Še vedno se spreminjam in rastem

Lada Leskovarja ni sram priznati, da je tako, čeprav ponosno pove, da je star že 73 let. Še zdaj – tako kot vedno – je videti zelo dobro, mladostno in sproščeno, oblečen v kavbojke in srajco, s čimer morda nakazuje, da spada v generacijo, ki je imela neke druge vrednote, zdaj pa so to prestižne in drage blagovne znamke. »Ni pomembno, kaj ima človek na sebi, pomembno je, kaj ima človek v sebi. Pa odnos do ljudi, do umetnosti. Vrednota ne more biti denar ali dober avto. Včasih nismo imeli dobrih avtomobilov, pa so bile okrog nas kljub temu lepe ženske!«

Marsikaj v svetu in doma ga jezi, in to tudi pove. Nekaterim je to všeč, drugim ne, a Lado je legenda. Veliko pesmi, ki jih je tako občuteno zapel, se spominjamo še danes, med njimi so nepozabne Bil sem mlajši kakor ti, Poslednji vlak, Si samotna nocoj, Malokdaj se srečava, Zakaj, Natali …

V svoji karieri je posnel več kot tristo popevk in šansonov, se štirikrat poročil, sodeloval in zmagal na neštetih domačih in mednarodnih festivalih, leta 1967 zastopal jugoslovanske barve na Evroviziji s pesmijo Vse rože sveta, za katero je glasbo napisal Urban Koder, besedilo pa Milan Lindič, ki je skorajda predvidel zdajšnje globalne svetovne težave, in z njo je osvojil osmo mesto. Tudi zdaj je še vedno dejaven. Ob 100. obletnici rojstva legendarnega Franka Sinatre je pripravil program njegovih uspešnic, s katerim gostuje po Sloveniji. Za začetek smo ga povprašali, kako se je vse začelo ter kdaj in kako je začel peti.

»Moj oče je bil kapelnik vojaške godbe in verjetno so mi bili glasbeni geni položeni že v zibko. Kasneje je name vplival učitelj klavirja. Pod njegovim klavirjem sem preživel ure in ure.« Dve leti, od petega do sedmega leta, je živel pri sorodnikih na vasi, pasel krave, in ker mu je bilo dolgčas, je pel. Njegovi sorodniki so to slišali, in kadar je bila kakšna svatba ali celo sedmina, so ga pripeljali tja, postavili na mizo in pel je pesmi, ki so bile primerne njegovim letom. Pel je v osnovni šoli Ledina v Ljubljani, potem na realki na Vegovi, kjer so s sošolci Primožem Lorenzom, Gregorjem Tozonon in Pavlom Gregorcem ustanovili kvartet Veseli dečki in štiriglasno peli slovenske narodne pesmi v modernih priredbah. »Spominjam se, da sem leta 1954 pel makedonsko pesem Bolen mi leži Mile Popjordanov, petje je bilo del mene. Počasi sem se razvijal. Ni bilo tako kot danes, ko v oddaji Slovenija ima talent desetletna punčka poje pesem, ki jo je napisal šestdesetletni komponist, v originalu pa jo poje petdesetletna pevka. Pa saj punčka ne more vedeti, za kaj gre. Je samo živ gramofon. Bolje bi bilo, če bi otroci peli otroške pesmice, kot sem jih jaz pel pri desetih letih. Danes se mi zdi vse narobe in vse zlagano.«

Kot najstnik se je sam naučil igrati kitaro. Leta 1957, ko je bil na pomorski šoli v Piranu, je začel peti in igrati v šolskem orkestru. »Dobro smo vedeli, kaj pojejo v svetu, poznali smo italijanske kancone, ameriške pesmi, Elvisa Presleya pa Paula Anko, vse to sem spremljal.« V zadnjem letniku pomorske šole je že hodil pet v Ljubljano, predvsem v Festivalno dvorano, kjer je mojster Jenko vodil mladinske plese. Po sedmi uri zvečer, ko so se ti plesi končali, pa je šel v nočni klub hotela Bellevue, kjer je pel Matija Cerar. Ko je bil pri vojakih v splitski mornarici, kjer so imeli svoj orkester, je pel vsako soboto. Končal je tudi šolo rezervnih vojaških oficirjev in bil pomočnik komandanta torpednega čolna. »Ko je imel Tito leta 1962 svoj znameniti govor v Splitu, kjer je bilo 120.000 ljudi, sem pel tudi tam. In ko se zdaj nekateri hvalijo, da so peli pred veliko množico ljudi, se mi zdi kar malo smešno.« Čeprav je končal pomorsko šolo, se je vpisal na več fakultet, najprej na arhitekturo, potem na pravo, ker ga je zanimalo pomorsko pravo, a postal je uslužbenec hotela Bellevue, kjer je zasedel delovno mesto pevca, pel vsako noč do dveh, štirih zjutraj in si rekel: »Prijateljice noči in jaz si za življenje zaslužimo ponoči.« Študij je obesil na klin in se osredotočil na festivale, turneje, imel srečo, da je sodeloval pri snemanju več filmov, ker ga je igranje veselilo. »Že kot fantek sem bil zraven pri snemanju prvega Kekca, največji uspeh pa je bilo snemanje z veliko angleško igralko Vanesso Redgrave v filmu Isadora, nastalem po biografiji baletne plesalke Isadore Duncan.« A glasba se mu je zdela prava pot, kjer lahko kaj doseže. »Ugotovil pa sem, da je zabavna glasba tista zoprna zvrst, kjer ne more biti popularno tisto, kar je dobro. Plevela je največ in pogosto preraste žlahtne rožice,« pove malo pesniško. »Ko opazujem, kaj se poje, kdo so zvezde, mi je včasih kar slabo! Imel pa sem srečo, da sem pel veliko nagrajenih skladb. Pevci sicer pravijo: dobil sem nagrado. Pa ni res. Nagrade dobivajo avtorji, pevec je upravičen le do nagrade za interpretacijo. Pa še nekaj: ljudje imajo čisto napačno predstavo, da se z zabavno glasbo ogromno zasluži. To ni res. Edini, ki imajo kolikor toliko redne prejemke, so avtorji. Avtorska organizacija je pri nas dokaj dobro organizirana. Pri izvajalcih pa je zelo vprašljivo. Danes si, jutri te ni.« Lado je zdržal kot svobodnjak dvajset let. »V Sloveniji sem skoraj edini, ki nisem šel v narodno-zabavno glasbo, kot Marjana Deržaj, Oto Pestner, Elda Viler, Alfi Nipič, Braco Koren in Edvin Flisar. Zanimala me je kakovost, zato sem se odločil, da bom pel šanson. Večkrat so me vprašali, zakaj sam ne komponiram, pa sem jim odgovoril z Menartovim verzom: ljudje moji, bil bi slabe volje, ker drugi znajo mnogo bolje.«

Besedila popevk naj bodo prevedena in pametna

»Kot pevcu mi je bilo vedno najpomembnejše besedilo. Melodijo sem razumel le kot pomoč za izražanje besedila in sporočila. Če besedilo ni pomembno, potem naj glasbo igrajo le z inštrumenti. Jaz kot človek in pevec pa moram izraziti sebe s pomočjo misli, ki jih prenašam z besedilom.«

Žal mu je, da besedil tujih popevk ne prevajajo več v slovenščino. »Poglejte, italijanščina je res speven jezik, zaradi lege samoglasnikov in soglasnikov se da pesem odlično zapeti, tudi angleščina je primerna, španščina je čudovit jezik, a tudi v slovenščini se da vse povedati in zapeti, v slovenščino je mogoče prevajati iz katerega koli jezika.« Večkrat se je o tem pogovarjal s čudovitim prevajalcem in pesnikom, čigar pesmi so bile velikokrat uglasbene, Janezom Menartom, ki mu je potrdil, da se da v slovenščino prevesti čisto vse, celo v ustreznem ritmu. »Tisti, ki tega nočejo, nimajo pravega občutka za jezik, so leni in se ga niso dovolj dobro naučili.« Lada zelo moti slab govor, nepravilni naglasi, razume, da ni treba vedno govoriti knjižnega jezika, a prav je, da smo blizu pravilom, še posebno pri tako majhnem jeziku, kot je naš. »Ko hočejo naši na Evroviziji peti v angleščini in mislijo, da bodo zato dobili več glasov, več prodali, to preprosto ni res. Tam so pomembne druge stvari, predvsem pa denar. Jezik nas opredeljuje kot narod. Brez jezika ni naroda. Zakaj ne bi uporabljali svojega jezika, ki je zelo bogat?« se sprašuje. »Če pa že govorimo o velikih jezikih, bi lahko peli tudi v kitajščini, ki je prav tako velik jezik. Res ne vem, zakaj bi morali vsi peti v angleščini. Seveda pa je treba hoteti in znati na pravilen način posloveniti tuja besedila.«

Spomini na nekdanje čase

V nekdanji Jugoslaviji so pevci množično gostovali v Sovjetski zvezi, kjer so 'zažigali', bili popularni zato, ker so pod firmo socialistične Jugoslavije prodajali kapitalistično glasbo, njihovi pevci pa je niso smeli peti. »Tam sta bila najpopularnejša Đorđe Marjanović in Radmila Karakljajić, drugi smo bili bolj pridruženi člani. Te turneje so bile zelo naporne, na mesec je bilo tudi po 40 koncertov. »Bil sem kar popularen tam, nisem pa zaslužil kakih velikih denarcev. Bilo je bolj za preživetje.« Po dvajsetih letih s statusom svobodnega umetnika se je moral zaposliti. »Za službo se lahko zahvalim genialcu in zanimivemu človeku Viliju Vodopivcu. Kot veste, sem sedemnajst let živel v Beogradu, ker sem bil izobčen iz Ljubljane, moje pesmi so šle v bunker, ker nisem bil lik socialističnega pevca, v Beogradu sem živel kar lepo. Ko pa se je začel turbofolk, ki mi ni bil všeč in ga nisem hotel peti, nas je cel kup pevcev ostalo brez dela. Takrat sem se vrnil v Ljubljano in delal nekaj časa kot zunanji sodelavec Studia marketing. Vili mi je svetoval, naj nekaj mesecev zastonj delam na radiu, kjer me bodo mogoče potem zaposlili. In to se je res zgodilo.« Ni nehal peti, le lažje je živel. Postal je ambasador Unicefa, ker je to po njegovem mnenju ena redkih dobrodelnih organizacij, ki lahko pomaga, ker ima izpostave na različnih koncih sveta, in če se zgodi kakšna katastrofa, je takoj tam. »Zdi se mi smiselno pomagati tam, kjer je potrebno, pokazati, da nam je mar, še posebej ker smo kot belci več stoletij ropali Afriko. Ko vidim vse te strašne stvari, ki se dogajajo po svetu, ko ima denar le peščica ljudi, me to zelo boli. Tega enostavno ne odobravam. Temu bi se morali upreti. Želel bi si bolj socialen svet. Lagodnejše bi morali živeti, ne pa le delati, in to zlasti za tiste, ki imajo že tako ali tako vsega preveč.« Želi si, da bi mladi živeli vsaj približno tako dobro, kot so včasih.

Neva Brun