Za slovenske zmage
Čebele
Apostoli neoliberalizma, ki omogoča peščici bogateti na račun velike večine, nas prepričujejo, da je napredek družbe sorazmeren s svobodo kapitala, da vstopa tja, kjer si obeta največji dobiček. Pri tem lastnikov kapitala ne zanima, kakšne so družbene posledice njihovega pohlepa. Pravijo, da si mora vsak sam izboriti dovolj sredstev za človeka dostojno življenje. Ta logika je dobila naravnost grozljive razsežnosti v državah tako imenovanega tretjega sveta, kjer v rudnikih kopljejo diamante otroci, ker pač zaradi svoje majhnosti lahko vstopajo v ožje rove.
Tudi v Evropski uniji je med vladajočimi prevladujoče prepričanje, da bo svobodni trg odpravil gospodarske težave, ki so pravzaprav v največji meri posledica pohlepa lastnikov kapitala. Tej logiki se je treba upreti. Preprečiti je treba, da bi interes kapitala uničil državo kot solidarno skupnost. Pri tem je zanimivo, kako si kapital in z njim povezana politika skušata podrediti medije, ki bi morali biti predvsem glasniki javnosti. Namreč ko mediji izgubijo svojo neodvisnost, se tudi utišajo kritični razmisleki o pogubnih posledicah dogme o »pravičnosti svobodnega trga«. Primer, ki je ta čas še posebej v ospredju, so pogajanja o čezatlantskem trgovinskem sporazumu med ZDA in Evropsko unijo. Že to, da so ta pogajanja potekala v strogi tajnosti, vzbuja zaskrbljenost. Kljub temu so vendarle v javnost pricurljali nekateri podatki, ki nas utrjujejo v prepričanju, da gre za še en neoliberalističen projekt, ki bo imel dolgoročne posledice. Ne le za običajne državljane, temveč tudi za države, ki bi s tem sporazumom lahko izgubile del svoje suverenosti. Multinacionalke bi namreč lahko na sodišču dosegle razveljavitev zakonov, ki bi omejevali »prost pretok dobrin in kapitala«. Tudi ko gre za gensko spremenjena živila in fitofarmacevtske izdelke, ki povečujejo donos. No, ta živila je treba tudi kemično »obdelati«, da ohranijo videz svežih pridelkov. Posledice so strašljive. Povečuje se število pretirano debelih ljudi, nezdrava prehrana pa povzroča celo vrsto obolenj, kar posledično izčrpava zdravstveno blagajno. In še eno posledico ima pretirana uporaba kemičnih preparatov v kmetijstvu – pogin čebel. Pravzaprav so čebele najzanesljivejši pokazatelj, v kakšnem okolju živimo. Če ga bomo še naprej brezobzirno zastrupljali, bodo čebele med prvimi, ki bodo žrtev take brezobzirne politike. Pa vendar bi morali vedeti, da so čebele ključne za ohranjanje naravnega ravnotežja in ne nazadnje za pridelovanje hrane. Brez opraševanja pač ni pridelka, tega pa ne bi smeli pozabiti niti tisti, ki nam prodajajo zgodbo o nujnosti odpiranja trgov na obeh straneh Atlantika.
Slovenija že ima izkušnjo, kaj pomeni pomor čebel. Najbrž je prav v tem eden izmed razlogov, da je naša država zaščitila kranjsko čebelo in predlaga, naj Združeni narodi razglasijo dan, ko bo svetovna organizacija opozarjala na pomen čebel za prihodnost človeštva. Ko si prizadevamo za ohranjanje zdravega okolja, v katerem lahko čebele opravljajo svojo »družbeno vlogo«, se v bistvu borimo za ljudi. Kot rečeno – skrajni čas je, da se postavimo po robu logiki kapitala in njemu podrejenim politikom.
Slovenija seveda nima odločujočega vpliva na svetovne politične in gospodarske tokove, vendar to še ne pomeni, da moramo biti le nekakšen »privesek« tistih, ki v resnici odločajo. Če drugega ne, lahko vsaj opozarjamo na škodljive posledice dosedanjih ravnanj. No, za to morajo tudi naši politiki zbrati dovolj poguma, da jih ne bo prestrašila grožnja o morebitnem znižanju bonitetne ocene v očeh kakega domačega tajkuna, bruseljskega uradnika ali mednarodnega bankirja.
