Zeleni kotički za sprostitev
Ko se temperature dvignejo proti tridesetim stopinjam, se niti klimatska naprava niti hladne pijače ne morejo kosati s senco dreves. Tudi če nimamo pravega vrta, lahko z malo domišljije, nekaj hitro rastočimi rastlinami in zanimivimi kosi pohištva ustvarimo prijeten kotiček za ohladitev v poletni vročini ali večerno posedanje v družbi kresničk.
Ne glede na to, ali svoj kotiček za sprostitev oblikujemo na balkonu, terasi, dvorišču ali kot del čisto pravega vrta, osnovna pravila ostajajo enaka. Najprej se moramo vprašati, kje oblikujemo vrt. Na Gorenjskem bodo uspevale čisto druge rastline kot na Obali in tudi čas, ki ga bomo preživeli zunaj, je odvisen od podnebnih razmer. Drugo vprašanje je, čemu bo prostor namenjen: druženju s prijatelji, igri vnukov, vzgoji zelenjave, poležavanju v senci v družbi dobre knjige, uživanju v razgledu, najbolj marljivi vrtnarji pa bodo verjetno občudovali sezonsko zasaditev.
Praviloma so vrtovi tako kot balkoni in terase nekakšen podaljšek dnevne sobe. Zato je pomembno, da so tudi v tistih letnih časih, ko se ne kitijo z bujnim rastlinjem, videti urejeni. Ne le počutje zunaj, tudi pogled ven iz spalnice, jedilnice in drugih prostorov mora prebuditi občutek ugodja, in to ne glede na to, ali je že padel mrak, sije sonce, razgled uokvirja cvetoče rastlinje ali morda le nekaj plešastih grmov v družbi zasnežene vrtne garniture. A ni pomemben le razgled! Da bi prostor kar najbolje izkoristili, je treba ustvariti povezavo med zunanjostjo in notranjostjo. To najlažje naredimo s pomočjo velikih steklenih površin, zunanji prostor pa oblikujemo tako, da se ves ne razkrije že na prvi pogled. Še tako majhen prostor lahko optično razdelimo. Tako dosežemo občutek, da je večji, in ustvarimo intimnejše ozračje. Pa tudi hrup s ceste ali otroškega igrišča lahko zadušimo, pri čemer si pomagamo s paravani, rastlinsko zaveso ali morda izbiro pohištva.
Če že nimamo prostora za mizo, si omislimo vsaj klopco, lahko je sedenju namenjen tudi širši rob cvetličnega korita ali morda gugalnica, vpeta pod nadstrešek. Vrtne ute vseh mogočih oblik so vedno v modi, pergole in druge konstrukcije, po katerih se bodisi pokonci bodisi vodoravno vzpenjajo trte, bršljan ali morda kar kivi, so tudi stalnica in ne zavzamejo veliko prostora. Zadnja leta oblikovalci ponujajo tudi viseče mreže, ki bolj spominjajo na ponjave iz tehnološko dovršenih materialov in v velikosti zakonske postelje, ki ne potrebujejo več niti dreves za vpenjanje. Z obal Severnega morja so pripotovale t. i. »košare za na plažo«; ne, ne gre za kabine za preoblačenje, temveč za pletene ležalnike s preklopno strešico, izvlečnimi naslonjali za noge in rahlo nostalgičnim videzom. In kar je najlepše, zadeva je dovolj kompaktna, da jo lahko umestimo tudi v najmanjši vrt.
Druga nujna stvar zunaj so seveda rastline. Kadar je vrt čisto majhen ali pa skušamo zazeleniti npr. tlakovano dvorišče, si lahko pomagamo z okrasnimi lonci. Največje opremimo s podstavki na kolescih, da jih lahko po potrebi premaknemo.
In kako določimo meje med posameznimi deli vrta ali balkona? Lahko se igramo z barvami in teksturo rastlin, pohištva in dekorativnega tekstila, z barvo fasade oz. zidov in konstrukcijskih elementov (stopnic, oken, vrat) in vse skupaj povežemo še s cvetličnimi koriti v enaki barvi. Drugi način, ki je zelo uporaben, je delitev v tlaku, kjer se izmenjujejo npr. prodniki, sekanci, trata in potka, ki jo izdelamo iz ladijskih desk, ploščatih kamnov ali npr. pranega betona. Potka lahko loči prostor na levega in desnega ali pa zavija tako, da okolico dojemamo »sekvenčno«. To pomeni, da z vsakim novim korakom odkrijemo nekaj novega, morda nepričakovanega, in hkrati pokukamo v kotičke, ki so dostopni le po eni poti in odrezani od preostalih delov vrta ali terase.
Na balkonih je ustvarjanje malih zasebnih prostorčkov nekoliko težje, a je izvedljivo in ne nujno drago. Nekaj v gozdu nabranih prepletenih šib, zapičenih v korito za rože, lahko služi kot opora cvetočemu fižolu, ki v nekaj tednih ustvari paravan, na koncu sezone pa poberemo še pridelek. Pravi modni hit so zadnje čase »vertikalni vrtovi«. Večinoma gre za zasaditve, ki bodisi visijo pod stropom ali zavzemajo del ali vso površino zunanjih sten. Najosnovnejši so posamični lončki, ki jih oskrbujemo tako kot tiste stoječe na podstavkih, obstajajo pa tudi celi sistemi visečih vreč skupaj z zalivalnimi cevkami, ki se napajajo z deževnico iz žlebov in so primerne predvsem za zahtevnejše rastline z bolj razvejanimi koreninskimi sistemi.
Še en element je zelo pogost zunaj: voda. Sicer je bolje, da se, če se hočemo izogniti rojem komarjev, odpovemo stoječi vodi, ribnikom in celo »bazenčkom za ptice«, a tekoča voda poleg sproščujočega žuborenja pride prav tudi pri zalivanju, čiščenju orodja in konec koncev pri pripravi hrane, kadar imamo dovolj prostora za letno kuhinjo.
In kaj, če res nimamo ne balkona ne terase, kaj šele vrta? Mini vrt lahko postane tudi okenska polica, le da izberemo za strani neba primerne rastline in jih dovolj pridno zalivamo. Kotička za uživanje v naravi res ne bomo ustvarili, a če stoji nasproti okna naš najljubši naslanjač, bo skoraj tako, kot če bi ga odnesli na vrt.
