Ameriški pogled na staranje

jul. '15

Razviti svet ima poleg gospodarske krize in čedalje večje brezposelnosti še dve ključni težavi: rodnost se zmanjšuje, življenjska doba pa podaljšuje. Zato povsod, z večjimi ali manjšimi odpori, daljšajo pokojninsko dobo in predvsem višajo starost, pri kateri se bo mogoče upokojiti. Ekonomisti namreč predvidevajo, da bodo pokojninske blagajne v nekaj desetletjih prazne, če se aktivna delovna doba ne bo podaljšala.

»In čeprav je starejših vse več, gube, sive nitke v laseh in manjša telesna moč niso v modi,« je med drugim dejala dr. Judith Bachay, profesorica družbenih ved na St. Thomas University na Floridi v ZDA, prva Fulbrihtova specialistka, ki je pred kratkim predavala v Ljubljani, in sicer o staranju tam čez veliko lužo, za člane Gerontološkega društva Slovenije in za vse, ki jih ta tema zanima. »Uspešno oziroma kakovostno staranje seveda ni kupovanje krem proti gubam, tudi niso kozmetične operacije, pač pa je treba živeti naprej čim dejavnejše, željam in zdravju ustrezno.«

Omenila je tudi, da se mnogi ljudje, ki živijo v domovih za starejše, tam dolgočasijo, počutijo se nemočne in osamljene. Zakaj? »Ker drugi odločajo o tem, kaj je zanje primerno, namesto da bi seniorje vprašali, kaj hočejo in kaj si želijo.« Dejstvo je, da si večina starejših ljudi želi čim dalj časa živeti doma, zato bi morale vse starajoče se družbe razviti različne servisne službe za pomoč seniorjem na domu, a po takšni ceni, ki bi bila vsem dosegljiva. Večina seniorjev si namreč nikakor ne želi biti v breme svoji družini, hkrati pa si želijo biti z njimi v čim boljših odnosih. Ko so že v visoki starosti, pa ne želijo trpeti, a tudi pred koncem življenja želijo sami odločati o sebi. Tako recimo o nadaljevanju zdravljenja, ki ga lahko tudi odklonijo, o tem, ali bi odšli v hospic, komu zapustiti premoženje, če ga imajo, itd. »Domovi starejših bi se morali prilagoditi starejšim, in ne obratno,« je bila odločna.

Dotaknila se je tudi stereotipov o staranju. »Starejši naj bi bili sitni, pridigarski, neprestano bolni, a tudi preudarni, molčeči, ki pretežno mirujejo in obujajo spomine itd. Ve se, da na starostne stereotipe o nemočnih starejših ljudeh vplivajo predvsem izkušnje z bolnimi in onemoglimi starostniki, čeprav je takšnih v resnici samo okoli pet odstotkov.«

Zahodni politiki, tudi slovenski, pa mislijo, da so višek skrbi za starejše domovi starejših. Za nekatere so, za dejavne in zdrave seniorje pa nikakor ne.

Besedilo in fotografija: N. Ž.