Poklicana za novinarko

Zgodbe | jul. '15

Tudi če bi se Sonja Grizila odločila za študij arheologije ali pa primerjalne književnosti, ki sta jo – poleg novinarstva – še zanimali, bi jo verjetno pot prav tako pripeljala v medije in verjetno bi prav tako napisala tudi Nevrotično gospodinjo. Že v osnovni šoli je dobila honorar od Pavlihe, v gimnaziji je sodelovala in zmagovala tako rekoč na vseh večjih natečajih in ena izmed zmag jo je pripeljala celo v Beograd. Na njen talent in uspehe pa je bil še zlasti pozoren Anton Papler, član ene izmed žirij, kjer je sodelovala; svetoval ji je, naj se prijavi za štipendijo, ki jo bo razpisalo Delo, in ji celo pisal, ker se ni. Mariborčanka pač ni imela naročenega Dela. Med nekaj možnostmi se je le odločila za Delo in se po diplomi zaposlila v mariborskem dopisništvu, kmalu za njo je prišla še Majda Struc, kasnejša urednica Večera. Fantje v dopisništvu so pričakovali, da se bosta dami spopadli, pa se je zgodilo obratno; še vedno sta najboljši prijateljici.

Po dveh letih se je preselila v Ljubljano. Sonja Grizila svojih prispevkov in komentarjev ni zastavljala »tako zelo strogo resno in le razumsko«, kar pa ne pomeni, da jih ni pripravljala zelo odgovorno. Njen slog pisanja je postal prepoznaven, in to v času, ko so redki v Delu objavili kakšno humoresko oz. ko ni bilo v navadi, da so bili članki 'oplemeniteni' z literarnim pristopom. Žanrsko popestritev pa je zagovarjal tudi takratni šef Dela, legendarni Mitja Gorjup. Takrat je Sonja že kar pogumno pisala tudi za Sobotno prilogo, zato ni bila ravno navdušena, ko so jo za tri mesece 'posodili' reviji Jana. Pogovor z Bernardo Jaklin je imela prav na svoj rojstni dan, kar bi lahko razbrali tudi kot simbolno sporočilo. Jana je odpirala mnogo novih tem in opozarjala na probleme, o katerih se sicer ni govorilo ali pa so bili omenjeni le uradno in ozko. Pravi pretres je, recimo, povzročila zgodba uboge Micke, ki je izgubila edino kravo, denarja za nakup druge pa ni imela. Odziv bralcev je bil velik, denarja se je nabralo dovolj za kravo in še kakšen priboljšek. Pa zgodba o otroškem domu, ki so ga bralci zasuli z oblačili in igračami … Politika zgodb o revščini ni marala, govorila je o družbenem beračenju, danes pravimo temu dobrodelnost. Sonja je v Jani odpirala mnoge teme, tudi takšne, o katerih prej nismo skoraj nič vedeli. Nekega dne sta se pri njej pojavili lezbijki, seveda anonimno, z željo, da bi o tem napisali kaj tudi v Jano. Dobrih dvajset let kasneje je izvedela, da je bila ena izmed njiju aktivistka in pisateljica Suzana Tratnik. Prva leta dela pri Jani so vsekakor spadala v čas, ko so mediji pridobivali moč in vpliv, saj so marsikateri zakon postavili in marsikaterega zrušili. »Tudi tako, da so na sejah brali članke iz Jane, tudi kakšnega mojega,« pravi.

Nevrotična gospodinja

Novinarstvo zahteva celega človeka in ga pogosto tudi tako zelo izžame, da ne ostaja ne moči ne volje za kaj drugega. Toda pisateljska strast je bila pri Sonji tako močna, da je morala tu in tam izbruhniti. Pisanje za revije sicer »diši« po literaturi, a hkrati izčrpava. Kot da bi dojila tujega otroka, je slikovita primerjava Sonjine kolegice, pisateljice, ki za preživetje tudi prevaja. Svojo literarno stran pa je Sonja Grizila za zdaj potešila s sedmimi uprizorjenimi radijskimi igrami in dvema knjigama – Dva modra zvezka in izbor zgodb z naslovom Nevrotična gospodinja. Pod tem naslovom izhajajo v Jani njene duhovite zgodbe, ki jih mnogi bralci vsak teden komaj čakajo in se ob njih nasmejejo. Včasih glasno, včasih pa bolj grenko, saj nam vsem kažejo ogledalo. Še vedno odmevajo, pred kratkim pa so jih prebirali tudi na tržaškem radiu – od prve do zadnje iz njene duhovite knjige. Poznavalci pa so že napovedali tudi odrsko priredbo.

Rusija

Tudi ko je leta 1991 z možem Tonetom Rupnikom odpotovala v Moskvo, ni nehala objavljati – ponovno smo jo brali v Sobotni prilogi in Jani. Tja sta prišla v času velikih sprememb. Na začetku so bile trgovine tako rekoč prazne: «V naši trgovini z imenom Dieta sta bila na policah le turški in ruski čaj, ki sta bila menda radioaktivna, zato ju ni nihče kupil, občasno pa tudi nekaj mleka, smetane in ovseni kosmiči. V bližnjem kiosku pa so imeli vezano trgovino, če si hotel hrenovke, si moral kupiti še baklave, hrenovke je potem dobila moja učiteljica ruščine, baklave pa smo pojedli na četrtkovem kosilu, kjer so bili gostje poleg učiteljice še maser, čistilka in hišnik.« Tako sta se z možem – oba sta zelo družabna in odprta človeka – družila tudi z običajnimi ljudmi, ne le z diplomatskim svetom. Sicer pa sta z odlično organiziranim javnim prevozom prepotovala in tudi prepešačila to širno deželo, kjer si lahko potem, ko je Jelcinova vlada sprostila trgovino, na tržnicah kupoval Armanijeve srajce (ki so bile z ukradenih kamionov). Od številnih vtisov pa je izpostavila predvsem njihov zdravstveni sistem: »Homeopatija je del uradne medicine, ohranili pa so tudi znanja iz njihove tradicionalne medicine. Ob zdravstvenih težavah zdravnik najprej predpiše določene čaje, hrano itd., in če to ne zadošča, pride na vrsto kemija.« 

Trst in Kazahstan

Doma nista bila dolgo, saj je bil njen mož imenovan za namestnika generalnega direktorja izvršnega komiteja Srednjeevropske pobude (SEP) v Trstu. Nova dežela, učenje novega jezika in novi izzivi … Predvsem pa spoznavanje manjšine, ki je še vse kaj drugega, kot jo razumemo in dojemamo v matični domovini. In seveda – ker je Trst blizu, je sodelovanje z Jano teklo nemoteno.

Prav zaveza Jani pa je bila vzrok, da Sonja ni odpotovala z možem v Kazahstan na njegovo novo diplomatsko nalogo; je pa k njemu prihajala za daljši čas in tako živela med Slovenijo in Kazahstanom. Bila pa je tam vedno dovolj dolgo, da je spoznavala tudi to zanimivo eksotično deželo. »Kazahstanci so bili še pred kratkim nomadi, a v duši so to še vedno. V njihovem karakterju je, da potrebujejo močnega vodjo, ki jih združuje, povezuje,« razlaga. Zato je kritična do »ocenjevanj kar na pamet«, da je to diktatorska država. Kot je kritična do vnaprejšnjih negativnih stališč in trditev: »Ljudje, ki imajo že vnaprej odklonilni odnos, na primer do Rusije ali srednjeazijskih držav, s tem blokirajo sami sebe. Treba se je pač potruditi, da razumeš, v kakšnih okoliščinah ljudje živijo in zakaj ne reagirajo tako, kot 'Evropejci' od njih pričakujemo.«

Poti k sebi – Maribor in Erzel

Sonjo Grizila so pota peljala daleč po svetu, povsod pa je razmišljala in delovala kot novinarka; pri njej to ni le delo, ampak je za ta poklic zares poklicana. Zato upokojitev ne predstavlja meje; ne pri pisanju ne pri urednikovanju – še vedno pomaga kot pomočnica urednice pri Jani, ki jo je nekoč tudi sama urejala. Veliko bi še lahko napisali o njej. Poleg duhovitosti in direktnosti, ki se zrcalita v njenih tekstih in humoreskah, ima še veliko talentov – ustvarja lepe in uporabne mozaike, odlično kuha, lepo poje. Glasba ji še zlasti veliko pomeni – nekatero doživlja poživljajoče, kot vitamine, drugo katarzično, očiščujoče ... Tudi s solzami.

Vedno je v gibanju; med vsemi potmi pa je za Sonjo izjemno pomembna in dragocena pot k mami v Maribor. Zelo sta navezani, zato si prizadeva biti čim več z njo. Njuni skupni trenutki so zelo dragoceni, še zlasti ker mamina demenca napreduje.

Želela bi si in potrebovala bi več časa za svoje drage in zase, za literarno ustvarjanje, predvsem pa za vnuke. Njen sin Vid ima osemletnega Tilna, ki že obvlada ameriško angleščino, in šestletno Manjo, Tonetova hčerka Tanja pa štiriletnega Nika. Z vsemi tremi vnuki sta Sonja in Tone še največ skupaj na vikendu na Primorskem, kjer je vedno zelo živahno in zelo lepo. 

Lidija Jež