Od paragrafov k platnu in čopiču
Jernej Rovšek
Vesel je, ko vidi, kako se nekateri po upokojitvi prav razcvetijo, saj začnejo delati, kar so si vedno želeli. »Mnogi se posvetijo učenju, drugi svojim konjičkom, tretji se ukvarjajo z vnuki, četrti delajo na vrtu, vinogradu, potujejo, postanejo športniki, se družijo s prijatelji, za kar prej niso imeli časa, itd.,« je začel Jernej Rovšek, že štiri mandate eden izmed namestnikov varuha človekovih pravic, sicer pa pravnik po poklicu. Konec letošnjega leta se bo upokojil.
Z njim smo se pogovarjali predvsem o tem, kako se pripravlja na ta novi izziv …
»Vem, da so med novimi upokojenci tudi takšni, ki upokojitev doživljajo kot stres in negativno prelomnico, saj jim je s prekinitvijo dela, nekaterim tudi proti njihovi volji, odvzet status, onemogočeni pa so jim tudi socialni stiki znotraj delovnih sredin. Mnogi po upokojitvi sploh ne vedo, kaj naj počno. Počutijo se odpisane.«
Ugotavlja, da so pri nas redki pripravljeni na upokojitev, zato se je odločil, da ne bo med njimi. Prepričan je, da brezciljnost in brezdelje ubijata, še posebno v mestih, kjer marsikdo nima vrtička ali pa ga ne zmore obdelovati. Zato meni, da bi lahko zdravi novi upokojenci množičneje sodelovali pri različnih prostovoljnih dejavnostih.
»Slikal bom«
Jernej ima srečo, saj je, kot sam pravi, nekoliko umetniška duša že od mladih let.
»Že kot dijak in študent sem risal karikature za Pavliho, TT, Dnevnik, Mladino, Stop itd. Moje satirične in politične karikature so mediji v tistih časih radi objavljali in z njimi sem se v času študija tudi preživljal,« nadaljuje.
Ko je končal šolo za oblikovanje, je sprva razmišljal, da bi se vpisal na likovno akademijo. »Pa sem se po tehtnem razmisleku odločil, da se poskusim vpisati na pravno fakulteto, ker slikarski kruh ni lahek ...« Na pravni fakulteti je diplomiral leta 1974. Med študijem je ustanovil, pisal, ilustriral in tehnično urejal »PF«, list študentov pravne fakultete. Vmes pa je postal priznani karikaturist in stripar. Risal in pisal je tudi tedenski satirični strip Mostiščarji, ki so ga leta objavljali v reviji Telex.
Potem se je zaposlil v tedanji slovenski skupščini in kot pravnik sodeloval v mnogih komisijah ter zanje opravljal različne strokovne naloge. Med drugim je bil sekretar ustavne komisije v času sprejemanja osamosvojitvenih amandmajev in nove slovenske ustave.
Od leta 1990 dela na področju varstva človekovih pravic, najprej kot sekretar »Bavconovega« Sveta za človekove pravice, nato pa je od vsega začetka del ekipe Varuha človekovih pravic, zanj je leta 1993 pripravil tudi besedilo zakona, ki še vedno velja. »Osamosvojitev Slovenije je potekala pod sloganom, da bo to država, kjer bodo človekove pravice posameznika najvišja vrednota. Zdaj pa človekove pravice niso več v ospredju in je očitno, da človekovih pravic in demokracije kapitalistično gospodarstvo ne potrebuje. Tega sicer nihče od politikov ne govori na glas, a vsakdanje življenje kaže prav to podobo.«
Potem se je vrnil nazaj k svojemu konjičku. »Slikati sem začel leta 1985, ko sva si z ženo Cvetko postavila hišo, v kateri sem prišel do svojega ateljeja. Najraje delam akvarele in risbe s tušem, največ slikam stari del Ljubljane,« nadaljuje in nam zaupa, da svojih slik za zdaj ne prodaja. Kdaj pa kdaj kakšno podari, sicer pa jih ima vse okoli sebe, kot svoje ljube otroke.
Nič čez noč
Hkrati ima srečo, da mu ne bo treba – kot mnogim novim upokojencem – izpreči čez noč. »Še vedno bom sodeloval pri nekaterih mednarodnih pravnih projektih, na primer pri varovanju človekovih pravic na Balkanu, ostal bom še član Novinarskega častnega razsodišča pri Društvu novinarjev Slovenije, v okviru Mirovnega inštituta pa bom še naprej podpredsednik Sveta za odziv na sovražni govor, vsaj v času trajanja projekta.«
Prepričan je, da bi bilo za ljudi veliko bolj humano, če bi se lahko postopoma upokojevali. »Pred kratkim sem o tem govoril s kolegom iz Danske, ki bo po koncu obvezne delovne dobe delal, dokler bo želel, s polovičnim delovnim časom, ob tem pa prejemal del pokojnine, skupaj pa toliko kot do zdaj. Hočem reči, da so tam veliko bolj prilagodljivi in do starejših prijazni.«
Na koncu kot pravnik še omeni, da ga pri slovenski politiki najbolj moti to, da nima dolgoročne vizije države in da si nihče ne zastavi ciljev na dolgi rok. Tako se mu zdi, da skuša vsaka vlada čim manj boleče le preživeti svoj mandat. Jasno, da je to dolgoročno v škodo države in državljanov. »Razočaran pa sem tudi nad strokovnjaki, ki sem jih spoštoval, a ko so vstopili v politiko, so postali neprepoznavni in so pozabili na vrednote, ki so jih prej zagovarjali.«
Varuh človekovih pravic ali ombudsman je institucija, ki varuje človekove pravice. Je posrednik med posamezniki in državnimi organi. Jernej Rovšek svetuje: »Preden se obrnete na Varuha, ker se vam je zgodila takšna ali drugačna krivica, skušajte najprej sami rešiti svojo težavo pred pristojnimi organi. Če vam to ne uspe ali se pristojni organi ne odzivajo ali pa preprosto ne veste, na koga se lahko še obrnete, je Varuh lahko pravi naslov.«
Pokličete lahko na brezplačno telefonsko številko: 080 15 30 ali pišete na elektronski naslov: info@varuh-rs.si. Lahko pridete tudi osebno na Dunajsko cesto 56 v Ljubljani (4. nadstropje), in sicer od ponedeljka do petka med 9.00 in 15.30, ob petkih pa do 14.30.
Postopek pri Varuhu je brezplačen. Napišite, kaj se vam je zgodilo, kateri organ naj bi vam kršil pravice in kaj ste že storili za rešitev svoje težave. V pobudi ne smejo manjkati vaši osebni podatki in podpis, saj anonimnih pobud praviloma ne obravnavajo. V pomoč vam je lahko opomnik za vložitev pobude, ki je dostopen na spletni strani www.varuh-rs.si.
