Hudajužna v Baški grapi
Prvi zapis kraja z nenavadnim imenom iz leta 1515 je bil Pochudauschna, kasneje Chuda Jusna, Cudaiusna ... Po ljudski etimologiji je bilo ime dolgo časa povezano s Turki, ki naj bi prišli v vas v času kosila (juž'ne). Novejše raziskave pa kažejo, da je ime povezano z odjugo. In res, nad vasjo je naravni pomol Brdo, na katerem sneg najprej skopni, torej gre tam za močno odjugo.
O tem govori Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen (Založba Modrijan, 2009), ki se pri izvoru imena naslanja tudi na raziskave domačina, slavista dr. Silva Torkarja. Silvo sicer živi in dela v Ljubljani, toda skoraj vsak konec tedna se vrača v domačo vas. Nanjo je navezan tako kot brat Zdenko, predsednik Krajevne skupnosti Hudajužna-Obloke, ki se je po upokojitvi vrnil v domačo hišo. Od nekdaj ima rad ta kraj.
»Ko sem hodil v srednjo šolo na Jesenicah, sem živel v internatu. In vsak konec tedna sem komaj čakal, da lahko pridem domov,« se Zdenko spominja šolskih dni. Kasneje ga je poklicna pot privedla v Kranj, kjer se je zaposlil v Iskri.
»V vasi je tako kot v celotni dolini vedno manj prebivalcev. Še posebno odkar so propadla nekatera podjetja. Zdaj se morajo ljudje voziti na delo v Tolmin, Idrijo, Železnike pa tudi na Jesenice ali celo v Ljubljano,« pravi Zdenko.
Vrtec in šola sta v bližnjem Podbrdu, po vojni pa je bila šola tudi v Hudajužni. Pouk je v njej potekal vse do sedemdesetih let preteklega stoletja. Mnogim je bila to edina izobrazba, saj za delo na kmetijah in v gozdu kaj več šolanja niti niso potrebovali. Danes je Hudajužna del majhne KS v Grahovem ob Bači.
Proga je prinesla napredek
Ena starejših stavb je železniška postaja.
Z Zdenkom sva pokramljala o vaških hišah, med katerimi je žal mnogo praznih. Nekatere niso več primerne za bivanje, druge so spremenjene v vikende. Stalno prebivališče ima prijavljeno okoli 90 ljudi, a živi jih precej manj. V zgornjem delu kraja, kjer je železniška postaja, je večina hiš praznih. Bolj obljuden je spodnji del nad cesto in kapelo.
Da, daleč so že časi, ko je bila Hudajužna eden imenitnejših krajev v dolini. Do večje poselitve zgornjega dela doline je prišlo v 13. stoletju, ko so naselili kmete iz tirolskega kraja Innichen. Oglejski patriarh jim je dodelil zaraščena pobočja, ki jih je bilo treba urediti za kmetovanje, zato so bili oproščeni dajatev. Prisotnost nemških naseljencev se še danes kaže v nenavadnih ledinskih imenih in posebnem narečju. Ker so bile za kmetovanje primernejše sončne terase nad dolino, so se v soteski Bače naseljevali kasneje. Hudajužna je začela nastajati šele v 16. stoletju s prvimi majhnimi kmetijami. Prvi zapisi govorijo o imenu Pochudauschna (Podhudajužna), saj je domačija stala pod strmim pobočjem z imenom Hudajužna. Sčasoma so zaradi dolgega imena opustili začetni del pod. Zemlje za preživetje ni bilo veliko, tako da so si mnogi pomagali z domačimi obrtmi, lažje pa so zaživeli šele z začetkom gradnje železniške proge v prvih letih preteklega stoletja. Progo med Gorico in Jesenicami, ki poteka tudi skozi več kot 6 kilometrov dolg predor, so dokončali leta 1906. V tistih časih so v vasi premogli celo hotel in železniško postajo, ki vzbuja pozornost še danes. Veliko starih hiš pa so porušili med 2. svetovno vojno. Ta je močno zaznamovala prebivalce doline – mnogi so izgubili življenje ali pa so se morali izseliti.
Oživljena preteklost v vaškem bifeju
Kapela sv. Barbare
Poleg železniške postaje je danes najopaznejša zgradba v vasi kapela sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Postavili so jo v zahvalo, ker težka gradnja železniškega predora ni zahtevala človeških žrtev. Središče vaških dejavnosti je že dolgo Bar Zver, odprt v prostorih KS, tik nad kapelo. Februarja ga je lastnica Renata Zver lepo obnovila. Še posebej pritegnejo pozornost slike starih razglednic krajev v Baški grapi na stenah. Pa tudi točilni pult je nekaj posebnega – obložen je s skrilastimi ploščami, kakršne so nekoč delali v Selški dolini. Uporabljali so jih za pokrivanje streh, saj so zelo trpežen material.
Renata je ena najdejavnejših v dolini. Kljub gostilni, oddajanju apartmajev in do nedavnega še skrbi za trgovino najde čas za organizacijo kakšne prireditve. Za kulturni praznik, pustovanje, dan žena …
Velik krajevni praznik je vsakoletno srečanje gasilcev v čast njihovega zavetnika sv. Florjana. Po požaru v Podbrdu so se leta 1766 namreč zaobljubili, da bodo vsako leto na Florjanovo nedeljo romali v cerkev sv. Treh kraljev v bližnjih Oblokah. Običaj je po zaslugi domačinov in TD ter PGD Podbrdo živ še danes.
Renata je imela pred leti odprte edine trgovinice v dolini. Letos je morala kljub trudu zapreti še zadnjo na Grahovem: »Hudo mi je bilo, toda ni šlo drugače. Prometa je bilo premalo, pa čeprav sem blago pogosto brezplačno razvozila po domačijah ...«
Med domačini jih je kar veliko, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja. Skušajo preživeti z različnimi dejavnostmi, tudi s turizmom, za katerega imajo s čudovito naravo in bogato tehniško dediščino železnice veliko možnosti. V dolini je več slikovitih naravnih znamenitosti, lahko se podate na Porezen, Bevkovo domačijo v Zakojci, na Črno prst in Kojco. Vas je tudi ob transverzali Beljak–Trst, ki jo pohodniki premagujejo peš in z vlakom.
