Komeljevi življenje posvetili knjigi

Zgodbe | jul. '15

Letos bi bil dolgoletni direktor Študijske knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu Bogo Komelj – kulturnik, bibliotekar, urednik, publicist – star 100 let. Tako kot oče sta za našo kulturo in umetnost zaslužna tudi njegov sin akademik dr. Milček Komelj in vnuk dr. Miklavž Komelj. O veličini daljnovidnega in hkrati zelo skromnega Boga Komelja pa sta spregovorila tudi njegova žena Marinka in mlajši sin dr. Janez Komelj, strokovnjak na področju zavarovalništva.

Iz vasi Gaberje med Ajdovščino in Vipavo se je družina Komelj preselila v Novo mesto. Prodajali so južno sadje in zelenjavo in dejavnost hitro razširili. Toda družina s štirimi otroki se je znašla v težavah zaradi naivnega zaupanja; izgubili so hišo in trgovino. Mama je poslej prodajala na trgu in tudi tam je imela vedno pri sebi kakšno knjigo, ki jo je tako zavzeto brala, da so ji vmes tudi marsikaj pokradli …

Oče Bogo in mama Marinka

Kljub revščini sta starša želela otrokom omogočiti najboljše šolanje. Starejši sin Bogo se je po gimnaziji vpisal na pravno fakulteto in filozofijo. Toda po tretjem semestru je zaradi pomanjkanja denarja študij prekinil in odšel k vojakom. Tam pa ga je zajela vojna. Vojake so iz Beograda odpeljali v Nemčijo, po vrnitvi domov pa je bil odgnan še v italijansko taborišče Gonars. 

Že kot dijak in študent se je zavezal knjižničarstvu, leta 1943 pa je postal varuh knjižnic in arhivov na osvobojenem ozemlju. Kot predvojni komunist se po osvoboditvi ni pridružil komunistični partiji. Predan svojemu delu je »preslišal« tudi marsikateri ukaz, ki je bil v škodo slovenski umetnosti. Tako je med drugim shranil tudi prvo izdajo Balantičevih pesmi, ki bi jo sicer moral uničiti. Med bombardiranjem Novega mesta je organiziral reševanje mestnega arhiva iz goreče osnovne šole. Kasneje je »bolj potihoma« pridobival tudi literaturo, ki so jo ustvarjali Slovenci po svetu. Znal je videti mnogo dlje od takratnih ideologov. Slovenski narod je razumel kot enotno telo znotraj in zunaj državnih meja in cenil njegovo umetnost – ne glede na to, kje in kdaj je nastajala. Pridobival in urejal je redko domoznansko gradivo in ni se pustil prestrašiti in ukalupiti. Zato se je »njegov« domoznanski oddelek lahko postavil ob bok mariborskemu in celo tistemu v NUK. Po njegovi zaslugi je zrasla novomeška študijska knjižnica in se je razširila mreža ljudskih knjižnic, v knjižnice pa je vpeljal razstave in druge prireditve. Ob strokovnem delu, kjer je bilo potrebnega ne le veliko znanja in truda, ampak pogosto tudi poguma in daljnovidnosti, se je zapisal v srce tudi s svojo milino, izjemno socialno občutljivostjo in pravičnostjo. Ko je pozimi videl slabo oblečenega siromaka, je dejal ženi, da ima dve »suknji« in eno zlahka podari temu revežu … Delil je znanje, delil je materialne dobrine, spoštoval je vse ljudi. Obdani z ljubeznijo pa so bili seveda še zlasti njegovi domači.

»Izrazov ljubezni ni nikoli dovolj. Ko me je prvič po moževi smrti obiskal njegov brat Drago (dr. Ivan) Komelj (pronicljiv umetnostni zgodovinar, odličen konservator, kastelolog), se je zjokal in si očital, da mu ni dovolj pokazal, kako zelo ga je cenil in imel rad,« pripoveduje gospa Marinka Komelj. Kljub 92 letom je v njej veliko živahnega zanosa, njen spomin je svež tako kot njen glas. Izhaja iz Mokronoga, vendar je obiskovala kranjsko gimnazijo, ker so tam imeli sorodnike. Maturirala je leta 1943 na poljanski gimnaziji v Ljubljani. Ves čas je bila odlična. Želela si je študirati francoščino in slovenščino, ker pa so po vojni izgubili nekoč uspešno pekarno, ni bilo denarja za študij. Zato je najprej poučevala otroke v šoli, ki so jo organizirali starši sami, in sicer matematiko. Kasneje se je zaposlila na občini v Mokronogu. Po naključju je srečala človeka, ki ji je ponudil delo v nastajajočem novomeškem delu zavarovalnice, hkrati pa je prišlo obvestilo, da lahko dobi štipendijo, vendar le za študij farmacije. Ta smer je ni zanimala, zato se je odločila za zavarovalnico. V njenem vodstvu pa je dočakala tudi upokojitev. Ob sklenitvi pogodbe so jo v centrali prosili, naj v novomeško knjižnico odnese še nekaj gradiva. Tam pa je srečala Boga Komelja. Kasneje ji je priznal, da se je prvi hip zaljubil vanjo. Imela sta zelo srečen zakon, v katerem sta se rodila sinova Milček in Janez. »Moj mož je bil ena sama milina in dobrota.« Kljub odgovorni službi in skrbi za družino (pri njih je živela tudi njena ostarela mama) je gospa Marinka pomagala možu. »Tipkala sem na primer Trdinove zapiske iz majhne beležnice. Njegov droben rokopis je bil mestoma prava uganka – vzelo nama je ogromno časa.« Nešteti so spomini na odraščanje otrok, na prve zaljubljenosti, na prva ustvarjanja – Milčkove pesmi in slike in Janezovi matematični uspehi. Pa spomini na morje – tudi Milček, ki mu gibanje ni bilo tako blizu kot bratu, se je izkazal kot odličen plavalec. In spomin na prvi avtomobil; v fičko sta se fanta s svojimi dolgimi nogami komaj spravila. Obiskali so Komeljevo domačijo na Primorskem ter mnoge umetnostne znamenitosti blizu in daleč.

Po moževi smrti se je skupaj s sinom Janezom tudi gospa Marinka preselila v Vnanje Gorice pri Ljubljani, kjer pa živi Milček in njegova družina.

Sinova Milček in Janez

Akademik dr. Milček Komelj in njegov brat dr. Janez Komelj sta kot mladostnika veliko časa preživela z očetom v Študijski knjižnici Mirana Jarca in »požirala« knjige. Ker je bil Janez že od malega usmerjen v številke, si je oče želel, da bi Milček, ki ima velik pesniški in slikarski dar, postal njegov naslednik. Ko je ure preživljal z očetom, je mimogrede narisal tudi portrete mnogih umetnikov, ki so ga obiskali: Ilko Vašte, Alojza Gradnika, Pavleta Zidarja … »V Ljubljani pa sem kasneje narisal Iva Andrića, Finžgarja in leta 1965, v času blejskega kongresa PEN, sem narisal nobelovca Asturiasa in Arthurja Millerja, videl sem tudi Pabla Nerudo …« je dejal v enem izmed intervjujev.

Seveda pa je narisal tudi portret svojega očeta, ki krasi pravkar odprto spominsko sobo. Kljub velikemu slikarskemu talentu pa se je Milček Komelj odločil za študij slovenščine in umetnostne zgodovine, kjer je tudi doktoriral. Bil je profesor na ljubljanski filozofski fakulteti. Sodeloval je (in še vedno sodeluje) z mnogimi likovnimi umetniki, najtesneje pa je bil povezan z Božidarjem Jakcem. Dobil je študentsko Prešernovo nagrado in nato še mnoge druge, je član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, tretji mandat je predsednik Slovenske matice, če omenimo le osrednje funkcije. Je zelo ploden ustvarjalec, zelo dragoceno pa je tudi njegovo pesniško delo.

Tudi mlajšega brata Janeza Komelja je seveda ves čas spremljala literatura, ki jo ima še vedno zelo rad, toda njegova prevladujoča smer je matematika. Talent za to vedo je podedoval po mami, poudari pa, da je za razna matematična tekmovanja, kjer je pobiral najvišja priznanja, vadil tudi z očetom. »Bil mi je kos, saj je bil tudi on dober matematik.« Janez Komelj je diplomiral iz matematike, dvakrat magistriral – iz računalništva in aktuarstva (zavarovalniške matematike) – in doktoriral iz ekonomskih znanosti. Je oče dveh odraslih otrok – Andreja, ki je tudi računalničar, in Lucije, ki je študentka prava. »Spomnim se njunih rosnih let, ko se je sin Andrej po otroško bahal, češ, kaj vse ima boljše kot jaz ... Pa sem mu odgovoril: 'Jaz imam pa boljšega očeta kot ti.' To sem mu upravičeno zatrdil, saj sem dejansko imel najboljšega očeta. Si pa tudi sam prizadevam biti tako dober oče.« Ganljivo pa je bilo slišati, da se je potrudil doseči »vse te papirje« (diplomo, magisterija, doktorat) tudi za očeta in mamo, ki nista imela možnosti diplomirati, tako kot tudi ne njegova pokojna žena.

Vnuk Miklavž

»Pripoveduj mi lumparije,« je še čisto majhen Miklavž Komelj prosil svojega dedka Boga Komelja. Te »lumparije« so bile nenavadne, imaginarne, se danes spominja Miklavž. Peljal ga je tudi na grob Primičeve Julije, na ruševine gradov in še marsikam. Ne čudi, da je Miklavž še kot otrok doma pripravljal knjižne razstave, tako kot je to v knjižnici delal njegov ded. Magična pa je tudi pripoved dr. Milčka Komelja o svojem sinu: »Moja žena (op. Nada Šumi) se rada spomni, da sem dal Miklavžu še kot dojenčku v roke papir in svinčnik in mu naročil, naj bo pesnik. Sicer pa ga nisem pozneje k ničemur silil. A se je zares zelo zgodaj ves predal umetnosti in pisanju ter ob tem postal še poliglot.«

Dr. Miklavž Komelj je danes eno najpomembnejših imen sodobne slovenske poezije, prevajalec, esejist ... Je nagrajenec Prešernovega sklada, dobitnik mnogih pomembnih nagrad ter prejemnik zlatega znaka ZRC SAZU za doktorsko delo. Občutek za umetnost že kažeta tudi njegova otroka: nadarjena glasbenica Talita Sofija in vseznalček Krištof David.

Komeljevi ostajajo tesno povezani z Novim mestom, ki jih je zaznamovalo, še bolj pa so oni zaznamovali in s svojim duhom obogatili to lepo mesto ob Krki.

 Lidija Jež