Družba lahko preživi, če so ljudje solidarni
Dr. Mateja Kožuh Novak
Konec junija je energična, predana in odločna dr. Mateja Kožuh Novak zaključila osemletno vodenje naše najbolj množične civilne organizacije, Zveze društev upokojencev Slovenije. Vedno se je zavzemala za solidarnost, pravičnost in enakopravnost, zadnjih osem let pa se je še posebej borila proti zapostavljenosti in odrinjenosti starejših. Po poklicu zdravnica, ginekologinja, univerzitetna predavateljica in doktorica znanosti, ki je bila en mandat tudi poslanka v državnem zboru, je vodenje upokojenske organizacije prepustila nasledniku, ker je prepričana, da organizacija potrebuje spremembe in novo energijo.
Kako se počutite, ko po letih trdega in stresnega dela vodenje slovenske upokojenske organizacije predajate nasledniku?
Olajšano, čeprav je bil to izziv, ki me je posebej prevzel. Zadovoljna sem z delom, ki smo ga opravili, čeprav nisem izpeljala vsega, kar sem si zadala. V osmih letih sem se postarala, organizacija potrebuje svežo kri, pred sabo pa imam nov izziv, to so moji vnuki. Zadnje leto sem poskušala opravljati oboje, biti dobra babica in predsednica zveze, pa ni šlo. Sem pa trdno prepričana, da je po osmih letih vodenja nekega društva to treba prepustiti novim močem, ker se sicer razvoj lahko ustavi. S predsednikom se stara tudi upravni odbor in počasi izgubiš stik z mlajšimi generacijami.
Ko ste leta 2007 nastopili prvi mandat, ste članstvo prepričali s smelo začrtanim programom in energijo, ki sta napovedovala drugačno vodenje upokojenske organizacije. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?
Dela v Zdusu nisem poznala, tri leta sem bila članica lokalnega društva, kjer nisem bila aktivna in sem plačevala samo članarino, vedela pa sem, kaj bi rada. Moja vizija je bila mobilizirati članstvo, da se bo začelo boriti za svoje pravice. In v bistvu odhajam razočarana, ker mi to ni uspelo. Ljudje se nočejo izpostavljati, ne čutijo se dovolj sposobne, a hkrati od tebe zahtevajo, da zanje narediš vse. V demokraciji pa en sam človek ne more spreminjati razmer. To se je morda dalo v socializmu, če si bil dobro zapisan. Po spremembi sistema so mladi povzpetniki, ki so prevzeli vladanje, stare politike in strukture takoj odpisali. To je postsocialistični sindrom. Ustvarjalce visoko socialne države je bilo treba odriniti, da so lahko privatizirali, in tudi zvezo društev upokojencev so odrinili in jo označili za komunistično. Če hočemo danes kaj doseči, moramo načrtno izvajati pritisk na tiste, ki smo jih izvolili v parlament. Tri leta smo poskušali, sprva so mi sledili, potem pa je to zvodenelo, prevladala je pasivnost. Poslanci so naši ljudje, in če bi imeli stalen stik z njimi, bi počasi dojeli, da je njihova vrednost v tem, koliko zastopajo interese ljudi. Zdaj so pa osamljeni, ko pridejo v parlament, izgubijo stik s svojim okoljem. Ubogati morajo vodstvo stranke, če ne, čez štiri leta izginejo iz parlamenta. Civilna družba bi morala to spremeniti, sicer bo šlo samo na slabše.
Upam, da sem zasejala seme, da bodo ljudje počasi spoznali, da brez množičnega, vztrajnega pritiska ne bo šlo. Naš spomin seže nazaj za 50 do največ 70 let. Prejšnja garnitura je imela 50 let svoje geslo: Delati za ljudi. Seveda je vsak delal zase, vendar kdor je preveč dajal v svoj žep, so ga hitro prijeli. Zdaj smo šli v popolnoma drug sistem: Znajdi se, kdor se more, in več ko jih boš povozil, bolj te bomo cenili. Tu je bistvena razlika in tega ljudje še niso spoznali.
Ponosna sem na ljudi, s katerimi sem delala. Vedno manjka ljudi, ki so pripravljeni kaj narediti zastonj. Pa smo jih kar nekaj nabrali, v vrhu Zdusa imamo okrog 30 do 40 ljudi, ki so zelo pridno delali, in skupaj smo tudi veliko premaknili. Uspešno opozarjamo na stiske starejših in njihovih družin, na napake, ki jih delajo vsi, ki nas vodijo. Za marsikoga postajamo moteč element, in to je dobro, to je del tistega, kar sem si zadala pred osmimi leti.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na projekt Starejši za starejše, kjer v 298 društvih deluje skoraj 3.500 prostovoljk in prostovoljcev, na to, da je pomoč sovrstnikom hkrati tudi pomoč njim samim in da ta pomoč dviguje kakovost življenja vsem starejšim in tudi njihovim družinam. Težko smo delali, ker je denarja absolutno premalo, ampak vse priznanje gre prostovoljcem, med njimi je večina žensk, ki so v tem našle izziv.
Je bil to vaš projekt?
Je, začela sem ga po naključju, preden sem prišla v Zdus. Nekega dne so do mene prišle mlajše ženske in mi povedale, da Georg Soros ponuja denar za pomoč starejšim in da bom jaz gotovo znala kaj narediti iz tega. Vedele so, da sem borka, večino svojega poklicnega življenja sem delala na področju načrtovanja družine, da smo zmanjšali splave, bila sem tudi poslanka državnega zbora. Jezilo me je, ker so nam mnogi očitali, da nič ne delamo, zato sem želela narediti nekaj konkretnega. Z Anko Osterman sva skupaj s ptujskimi upokojenci in invalidi prvi projekt naredili v ptujski občini. Člani Društva upokojencev Ptuj in Društva invalidov Ptuj so obiskali svoje vrstnike in jih vprašali, kaj potrebujejo. Na povabilo Angelce Žiberna smo prvi projekt, kjer smo skušali pomagati pomoči potrebnim, izpeljali v Ljubljani s podporo ljubljanske občine. Za tretji projekt smo dobili mednarodna sredstva, izvedli smo ga slovenski upokojenci skupaj z društvom Osmijeh iz Gračanice v Bosni, leta 2004 pa smo začeli sedanji projekt, za katerega sta prvič prispevala denar tudi ministrstvo za delo in FIHO. Naš cilj je bil v lokalni skupnosti najti vse, ki so starejši od 69 let in potrebujejo pomoč. Začeli smo s 16 društvi, zdaj poteka v 298, naredili pa bi še veliko več, če bi imeli na voljo več denarja. S tem projektom pokrivamo 63 odstotkov starejših od 69 let, prisotni smo v 136 občinah. To, kar delajo naši prostovoljci, niso nikoli delale socialne delavke, gre za pomoč starejšim in njihovim družinam, da je stiske, ki jih prinaša starost, lažje prenašati. Pomoč starejšim bo v prihodnje še pomembnejša, ker bo starejših vse več, država pa socialnim programom namenja vse manj sredstev. Čeprav smo bili nekoč visoko razvita socialna država, smo zdaj po namembi denarja za socialno dejavnost med zadnjimi v Evropski uniji.
Zelo sem vesela, da smo poskrbeli tudi za ženske. Društva sicer vodijo v večini moški, čeprav je vanje vključenih 65 odstotkov žensk, vendar ženske zelo težko prevzemajo odgovornost, one rade delajo. To je pač posledica moško usmerjene družbe, zato sem vesela, da nam je uspelo posvetiti posebno pozornost dejavnostim ročnih del naših članic in članov. Tudi pri projektu Starejši za starejše delajo predvsem ženske, imamo pa tudi nekaj zelo dobrih moških.
Kaj vas je pa razočaralo?
Dva neuspeha sem imela, eden je aktivno državljanstvo, ki ga člani niso sprejeli tako, kot sem pričakovala, in pa Festival za tretje življenjsko obdobje, ki mi ga ni uspelo postaviti v vlogo, ki mu je bila namenjena, in sicer da bi imeli starejši enkrat na leto možnost načrtovalcem razvoja povedati, kaj od njih pričakujemo, kaj lahko družbi še damo in s čim nismo zadovoljni. Žal nisem dojela, kako zelo občutljivo je delo s prostovoljci, ki jih nisem znala pritegniti. Politiki pridejo, se slikajo in povedo svoje, mi pa sami sebi pripovedujemo, kaj bi radi, česa ne maramo, kaj pričakujemo od strokovnjakov in politike. Pri aktivnem državljanstvu pa sem bila prezgodnja. Na harvardski univerzi, kjer sem bila na dvomesečnem tečaju, so nam naredili tudi psihološke profile. Tam so mi povedali, da vidim dlje kot drugi ljudje, vendar sem nevarna, ker jih skušam potegniti za seboj, ko še niso pripravljeni. Zato je prav, da odidem. Upam, da sem zasejala seme, da bodo nekoč spoznali, da so stvari, ki sem jih zagovarjala, potrebne.
Kako pomembna je dobra krajevna organiziranost upokojencev za celotno družbo?
Zelo je pomembna. Prednost Zdusa je, da ima v vsaki vasi vsaj enega člana in da ima vsako večje naselje svoje društvo. To je kohezija družbe. V društvu upokojencev se lahko družijo z vrstniki, hodijo na pohode, se izobražujejo in pomagajo drug drugemu. V društvih upokojencev je še vedno zajetih 50 odstotkov upokojencev. Je pa v društva vključenih 70 do 80 odstotkov starejših od 69 let. Konec leta 2014 je bilo društev in aktivov 512, vseh članov pa 214.412.
Mnogi so vam očitali, da ste v svoje delo preveč vpletali politiko, ko ste zagovarjali, da mora Zdus doseči vpliv pri državnih odločevalcih.
Ko sem prišla na Zdus, so mi verjetno tudi zato, ker sem bila prej poslanka, rekli, da politike tukaj ne bo. Odvrnila sem jim, da je politika vse, tudi to, kako vzgajaš in skrbiš za otroke. Pokazala sem jim prvi statut društva upokojencev iz leta 1946, kjer je pisalo, da so ustanovljeni za obrambo pravic starejših, in to je politika. Če hočemo zagovarjati pravice starejših, se moramo pogovarjati s politiki, ne smemo pa se opredeljevati za eno stranko, in tega smo se držali do lanskega leta. Lani pa smo ocenili, da bodo začeli napadati pokojnine, in takrat smo se zavestno odločili, da bomo ljudi nagovarjali, naj volijo DeSUS, ker je edini zagovarjal, da se ne sme posegati v pokojnine. Pa je to zelo nevarno. Ne verjamem v politično kupčkanje, zato sem tudi skušala mobilizirati množice, naj pritisnejo na poslance.
Je v parlamentu dovolj starejših?
V Sloveniji manjka starejših in izkušenih politikov. Le 7 odstotkov poslancev je starejših od 64 let, v družbi pa nas je več kot 17 odstotkov, zato bi morali imeti več starejših poslancev. Je pa to tudi posledica prejšnje ureditve, ko smo politiki in ljudje brez težav živeli drug ob drugem in so ljudje prepuščali politiko manjšini, ki je 50 let skrbela za dvigovanje standarda. Veliko starejših se v sedanjem zverinjaku ne čuti sposobne upirati se barakudam, ki ljudem kradejo denar, zato prepuščajo parlament mlajšim. Pa to ni res. Slovensko politiko vodita slovenski in mednarodni kapital. In ta kapital odreja, kako bodo napisani zakoni. Zaradi tega je treba mobilizirati množice. Če se ne bomo mladi in stari spravili skupaj in se plenjenju naše države uprli, nas bodo obrali do kosti in spet bomo sužnji, sebenjki bogate Evrope.
Zavzemali ste se tudi za ustanovitev urada za starejše, ki ga še vedno nimamo.
Urad za starejše je nujno potreben, potrebujemo pa tudi sredstva za razvoj, ki bi ravno tako morala doseči starejše, kot dosegajo mlajše. Država, ki se ne zaveda tega, da gredo ljudje v pokoj še aktivni, in njihovega znanja in izkušenj ne zna izrabiti, zavira razvoj. Organizacije za samopomoč starejših dobimo premalo razvojnih sredstev, da bi lahko širše zastavili programe zdravega in aktivnega staranja in medsebojne pomoči. Kot so napisali Švicarji v svoji strategiji dolgožive družbe, starejši podražijo zdravstvo le za 15 odstotkov, drago je dolgo in počasno umiranje. Tudi mi moramo poskrbeti, da bodo ljudje čim dalj časa aktivni, da bodo umrli na nogah, kar je bil tudi naš slogan zadnja štiri leta. Res pa je, da smo lahko zelo malo naredili na tem področju, ker denarja za aktivno staranje starejših ni ne v Evropi ne pri nas.
Ob vse večjem številu upokojencev in zmanjševanju mladih generacij se mnogi bojijo, da bo prišlo do medgeneracijskega spopada. Kako vi gledate na to?
Spopad generacij hočejo imeti tisti, ki hočejo od mladih in starih pobrati denar. To so slovenski novopečeni kapitalisti, ki nočejo vplačevati prispevka za pokojnine svojih delavcev in snubijo ljudi v zasebne zavarovalnice, kjer bodo seveda vplačevali za pokojnine iz svojega neto zaslužka. Mislim pa, da jim to ne bo uspelo. Bolj ko so ljudje revni, bolj trdno drži družina skupaj. Mladi so odvisni od pomoči starejših in starejši od pomoči mladih.
Je pa ta čas odločilen, saj moramo zdaj zagotoviti demografski sklad, iz katerega se bodo napajale pokojnine prihodnjih generacij, in poskrbeti, da bodo boljše, kot so zdaj. Človek, ki je delal polno delovno dobo, mora dobiti vsaj 10 odstotkov več, kot je meja revščine za enočlansko gospodinjstvo. Tisti, ki so prispevali več, naj imajo višje pokojnine. Tisti, ki pa niso dosegli polne delovne dobe, bi morali dobiti minimalno pokojnino, ki bi morala biti na ravni revščine za enočlansko gospodinjstvo. Ta pa je leta 2014 znašala nekaj manj kot 600 evrov. Zato je potreben demografski sklad, ki se bo moral napajati iz davkov, v katerega bomo vsi plačevali, da bomo lahko tudi vsi živeli. V družbi, ki se želi razvijati, je pomemben vsak posameznik, ne le peščica bogatih in njihovih prisklednikov v politiki.
Leta 2007 je bilo v Sloveniji več kot 81.000 starejših, ki so imeli pokojnino manjšo od 300 evrov. Kako je danes?
Trenutno ima pri nas 57 odstotkov starostnih upokojencev pokojnino manjšo od 600 evrov. Včasih so imele manjše pokojnine starejše generacije, ker jih niso usklajevali, za nove upokojence pa je bilo vedno boljše, ker je šel standard po 60. letu navzgor. Danes se situacija obrača in imajo zelo majhne pokojnine najstarejši in mladi upokojenci. Tako pa ne delajo siromašnih samo posameznikov, ampak cele družine. Upokojenci smo vedno pomagali otrokom, zdaj pa postajamo breme svojim otrokom. To je ponižujoče za nas in hudo breme za naše brezposelne in slabo plačane otroke. Polovica starejših od 65 let še vedno živi v paru, in dokler živiš skupaj, še nekako gre, čeprav s temi majhnimi pokojninami niti dve pokojnini ne zadostujeta, ker je prag revščine za leto 2014 za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok 850 evrov. Če ima skoraj 100.000 ljudi manj kot 400 evrov pokojnine, so med temi tudi pari, ki imajo skupaj manj kot 800 evrov na mesec, tako da bodo težko preživeli.
Najtežje pa je za ženske, ki živijo dalj časa od moških. Med starejšimi, ki živijo sami, jih je kar 80 odstotkov. Pri nas težko živi kar 60.000 starejših žensk, kar je hud očitek načrtovalcem razvoja v Sloveniji. Ves čas se opeva slovensko mater, ko je tej materi treba dati par evrov, pa zanjo ni denarja. Ko so ukinili državljansko pokojnino, so prizadeli predvsem ženske. Včasih je varstveni dodatek dobivalo 45.000 upokojencev, zdaj ga prejema le še nekaj čez 9.000. Ženske so bolj ogrožene, ker so delale manj časa, bile so manj izobražene, naša generacija pa je bila na slabših položajih kot moški. Ko izgubijo moža, se pogosto zgodi, da nimajo za preživetje. Četrtina jih živi z otroki, ker pa so tudi otroci v stiski, prihaja tudi do nasilja nad starejšimi. To se v sodobni Sloveniji ne bi smelo dogajati.
Med vojno so vam partizani ubili očeta, potem je za vas skrbela mama, ki vas je vzgajala v duhu sodelovanja in sožitja med ljudmi. Kako vi učite svoje otroke in vnuke?
Človek ne uči z govorjenjem, ampak s svojim zgledom. Upam, da moji vnuki vedo, da se borim za revne ljudi, in vidim, da je to vrednota tudi pri mojih hčerah. Družina, lokalna skupnost, država lahko preživijo samo, če so ljudje solidarni med seboj. Vsak dan bolj cenim svojo mamo, ki nas je učila, da ne smemo sovražiti. Ker s sovraštvom ne moreš nič popraviti. Leta 1943 je mojega očeta obiskal kolega zdravnik z Gorenjskega in ga posvaril, naj ne govori proti partizanskemu gibanju, ker imajo ti ljudje prihodnost. Njega so ubili Nemci, mojega očeta pa partizani. Vojna ne izbira žrtev, zato se mi zdi grozno grdo od teh, ki zdaj izkopavajo kosti, samo zato da ljudi sprejo med seboj in si tako nabirajo politične glasove. Smilijo se mi ljudje, ki so žrtve tega. Mene s tem niso mogli pridobiti. Politika lahko naredi veliko grdega, toliko, da ves narod trpi zaradi tega.
Čemu se boste zdaj bolj posvečali?
Predvsem svojim vnukom, najbolj pa najmlajšima vnukinjama, ki me zdaj najbolj potrebujeta. Še nekaj knjig za Zdus bi rada napisala in v svojem društvu bom pomagala, če me bodo potrebovali. Pa še družinsko drevo bi rada raziskala in poskrbela za svoje telo. Nazaj bi rada dobila kondicijo, ki sem jo imela včasih. Ta leta sem bila samo pred računalnikom in v avtomobilu. Komaj čakam, da bom rešena vseh teh obveznosti in se bom lahko bolj posvetila svoji družini.
