Rudarski kruh preživljal številne družine
Rudarska svetilka je bila pomemben del opreme, z njo so opravljali tudi kontrolo jamskega plina.
Bela krajina, ki je ujeta med Gorjance, Kočevski rog, Poljansko goro in mejno reko Kolpo, je za mnoge še vedno skrivnostna slovenska pokrajina. Ta prelepi kraški svet je domačinom rezal tanek košček kruha. Življenje v Beli krajini je bilo vedno težko, zaradi slabe prometne povezave je še danes odmaknjena. Med redkimi zaposlitvenimi možnostmi je bilo pomembno tudi delo v premogovniku Kanižarica, ki pa je leta 1997 prenehal obratovati. Čeprav je bil to manjši rudnik, je bilo v najboljših letih zaposlenih okrog 400 ljudi. Pred petimi leti so odprli Muzej rudnika rjavega premoga Kanižarica, ki prikazuje 140 let premogovništva v Beli krajini.
Za boljšim življenjem so Belokranjci že od nekdaj odhajali v svet, največji val izseljevanja je bil ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja. Zato je bila vsaka postavitev proizvodnega obrata za Belokranjce velika pridobitev. Boljše življenje je domačinom obljubljala tudi nova železarna v Gradcu, ki jo je leta 1856 postavil avstrijski podjetnik Franz Ritter von Fridau. Za obratovanje je potreboval premog, ki ga je našel v bližnji Kanižarici, ki je nedaleč stran od Črnomlja. Že naslednje leto je pridobil vsa dovoljenja in začel izkopavati. Po letu 1870 je železarna zašla v težave, tudi zaradi slabih prometnih povezav. Železnica, ki je prišla v Belo krajino čez dobrih 40 let, je bila za gradaško železarno prepozna, zato je leta 1882 propadla. Tako pa je bilo prekinjeno tudi izkopavanje rjavega premoga v Kanižarici. Ponovno so ga začeli izkopavati leta 1922. Rudnik je kupila novonastala Rudarska družba Bela krajina in začela povečevati izkop premoga. Leta 1923 so izkopali 90 ton premoga, dve leti kasneje pa že 4.270 ton.
Prvi partizanski rudnik
Leta 1930 je rudnik prevzela družba Andrija Jakil, d. d., iz Krmelja na Dolenjskem in ga začela razvijati in modernizirati ter s tem tudi povečevati izkop premoga. Največji odjemalki premoga sta bili železnica in razvijajoča se industrija. Razvoj rudnika sta prekinili druga svetovna vojna in italijanska okupacija Bele krajine. Ker so Italijani nadaljevali izkopavanje premoga, so bili večkrat tarča partizanskih napadov, septembra 1942 je tako rudnik prenehal obratovati. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je v Črnomlju nastalo prvo osvobojeno ozemlje, partizanska oblast je rudnik obnovila in tako je leta 1944 začel obratovati prvi partizanski rudnik.
Oprema rudarskih reševalcev
Po drugi svetovni vojni so še naprej izkopavali, čeprav je bil rudnik v slabem stanju. Geološka raziskava v letih 1946 in 1947 je pokazala, da je v rudniku še veliko premoga, zato je nova oblast začela vlagati v rekonstrukcijo rudnika in modernizacijo izkopa. Pred tem je izkop premoga potekal ročno, glavno orodje je bil rudarjev kramp in tudi transport premoga po rovu je potekal ročno z vozički. V začetku šestdesetih let se je spremenil način izkopa in transporta premoga, po letu 1965 pa so uredili tudi prevoz rudarjev v jamo, ki so se prej spuščali na delo peš. Prehoditi so morali 1300 stopnic, da so se spustili 300 m globoko. V tem času so povečali število zaposlenih in rudnik je doživel pravi razcvet.
Leta 1967 so prvič izkopali več kot 100.000 ton premoga, količina izkopanega premoga pa je naraščala vse do leta 1976, ko je v rudnik vdrla voda in so za eno leto prekinili izkop. Po letu 1990, ko je slovenska vlada sprejela odlok o zapiranju manjših rudnikov, se je izkop premoga zmanjševal vse do leta 1997, ko so rudnik zapustili zadnji rudarji.
Muzej odprli pred petimi leti
Pogled na izvozni stolp iz jame
Čeprav se je ideja o muzejski zbirki porodila že ob zaprtju rudnika, so Muzej rudnika rjavega premoga Kanižarica odprli šele pred petimi leti. Za ureditev razstavnih prostorov in postavitev zbirke sta poskrbela Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in Občina Črnomelj.
V muzeju so na ogled muzejska zbirka, izvozni stolp in umetni rov. V muzejski zbirki je predstavljena geološka zgodovina Bele krajine in nastanek premoga v kanižarski premogovni kadunji, v drugem delu zgodovina rudnika od leta 1857 do leta 1997, v tretjem delu lahko obiskovalci spoznajo delo in proces pridobivanja premoga, v četrtem pa kulturno in družabno življenje rudarjev, ki je bilo še posebej razvito po drugi svetovni vojni. Že leta 1948 so imeli svojo nogometno ekipo NK Rudar, v okviru Delavsko-prosvetnega društva Svoboda je delovala tudi lutkovna sekcija, izdajali pa so celo glasilo Belokranjski rudar.
Po ogledu krajšega filma in muzejske zbirke nas do izvoznega stolpa in po umetnem rovu popelje nekdanji rudar. Nas je vodil upokojeni jamski nadzornik Janko Škarjak, ki je vso delovno dobo delal v kanižarskem rudniku. Čeprav je umetni rov kratek, hitro spoznaš, kako težko in nevarno delo so opravljali rudarji. Po ogledu toliko bolj začutiš pomen rudarskega napisa SREČNO! nad vhodom v jamo.
Rudar za vedno
Janko Škarjak v umetnem kanižarskem rovu
Janko Škarjak, 83-letni Kanižaričan, z velikim zadovoljstvom obiskovalcem pokaže, kako so še pred kratkim kopali premog. Ponosen je, da je bil rudar, zato se rad obleče v svečano rudarsko obleko. Pravi, da bi se ponovno odločil za to delo, če bi bil še enkrat mlad in bi rudnik še delal. V rudniku Kanižarica je začel delati s šestnajstimi leti. Leta 1948 se je zaposli kot nekvalificirani rudar, potem se je izobraževal in sredi šestdesetih let končal dveletno rudarsko nadzorniško šolo v Ljubljani. Spominja se še težkega ročnega dela in hoje po stopnicah pa tudi modernizacije rudnika in strojev, s katerimi so zelo povečali izkop premoga. Hujših nesreč v rudniku ni bilo, brez žrtev pa se je končal tudi velik vdor vode leta 1976, čeprav bi bil zanj lahko usoden, saj je bil tedaj v jami in med prvimi, ki so to opazili.
Po 30 letih, treh mesecih in 18 dneh dela v rudniku se je leta 1979 upokojil. Potem je našel čas tudi za delo v športu, več kot 20 let je bil predstavnik ekipe pri Nogometnem klubu Bela krajina, deloval je pri rudniškem kegljaškem društvu in bil pobudnik za ustanovitev Rudarskega upokojenskega društva Kanižarica. Pridružil pa se je tudi črnomaljskim ribičem, ki imajo svoje prostore ob Kanižarski mlaki. Vez z rudnikom pa še vedno vzdržuje z vodenjem skupin po rudniškem rovu. V jamo gre vedno pripravljen. Čeprav je rov razsvetljen, ima vedno v roki baterijo, če bi slučajno zmanjkalo elektrike, da se obiskovalci ne bi prestrašili teme, otroci pa škratov Perkmandeljcev.
Nedaleč stran od rudnika je Kanižarska mlaka, ki je nastala v ugreznini nekdanjega območja rudnika zaradi posedanja zemljišča ob Križanjem potoku. Nastalo mokrišče daje zavetje številnim živalim. Črnomaljska ribiška družina ima v Kanižarski mlaki tudi več vrst rib.
Za obisk Muzeja rudnika rjavega premoga se je treba predhodno najaviti na črnomaljski območni izpostavi Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (tel. št.: 07 30 61 190 ali 040 283 714).
Belokranjska valovita pokrajina je primerna tudi za kolesarjenje in pohodništvo. Med pohodniškimi potmi boste našli tudi Rudarsko pešpot, ki so jo uporabljali rudarji z Butoraja in Zorencev vse do uvedbe avtobusnega prevoza leta 1965. Pot, ki ni zahtevna, dolga je le 5 kilometrov, vodi od vhoda v rudnik Kanižarica mimo vasi Zorenci do Butoraja, od koder se čez most na reki Lahinji vrnemo nazaj pred rudnik.
