Razvoj kraja ob sotočju Save in Ljubljanice zaznamoval promet

Zgodbe | jul. '15

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – ZALOG

Stane Matjažič

»Kot mnoga druga naselja je tudi Zalog nastal ob sotočju rek Save in Ljubljanice. Sava je v preteklosti močno spreminjala svojo strugo ter dolga leta krojila usodo naselitvenega območja in delno tudi tok reke Ljubljanice. Ob visokih vodah je daleč naokrog poplavljala ravnino. Danes je že skoraj v celoti regulirana, le ob sotočju z Ljubljanico ima še nekaj rokavov in mokrotnih travnikov. Obe reki sta se zajedali v stoletja nanesen prod in se tako poglabljali, ob straneh pa so nastajali visoki bregovi, na katerih so se začela razvijati naselja,« nam je najprej pojasnil nastanek kraja, v katerem prebiva že 76 let, 85-letni upokojeni ekonomist Stane Matjažič, potem ko smo ga zmotili na vrtu skrbno urejenega doma na desnem bregu Ljubljanice, ob vznožju Debnega vrha (530 m).

Ker se je ob tem porodilo vprašanje o izvoru krajevnega imena, je naš sobesednik takoj zavrnil teorijo, češ da je to nastalo zaradi velikih zalog, ki so bile v skladiščih ob rečnem pristanišču. Ta so namreč nastajala šele v 17. in 18. stoletju, medtem ko je bila najstarejša do zdaj znana listina, v kateri je v latinici naveden Zalog, napisana 20. decembra 1336. Zato je še najverjetnejša razlaga, da je beseda nastala iz pojma log (gaj), ker je bila vas zadaj za logom, in kraj je dobil ime Za-log. Takšno razlago navaja tudi znani slovenski etimolog dr. Marko Snoj, saj prvotna predložna zveza za log vsebuje slovensko občno ime log v pomenu '(močvirni) travnik ob vodi, deloma porasel z drevesi', kar je neposredno povezano z nekdanjim poplavnim območjem reke Save pri Zalogu. Sicer pa se v Sloveniji to zemljepisno ime pojavlja kar šestnajstkrat, in sicer: dvakrat kot del mesta (Ljubljane in Postojne), dvakrat kot samostojno ime kraja in štirikrat zaselka ter osemkrat kot sestavljeno krajevno ime (od Zaloga pod Trojico do Zaloga pri Škofljici).

Železnica vzela kruh vozarjem in brodarjem

V leta 1910 zgrajeni šoli je zdaj knjižnica.

»Zalog spada med mlajša kolonizacijska območja, pri čemer so spremembe v strukturi prebivalstva ter s tem povezane oblike in funkcije naselja temeljile na prometu, ki je bil v 17. in 18. stoletju še zelo preprost. Največ blaga so prenašali po ozkih tovornih poteh, tovorjenje pa je predstavljalo za kmete dober zaslužek. Temu se je kasneje pridružil še promet po rekah ter nato po cestah in železnici,« pravi izvrsten poznavalec krajevne zgodovine Stane Matjažič in nadaljuje: »Dokler niso regulirali Ljubljanice in je voda z vrhniškega konca dotekala bolj počasi, ni bilo velikih poplav v nižjem delu vasi. Zato so tu zgradili za tiste čase (18. stoletje) kar mogočne stavbe, ki so služile pristaniškim dejavnostim. V njih so bili uradi pristaniških oblasti, carinarnica, v času Francozov sedež župana (mera), veliko skladišče blaga, kolnica za vozove, staja za konje in kovačija. Tu so bila tudi prenočišča za brodarje, voznike in trgovce ter gostilna.«

Z gradnjo ceste od Dunaja do Trsta leta 1720 se je promet blaga hitro večal, tako da so imeli vozarji in brodarji dovolj dela. Njihov položaj pa se je bistveno spremenil, ko je leta 1849 železnica dosegla Ljubljano in se v naslednjih desetletjih razširila po Sloveniji. Ponudba tujega blaga in industrijska proizvodnja sta dodobra škodovali domači obrti na deželi in malim obrtnikom v mestih, tako da so posamezne obrti propadle in izginile; tudi mali kmetje so propadali in krepil se je delavski razred. Vse to se je dogajalo tudi v Zalogu, ki pa je imel srečo, da se je tu kmalu začel razvijati ranžirni kolodvor, kjer so sestavljali in razstavljali vlake za vso Slovenijo in za druge države, pri čemer je dobilo službo veliko domačinov. Ker je bila med prvo svetovno vojno proga skozi Zalog prenatrpana z vojaškimi transporti, so v letih 1915 in 1916 najprej zgradili dva kilometra dolgo ranžirno postajo z večjim številom odstavnih tirov, ki so ji naslednje leto dodali še skoraj enako dolgo nakladalno rampo, s pomočjo katere je bilo mogoče v zelo kratkem času naložiti ali razložiti celo vlakovno kompozicijo.

»V tem času je ljubljanski fotograf V. Klein napravil tudi razgledniški posnetek, ki prikazuje središče Zaloga na Poljanah, kjer avstro-ogrska vojaka stojita ob vojaških cizah za razvoz tovora. Za njima je Pinčev grad, v katerem so prenočevali brodarji, zdaj pa so v obnovljeni zgradbi stanovanja. V naslednji hiši je bila tristo let kovačija, v kateri so podkovali volovske vprege, ki so vozile blago v Ljubljano, kasneje pa konje, dokler jih ni izpodrinil traktor. Zadnji zaloški kovač je bil Andrej Debeljak. V zadnji hiši na desni strani je bilo v času rečnega plovstva veliko skladišče, nato pa Gradiškovo gospodarsko poslopje, ki je bilo tako veliko, da se je med drugo svetovno vojno v njem nastanila celotna enota italijanske vojske z mulami vred. Tega poslopja zdaj ni več. V naslednji Kačarjevi stavbi je bila pristaniška uprava, v času Francozov pa tudi sedež občine, kjer je mer med drugim opravil civilni del poroke ter vodil uradne knjige rojstev, porok in mrliške knjige. Danes so tu stanovanja. V najbližji zgradbi s frčado je imel že omenjeni posestnik Gradišek trgovino (levo od vhoda) in gostilno, ki sta delovali do začetka druge svetovne vojne. Po njej je bila stavba, katere zadnji lastnik je bil Mirko Gradišek, nacionalizirana, nato so tu uredili menzo za šolarje, v kateri sem kósil tudi jaz. Kasneje je služila različnim namenom, zdaj pa so v njej stanovanja,« odstira podobe s stare razglednice Stane Matjažič, ki je ob dvajsetletnici Društva upokojencev Zalog leta 1998 svojemu kraju posvetil tudi krajepisno monografijo Naš Zalog – zbir zgodovinskih dogodkov, v kateri je, kot pravi, »skušal prikazati življenje Založanov zlasti v zadnjih 300 do 400 letih in razvojni utrip kraja«.

Šolo obiskoval v Zalogu, Polju, za Bežigradom in v Dravljah

Središče Zaloga na Poljanah leta 1918

Čeprav na vsako vprašanje natrese kopico podatkov o preteklosti in sedanjosti tega dela mesta Ljubljane, se vseeno še vedno ne šteje za staroselca, saj se je njihova sedemčlanska družina iz Luč pod Polževim sem priselila leta 1939, ko je bil star devet let. Oče je kot progovni delavec (krampar) dobil službo na železnici v Zalogu, kjer je pod Debnim vrhom kupil posestvo in na njem postopoma ustvaril skromno kmetijo s kravo in prašičema. Stane Matjažič je začel obiskovati leta 1910 zgrajeno zaloško šolo, ki je upodobljena na drugi fotografiji (v njej je zdaj knjižnica), a ne za dolgo. Najprej so jo zasedli jugoslovanski in potem italijanski vojaki ter nazadnje domobranci. Tako je osnovno šolo končal v Polju in nadaljeval na meščanski šoli za Bežigradom, a ker so se tudi tu naselili vojaki, so dijake premestili v Dravlje, po vojni pa spet za Bežigrad, kjer je opravil malo maturo.

Ker je imel veselje do kmetovanja, se je vpisal na takrat ustanovljeno srednjo kmetijsko šolo v Mariboru, ki pa jo je kmalu zapustil, saj mu je pri 17 letih umrl oče, in mama Brigita je želela, da se kot najstarejši otrok vrne domov in prevzame kmetijo. Hkrati se je zaposlil pri železnici: najprej je delal pri nadzorniku proge v Zalogu in nato v sekciji za vzdrževanje prog v Ljubljani, od koder so ga poslali v enoletni knjigovodski tečaj v Zagreb. Po vrnitvi od vojakov so ga pri železnici hoteli poslati v Bosno ali Albanijo, a je raje ostal doma in se kot skladiščnik zaposlil v poskusnem obratu celjske Tovarne organskih barvil v Podgradu. Ko so ga po gradnji tovarne v Celju ukinili, sta v njenih prostorih z vodjo tega obrata inženirjem Ladom Zupanom ustanovila podjetje Arbo (zaščitna sredstva za kmetijstvo), iz katerega je leta 1955 odšel na Petrol in se po 33 letih upokojil. Vseskozi je bil dejaven tudi v domačem kraju, najprej v prostovoljnem gasilskem društvu, nato je bil od ustanovitve 15 let predsednik krajevne skupnosti, po upokojitvi pa je v zaloškem DU v 25 letih poleg drugega pripravil blizu 250 izletov. Zdaj pa mu največ pomeni, da se lahko predaja urejanju zelenjavnega, sadnega in okrasnega vrta ter izdelovanju izdelkov iz viter in lesa.

Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media