektronika, ki je prišla za njo.
Nekoč, mnogo let nazaj, je v njegovi glavi nekaj preskočilo in takrat je mladenič, ki je z nami delil isto dvorišče in stikal za istimi skrivnostmi, začel misliti, delati, se odzivati in sploh živeti čisto drugače od vseh nas. Medtem ko smo mi nizali dogodke, uspehe in poraze, je on zbiral spomine in jih skušal ujeti v večnost, če ne drugače s stvarmi, ki jih je polno njegovo domovanje. Tam so le zaradi spominske vrednosti, saj se v tej nepregledni množici redno premikata le posoda za kavo in škatla s cigaretami. Redkokdaj se premakne tudi stol, da se nastavi obiskovalcu. Samo dimu je dovoljeno odtisniti svoj pečat na stenah temačne hiše.
Toda niti bolezen, čeprav se zlovešče začne na shiz..., ni vsemogočna. Srca, ki že iz zibelke nosi v sebi prirojeno dobroto, dobrohotnost in prizanesljivost, se ni dotaknila.
Zato ve, da je za teto Francko v snegu in dežju pot do trgovine prevelik napor, in poskrbi, da v njeni hiši zadiši po svežem kruhu tudi ob slabem vremenu. Opazi, kadar se nad sosedovo hišo na drugi strani ceste ne vije dim. Takrat skoči pogledat k staremu Francu, da ni morda kaj narobe. Ne pozabi pristaviti kave, ko se okrog njegove hiše motajo delavci, pa najsi si dajo opravka v sosednji hiši, na cesti ali le s smetmi.
Saj drugega zadoščenja pravzaprav nima, razen morda tega, da kdaj pa kdaj zalije kakšno rožico. Moje bršljanke z večjim veseljem kakor svoje. Jasno mu je tudi, da jabolka ne smejo kar obležati pod drevesi in da bi orehi, ki padejo na travnik ob cesti, hitro zašli v tuje roke. Moja jabolka in moji orehi seveda. Njegova lahko ostanejo tam, kamor jih je postavil zakon gravitacije.
Ko noge pristanejo na terasi in se roka oprime ograje, si upa dvigniti pogled. Pozdravijo me majhne, neizrazite oči. Nekaj globokega nosijo v sebi. Milino, ki ti seže v srce. Ustnicam se ni treba razpotegniti, da bi oblikovale nasmeh. Ves obraz je en sam smehljaj, nežen, topel, dobrosrčen. Smeh iz oči, iz srca, iz dna duše.
Kdo drug bi pokazal na zaboje pred vrati, morda bi s pogledom ošinil redno zalivane bršljanke in pričakoval pohvalo, če se ne bi že kar sam potrkal po prsih. On pa samo razpre desno dlan. Poznam to gesto in vem, kaj mi je storiti. Iztegnem roko proti njemu kakor berač. Mogoče res beračim. Ne denarja niti hrane ne, samo prgišče domačnosti bi rada ujela v prazno dlan. Vanjo padejo trije bomboni.
»Za dobrodošlico,« reče.
Nekdo le nosi v sebi misel name, nekdo me je sprejel s prijaznim pozdravom in mi podaril topel nasmeh. Skupaj bova zakurila v štedilniku.
Nekdo je mojo prazno hišo spremenil v dom.
Babičine prisrčne besede
Vnukinja Manca obišče babico Nežo. Preseneti jo s čudno prošnjo: »Prosim, povej mi tri svoje najlepše besede. Danes smo se v šoli pogovarjali o njih.« Babica jo začudeno pogleda: »Slovenske besede so polne prisrčnosti. Moje tri najlepše besede pa so: DRUŽINA, VEČERJA, POLJUB.« Nekaj nežnega ji zdrsne po zgubanem obrazu.
»Babica, pri sedemdesetih letih še govoriš o poljubu,« se zasmeje Manca.
»No, kar poslušaj! Rekla sem DRUŽINA. To je kot velik cvet, vedno poganja nove cvetove. Nikoli ne smejo usahniti. Družina je varno zavetje, v njej domuje ljubezen. Če je ni, je kot drevo brez korenin. Rekla sem še VEČERJA. Ko se je zmračilo, smo posedli za mizo. Na njej se je ponujala skleda s preprostimi jedmi: mlečno kašo, krompirjem v oblicah, žganci … Z žlicami smo škrebljali po lončeni skledi. Ata nam je še povedal, kaj bomo delali naslednji dan. Babica je zapela staro ljudsko pesem. Pritegnili smo ji. Kot bi mana padla v nas, tako smo bili srečni. Zaspali smo, kot bi nas ujčkali. Pa nedeljski izlet! Nestrpno smo ga pričakovali, čeprav ni bil kaj posebnega, avtomobila ni bilo. Šli smo gledat, kako raste na polju, če je v hosti kaj novega … Otroci pa smo se do solz nasmejali; mama in ata sta se držala za roke. Smešno! Menda sta se bala, da bi se izgubila. Na koncu pa smo zavili v krčmo na pijačo. No, zdaj pa še besedica POLJUB. Vidim, nasmihaš se. Veš, poljub se sicer da izbrisati, a ognja v srcu se ne da pogasiti. Pasli smo na vaški gmajni. Čaroben kraj. Za nas dnevi polne radosti, brezbrižnosti. Dosegli smo vse, tudi zvezde na nebu. V mraku je živina sama našla pot domov.
Nekega večera pa … Z Nejcem sva ostala sama ob ugaslem pastirskem ognju. Potegnil me je k sebi, me poljubil in šepnil: »Punči, rad te imam!« Vse se je zgodilo tako hitro, da mi je zastal dih. V meni je zagorelo. Vrnila sem mu poljub. Nobene nisem zinila. Z roko v roki sva stekla v vas.
»Babica, kje pa je zdaj tisti pastirček Nejc?« se na široko zasmeje Manca.
»V dnevni sobi gleda televizijo,« je kratek babičin odgovor. Med obema prisrčen smeh, a pri Manci hitro ugasne. Babičine besede so jo ganile. V sebi začuti bolečino. Trepet. Družina, večerja, poljub. To so zanjo skoraj neznane besede, kot pobegle sanje; da bi pri njej doma kdaj skupaj večerjali, da bi šli na nedeljski izlet … NE! Brskajo le po hladilniku. Večno delo. Tudi ob nedeljah. Samo denar. Ati in mami imata preveč želja. Manci se orosijo oči. Brez pozdrava plane iz sobe. Neža zašepeta: »Vse se spreminja, stare besede tonejo v pozabo, rastejo nove. Pa vendar nam niti najlepši jutrišnji dan ne more vrniti včerajšnjega. Tiste prijetne besede, družina, večerja, poljub, bi morale še naprej imeti svojo prisrčnost, sijaj in zven.«
Spomini nekega kavča
Stojim in počivam. Star sem in brez dela. Leta tečejo … Kako vem, da leta tečejo? V kotu zraven mene imajo moji lastniki shranjeno okrašeno smrekico, ki jo vsako leto enkrat nesejo nekam ter čez kakšna dva tedna vrnejo nazaj.
Tudi za teden vem, pa za dneve tudi. Sam sem si napravil nekakšen koledar, da mi je lažje, ko čakam. En dan je med enim in drugim vstajanjem mojega človeka. Moj človek vstaja oziroma je nekoč vstajal pet dni zaporedoma ob istem času, potem pa je dva dni poležaval. Potem je teden minil in vse se je začelo znova v istem ritmu.
Spomini mi segajo daleč nazaj, ko sem bil še nov in sem čakal, da pride kdo po mene. En mlad moški me je izbral, ko je videl, kako prostoren sem.
Takrat še nisem razločil, kateri človek je moški, kateri pa ženska. To sem spoznal šele po nekem času. Ženske so krajše in lažje od moških pa lepše dišijo.
Moj človek je torej nekega večera prinesel žensko in jo odložil name. Ulegel se je zraven nje, jo božal in ljubkoval. Očitno jima je postalo zelo vroče, saj sta se slekla. Čeprav je moja širina dovoljevala udobno ležanje obema, je moj človek vse bolj lezel na žensko, za čuda se ona ni upirala. Zibala sta se v ritmu, ki se je stopnjeval, dokler nista vsa zadihana padla narazen. To vajo sta pozneje dostikrat ponovila. Tudi jaz sem užival.
To je trajalo s krajšimi presledki kakšni dve leti, potem pa so me preselili v večjo svetlejšo sobo ob drugo pohištvo, to pomeni omare, mizico s fotelji, škatlo, ki so jo imenovali televizija, in posteljo, širšo od mene, na katero sem bil zelo ljubosumen. Ko je bil moj človek sam, je prespal kar na meni, ko pa je prišla njegova ženska k njemu, sta se preselila na tisto posteljo.
Nekega dne se je ženska spet pojavila, sedla sta name in skoraj nič govorila. Potem sta se slekla in se stisnila kar na meni, a bilo je čutiti, da je nekaj drugače. Nobenega smeha ni bilo. Tiho sta dolgo sedela objeta in brez besed, iz njunih oči je kapljalo. Sumil sem, da nikoli več ne bom občutil teže njenega telesa. In nisem se motil.
Dolgo je moj človek spal sam. Ko sem že obupal, da bom še kdaj deležen tistega vznemirljivega hopsanja, je nekega večera spet pripeljal s seboj žensko, ki se je izkazala za stalno stranko. Da je stvar resna, se je pokazalo, ko so me ponovno preselili.
Postavili so me na nov parket, stene so imele svež vonj: novogradnja. Spet so name le sedali, nasproti televizije. Kakšno leto pozneje sem dobil novega spalca. Bil je zelo kratek in čisto lahek. Od začetka je ponoči dostikrat zajokal. Takrat je prišla ženska, ga razgrnila, da je čudno zadišalo, in ga ponovno povila. Tisti mladič je hitro nabiral težo in dolžino in se kakšno leto pozneje preselil spat nekam v drugo sobo.
Meni so spet dvignili naslonjalo in se družili z mano, ko sta se na televiziji pojavila slika in zvok. Kmalu so me puščali samega vse dopoldne in se mi pridružili šele po kosilu.
Tako so tekla leta brez opaznih sprememb, dokler nisem zaznal, da me družina mojega človeka kar nekaj let zapored ne pušča samega niti za en dan. Prejšnje čase se je redno dogajalo, da so me pustili samega vsaj za teden dni na leto, včasih pa celo dvakrat. Moj človek je prihajal po večini domov zvečer in je bil videti zelo utrujen in zaskrbljen. Omenjali so neko novo hišo.
Najmlajši član družine, tisti, ki je postal ženska, je nekega dne pripeljal s seboj še enega človeka, ki je bil moški. Ko sta sedla name, sta se stisnila drug h drugemu. Začela sta se vse bolj podobno obnašati kot moj človek s svojo žensko pred mnogimi leti.
Iz tega se je izcimilo to, da sta me moj človek in njegova ženska zapustila. Mislim, da je bilo to povezano z že omenjeno novo hišo. Mene pa sta zasedla mlada ženska in njen človek.
Tudi to stanje ni dolgo trajalo. Nekega dne sta se v sobi znašla oba para. Mlajši par je izdavil, da se namerava preseliti drugam. S seboj namerava vzeti vse pohištvo razen mene. Najbolje, sta rekla, da me odpeljejo na odpad. Nisem vedel, kaj je odpad, a slutil sem, da je to nekaj dokončnega, kar me je razžalostilo.
Moj človek je za nekaj časa ostal brez besed. Potem me je pobožal in s hripavim glasom izjavil: »Ne. V svojo hišo ga bomo odpeljali. Na podstrešju imamo dovolj prostora. Morda pa pride še prav.«
Takoj naslednji dan so prišli pome in me zanesli na podstrešje, kjer sem še danes. Skoraj vsak teden pride ženska mojega človeka gor in prinese s seboj kup dišečega vlažnega perila in ga obeša na stojalo. Suhega pobere, a ne odnese vedno vsega s seboj. Nekaj ga zloži na kupčke in ga položi name, da ga varujem. Dobro mi dene, ker se počutim vsaj malo koristnega.
Bom preživel svojega človeka?
Lahko noč
Iz dneva v večer
mrak nastaja in mir,
na nebu zvezda žari
in do jutra nad tabo bedi.
Na nekem oknu, malo stran,
nekdo sloni in misli nate,
privošči ti miru in sanje zlate,
v temno noč zašepeta, lahko noč le zate.
Zdravilo
V jutru pomladnem grem sama čez trate.
Tukaj je preproga rjava še,
tam mlado zeleno baha se.
V dolini, pod bregom visokim,potok se vije.
Ves tih je , miren in sam.
Mlin stara kolesa je ustavil,
okna zagrnil,
vrata zaprl,
v molk se ovil
in plaho v grmovje se skril.
Le grbaste vrbe, stari stražarji, ob strugi mirno stoje.
Zazrem se čez trate v ta mladi dan.
Pogled se mi ustavi v prebujeni naravi.
Srce se spočije,
duša ozdravi,
vse misli moreče odidejo stran.
Narava
Ta čas je poletje,
v vetru poigrava se cvetje,
vabljivi cvetovi sredi trav,
klanjajo se v pozdrav.
Metuljček, metuljček, kako si ti lep,
kot bi te umetnik naslikal, v žive barve odet.
Preletaš s cveta na cvet,
všeč so ti rožice, od njih si prevzet.
Ljubezen je tvoja sladka kot med,
to moraš uživat, čer hočeš živet.
Upočasnjene poti
Čas hiti, hiti v nedogled
in mi hitimo za njim,
svojim ciljem naproti.
Sprva hitro, hitreje,
dokler smo mladi.
potem utrujeno – počasneje
živimo svoj danes,
svoj jutri, pojutrišnji dan,
ponosni, da trud ni bil zaman.
in srečni, če ujamemo
še prgišče topline
in zdravja nasmeh
na upočasnjenih poteh
zapletenega časa.
Travnik, polje, mak
Ko pot me vodi čez travnike, polja,
pozabim na vse, vrne se dobra volja.
Užitek je iti čez zelene poljane,
na travnike, s cvetjem postlane.
Na travniku so rože bele, rdeče, zlatice
v bližnjem grmu lepo čebljajo ptice.
Na polju zlato sveti se pšenica,
že srp pripravlja kmečka si ženica.
V pšenici ugledam krasne barve mak,
sveti se krvavo rdeče, da ga opazi vsak.
V to naravo rad se vračam spet
tam je mir, moj mali čarobni svet.
Ko vetrič zapihlja, se mak priklanja
v zvoniku pa navček smrt oznanja …
Čakaj me
Čakaj me!
Čakaj, kakor čaka rosa sonce,
da jo osvetli.
Čakaj name
in na moje zrele dni.
Čakaj, da nekoč se v meni –
samo zate – ženska prebudi.
Čakaj me,
kot čaka rosa sonce,
da ga sprejme vase.
Bodi moje sonce!
In sredi zrelih trav
te bom sprejela – tvoja rosa –
in takrat imel me boš
le zase.
