Poletni mozaik na vrtu

Prosti čas | jul. '15

Najbolj vroči tedni prinašajo svoje posebnosti ter ponujajo mozaik opravil z bolj ali manj znanimi lepoticami. Skrb zanje še ne pomeni, da se je treba odreči načrtovanemu sproščujočemu oddihu. Vse to ni prav nič težko povezati z dopolnjevanjem vrtnarskih izkušenj. Tu je nekaj aktualnih namigov.

Vsekakor tudi v poletnem času priporočam, da se ljubitelji rastlinskega sveta razgledajo po bližnji ali daljni okolici. Botanični vrtovi so vedno vredni ogleda, tudi ljubljanski vrt domovinske flore ali mnogo mlajši na drugem koncu – pod Pohorjem. Povsod je rastje iz našega in tujega okolja dostopno za ogled in dobro označeno, v kateri od gojitvenih gredic ali na stojnici je morda pripravljena tudi sadika za vas. Vsi botanični vrtovi pobirajo semena s svojih rastlin in tudi sicer poklicni vrtnarji pogosto izkazujejo naključnemu obiskovalcu več kot le službeno prizadevnost.

Lagerstremija za vrt in čebrico

Poleti cvetoča grmovnica na dovolj toplem primorskem obrobju Slovenije prezimi na prostem, drugod pa jo je najbolje gojiti v čebrici kot oleander, da jo jeseni lahko umaknemo v nekoliko toplejšo klet ali garažo. Kot mlado rastlino jo lahko gojimo kot lončnico ali jo celo oblikujemo kot bonsaj. Lagerstremija (Lagerstroemia indica) je klasična južnjaška lepotica, in kdor si privošči potovanje proti jugu, njenih barvitih socvetij ne more prezreti. Cvetje je belo, rožnato ali rdeče, največkrat v čistih in zelo opaznih odtenkih, včasih pastelno zastrto ali celo dvobarvno. V subtropskih in sicer toplotno ugodnih krajih vsega sveta je vsaj tako pogosta lesnata rastlina kot oleandri. Zraste v grm ali drevo ter je po poreklu iz južne Kitajske, nikakor pa ne iz Indije. Precej veliki eliptični listi spominjajo na japonsko kalino (Ligustrum japonicum, cenjen in zaradi občutljivosti razširjen grm le v primorju) in jeseni odpadejo. Zelo vpadljiva in barvita kobulasta socvetja so na konceh enoletnih poganjkov in se razbohotijo šele avgusta in septembra. Kot manjše drevo se, recimo, izvrstno obnese v obcestnih nasadih v Novi Gorici. Ob cvetju in listju je dodatna lepotna vrednost tudi rjavo rožnata gladka skorja, ki se lušči podobno kot pri platani in ustvarja zanimive vzorce in barvne prehode. Nekaj posebnega je obrezovanje, ker moramo vsako leto vzgojiti nove enoletne poganjke s socvetji na konceh. Vendar je mogoče vzgojiti razrastišče čisto pri tleh in vsako jesen porezati veje na glavič, ki ga zavarujemo, da spomladi zanesljivo požene. Tako vsaj v zavetju ostaja pri življenju in v cvetenju kar na prostem.

Eksotična bumerangovka

Ime nas nekako popelje v Avstralijo, toda rastlina domuje v tropski Afriki in jugovzhodni Aziji. Slovensko poimenovanje se nanaša na ukrivljene gomolje, ki spominjajo na razpotegnjeno podkev ali bumerang. Vsak gomolj ima samo en brst in nobenih stranskih možnosti za regeneracijo. Sicer pa je to po svoji botanični pripadnosti lilijevka (Liliaceae), ki je zaradi svojih dekorativnih in vpadljivih cvetov pri nas cenjena v cvetličarstvu in jo lahko gojimo tudi kot lončnico. Marsikje po tropskih krajih je to običajna vrtna rastlina, ki je ponekod celo pobegnila čez plotove ter je iz gojene rastline postala podivjan tropski kozmopolit. Bumerangovka (Gloriosa rotschildiana) se oprijemlje opore s pomočjo listov, katerih konice so podaljšane v vitice. V nekaj večjem cvetličnem lončku se stebla držijo pokonci s pomočjo podstavljene opore. Najmikavnejše so bumerangovke z rdeče rumenimi cvetovi, a sorte s čisto rumenimi cvetovi so redkost. Sicer pa je pri mladih cvetovih vidno več rumene barve, vendar začne z dozorevanjem prevladovati rdeča in rumeni ostanejo le še robovi cvetnih listov. Cvet je spremenljiv kot migetajoč plamen in šopki z dodatki bumerangovke so lahko oblikovno in barvno izredno razgibani. Cvetličarji imajo pri tem nekaj težav in omejitev, ker so cvetni peclji redkokdaj daljši od 15 centimetrov. Cvetje se pojavlja iz zalistij v zgornjem delu stebla. Glede na vrsto merijo v premeru 6 do 12 centimetrov. Cvet vzdrži teden do 14 dni, od prvega do zadnjega cveta na steblu pa preteče celo do dva meseca. Iz oplojene plodnice lahko tudi v stanovanju pridelamo nekaj semena in poskusimo s setvijo. Razen omenjene obstaja več vrst, ki rastejo v gozdovih Kameruna in Cejlona, v Etiopiji in Rodeziji. Vse bumerangovke potrebujejo v rasti dnevno temperaturo 20 do 25 stopinj, ponoči pa je dovolj okoli 16 stopinj. Prst mora biti prepustna in redilna, drenaža brezhibna. Med rastjo redno gnojimo in zalivamo. V zavetnih legah je mogoče pripraviti bumerangovke do cvetenja tudi na prostem. Gomolje pa vseeno jeseni izkopljemo, ker celo najodpornejše ne prenesejo več mraza kot gladijole.

Poletno razmnoževanje lilij

Lilije so med najžlahtnejšimi rastlinami, tako prosto rastoče v naravi kot gojene v vrtu, in zato jih enako cenijo vrtnarji kot floristi. Z nekaj spretnosti in potrpežljivosti jih je mogoče razmnoževati tudi v domačem okolju. Poleti jih množimo z zarodnimi čebulicami in z odlomljenimi luskami. Pri nekaterih se v zalistjih pojavljajo zarodni brstiči ali bulbile, kar izkoriščamo za vegetativno razmnoževanje. V naravi se tako razmnožuje naša domača brstična lilija (Lilium bulbiferum), od vrtnih vrst pa je najpogostejša tigrasta lilija (Lilium lancifolium), ki je večinoma znana kot popolnoma neplodna triploidna oblika. Zato ne nastavi semena in je mogoče samo vegetativno razmnoževanje. Pri obeh je prav obilen nastavek bulbil prava pot do večjega števila novih rastlin. Brstiče nabiramo, ko dorastejo, a preden sami odpadejo, potem pa jih »posejemo« v zabojček ali lonček, ki je njihov otroški vrtec naslednji dve leti. Brstiči, ki se sami zasejejo okoli odraslih rastlin, navadno preživijo nekoliko težje, ker nanje posebej ne pazimo.

Pri tistih lilijah, ki so v tem času že odcvetele, recimo limbar in sorte iz skupine azijskih ali 'mid century' križancev, je zdaj najboljši čas za posebno obliko vegetativnega razmnoževanja z odlomljenimi čebulnimi luskami. Pri pozno cvetočih sortah je dobro še malo počakati. Čebule moramo namreč odkopati, da lahko nekaj posameznih lusk odkrhnemo tesno ob čebulnem krožcu. Korenine pod čebulo naj le ostanejo nepoškodovane, z vsake čebule pa lahko brez škode vzamemo do polovice lusk. Nabrane luske naprašimo z oglenim prahom, jih za nekaj časa pustimo na zraku, da se rane zasušijo. Iz nakopičenih hranilnih snovi bodo nove čebulice nastale predvsem na prelomu, a za to so potrebni prijetna jesenska toplota, potrpljenje in le malo vlage. Luske pomešamo s peščenim substratom ter nasujemo v skodele ali zabojčke ter postavimo v senco na prostem. Za vsak primer vse skupaj zavarujemo še z odrezano brinovo vejo.

Veliki pridelovalci čebulic lilij v ugodnem okolju natrosijo luske kar v brazde na prostem, kjer se že po šestih tednih razvijejo nove čebulice, korenine in pozneje še listi. Naše jeseni so za takšno početje premalo zanesljive, zato se ljubiteljem ponuja še ena možnost za razmnoževanje v manjšem obsegu. Luske s peskom dajo v plastično vrečko, ki naj šest tednov uživa pri 23 stopinjah. Naslednje štiri tedne naj bi znižali temperaturo na 17 stopinj, pozneje pa pri 5 stopinjah povsem zanesljivo odganjajo korenine. Medtem ko se nove čebulice hranijo iz zalog odlomljenih lusk, narastejo na grahovo ali lešnikovo velikost. Do cvetenja bosta potem potrebni verjetno vsaj še dve leti.

Voluhar in vrtnar

Voluhar v vrtu pobira same delikatesne zalogaje in najprej mu izginejo med glodači čebulice lilij, tulipanov in hijacint. Potem so na vrsti koreni radiča, peteršilja, regrata in vrtnega korenčka. Okusni so gomolji topinambura, klasnatega liatrisa in dalij. Včasih se loti tudi žafranovih gomoljčkov ali perunikinih korenik. Po mojem svetem vrtnarskem prepričanju se je treba proti voluharju boriti z vsemi sredstvi. Rastlinska homeopatija, bio- in ekoposegi niso pretirano zanesljivi. Z njim bo konec v cevni pasti, ko pregrizne nitko in sproži jekleno vzmetno zanko. Te pasti niso drage in so učinkovite, če jih nastavimo v »žive« rove. To so tiste luknje, ki jih voluhar zatrpa takoj, ko mu naredimo »prepih v stanovanju«. Če po njegovih premikih ugotovimo, da je le za kakšno ped od vhoda, se ga lahko lotimo tudi z lopato ali motiko. Z eksplozivom so polnjeni naboji posebnih samostrelov, ki jih prav tako namestimo v naseljen rov. Zastrupljene vabe imajo enak cilj kot dimni naboji, ki pri izgorevanju izločajo ogljikov monoksid: pokončati domače voluharje ali celo tiste, ki se priselijo z vrtnega obrobja.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob