Oskrba s pripomočki za inkontinenco
Pripomoček za inkontinenco
Inkontinence, to je nehotenega uhajanja urina ali blata, je veliko več, kot bi lahko sklepali po tem, kako pogosto se o njej pogovarjamo. Po podatkih Svetovnega foruma za inkontinenco je vseh težav z urinom in blatom skupaj več kot sladkorne bolezni, ki jo štejemo med najpogostejše kronične bolezni. Vendar je drugače nekomu reči, imam sladkorno, kot pa ne držim vode, ali še huje, ne držim blata. Vsaka bolezen ima svojo socialno težo in o nekaterih med njimi se pogovarjamo samo z zaupnim zdravnikom ali najbližjimi, za katere vemo, da bodo to, kar bodo slišali, tudi prav sprejeli.
V odprtih demokratičnih družbah inkontinenco obravnavajo kot vsako drugo bolezen, ne da bi bili bolniki zato kaj socialno prizadeti. V slovenski družbi to še ni tako, in veliko bolnikov svojih težav z urinom ali blatom ne zaupa nikomur. To je sicer mogoče razumeti, pametno pa ni, saj se lahko konča s strahom pred odhodi od doma, osamljenostjo, zagrenjenostjo in depresijo. Danes lahko vsakemu inkontinentnemu bolniku učinkovito pomagajo. Zato je prav, da napišemo, kako imamo to skrb urejeno v Sloveniji, kaj imamo dobrega, kaj bi bilo lahko boljše …
Čeprav lahko na inkontinenco naletimo v vseh življenjskih obdobjih, je značilna spremljevalka starosti, in višja ko je starost, več je je. Tako urin kot blato lahko uhajata v blagih ali močnejših oblikah. Poznamo stresno, urgentno, pretočno in funkcionalno inkontinenco, ki se lahko med seboj tudi prepletajo. Vsaka oblika ima svoj vzrok in nekatere izmed njih je danes mogoče odpraviti ali zmanjšati njihov vpliv z različnimi posegi in zdravili. Če to ni mogoče, je inkontinenco – tako kot vsako kronično bolezen – najbolje sprejeti kot sopotnico in storiti vse, da bi življenje kar najmanj motila.
Pripomočki lajšajo življenje
Danes je v Sloveniji veliko lažje živeti z inkontinenco kot nekoč, saj pripomočki, ki so na voljo, bolnikom omogočajo, da se brez večjih težav in strahu gibljejo v javnosti ali spijo v postelji. V predloge in plenice (tudi hlačne predloge), ki so dnevne in nočne, je vdelana snov, ki izločeno tekočino spremeni v želatinasto maso. Tako poleg perila ostane suha še koža, zadrži pa se tudi neprijeten vonj. Odvisno od vrste predloge ali plenice je količina zadržane tekočine od 2 decilitrov do 2,5 litra ali več. Med številnimi izdelki različnih proizvajalcev ima vsak bolnik možnost izbrati tisto predlogo ali plenico, ki ustreza vrsti in teži inkontinence in se dobro prilega njegovim telesnim meram. Zavod za zdravstveno zavarovanje ima v okviru pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja za pomoč bolnikom obširen seznam perila, predlog in plenic, od katerih ima vsaka svojo šifro. Ta šifra določa, kako močni inkontinenci je predloga ali plenica namenjena, pri plenici pa je dodan še obseg pasu od 50 do 150 cm. Če zdravnik npr. napiše, da naj bolniku izdajo plenice s šifro 1156, pomeni, da ima bolnik obseg pasu od 80 do 100 cm, da je inkontinenca močno izražena, predpisana plenica pa vpije vsaj 2,5 litra tekočine. Predloga s šifro 1138 je namenjena moškim s srednje težko inkontinenco, vpije pa vsaj 0,6 litra urina in tako naprej. Vsaka številka opredeli tako bolnikove mere kot težo inkontinence. Zavarovalnica bolnikom za vsak dan prizna dve dnevni in eno nočno plenico. Za večino primerov je to dovolj, so pa tudi primeri, ko bi jih potrebovali več. Vrednost vsake predloge ali plenice je ocenjena; toliko je zavarovalnica zanjo pripravljena plačati, ne oziraje se na to, kdo jo proizvaja. Če cena presega to vrednost, bolnik razliko doplača. To je zelo pomembna podrobnost zdajšnje ureditve.
V domovih starejših občanov povprečna starost stanovalcev presega 80 let, nemalo stanovalcev ima tudi demenco, ki se pogosto prepleta z inkontinenco. Pripomočke za inkontinenco naročajo s skupno naročilnico, kar pomeni, da strokovno vodstvo določi, katere plenice ali predloge bo bolnik glede na izraženost inkontinence uporabljal. Če kdo želi drugačen pripomoček, ga lahko dobi v skladu s pravili ZZZS. Ker med stanovalci prevladujejo težje oblike inkontinence, se v domovih večinoma odločajo za plenice. Na splošno pri nas predpišejo več plenic kot predlog, čeprav imajo predloge več razvojnih možnosti in njihove novejše izvedbe omogočajo pripravnejše in racionalnejše rešitve.
Potrebujemo posvetovalnice za bolnike
Lahko rečemo, da je v povprečju za potrebe in dostojanstvo inkontinentnih bolnikov pri nas dobro poskrbljeno. Vendar je dostop do plenic, razen v domovih starejših občanov, pri nas mogoč le z naročilnico zdravnika. Glede na razširjenost inkontinence, na njeno socialno stigmo, na dejstvo, da veliko bolnikov zdravnikom ne zaupa teh težav, ker ne želijo, da bi bila inkontinenca vpisana v njihovo zdravstveno dokumentacijo, da preprosto nočejo, da bi o tem kdo kaj vedel in se z inkontinenco mučijo sami, se lahko vprašamo, ali je taka rešitev z javnozdravstvenega in etičnega stališča res najboljša. Glede na to, koliko časa traja pri nas v povprečju pregled pri zdravniku, pa tudi na to, da je znanje o inkontinenci od zdravnika do zdravnika različno in da pripomočkov ne predpisujejo vsi enako radi, pa je tako vprašanje še bolj utemeljeno. Táko določilo ob sistemu, ki je sam po sebi dober, ustvarja dve vrsti oskrbe inkontinentnih bolnikov: tisto, o kateri imamo podatke o vrsti predpisanih pripomočkov in njihovih stroških, in paralelno, o kateri ne vemo nič oziroma o njenem obsegu le medlo lahko sklepamo po prodajnih podatkih. Lahko bi kdo rekel, da so oni v drugi polovici tam zato, ker sami tako hočejo. Vendar je kar nekaj diagnoz, ki jih ne vpisujejo v zdravstvene kartone, in za bolnike poskrbijo na obzirnejši način.
Razlogi za tako stanje so še drugje. Eden izmed njih je, da inkontinenca pri nas kljub izredni razširjenosti ni ravno pomemben javnozdravstveni problem. Običaj je, da za najbolj razširjene bolezni pripravijo nacionalne programe o njihovi obravnavi. V Sloveniji imamo nacionalne programe za obvladovanje sladkorne in drugih bolezni, inkontinence pa tudi nova Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2015–2025 ne omenja. V nekaterih razvitih državah, med katere se na področju zdravstva radi prištevamo, imajo nacionalne programe za vzdrževanje kontinence, ne pa za obvladovanje inkontinence. To veliko pove o pozitivnem javnozdravstvenem razmišljanju in o pristopu, ki je za bolnike sprejemljivejši, socialna teža inkontinence pa manjša.
Da je inkontinenca v Sloveniji obremenjena z veliko socialno stigmo, dokazuje tudi to, da imamo v nasprotju z drugimi boleznimi zelo malo društev inkontinentnih bolnikov. Ta so v Mariboru, v Ljubljani in na Obali, njihove dejavnosti pa so premalo prisotne v zavesti slovenske javnosti. Politika bi jim morala pomagati pri njihovem delu, saj poleg pomoči bolnikom odpirajo bolj odprta vrednostna obzorja, ki jih zapeta slovenska družba še kako potrebuje. Ginekološke in urološke ordinacije, ki se z medicinskega vidika ukvarjajo tudi z inkontinenco, so s sociološkega vidika premalo za potrebe bolnikov. Bolniki potrebujejo še drugačno pomoč – pribežališče, kar ambulante s čakalnicami, sestrami, zdravniki, s postopki in čakalnimi dobami niso in nikoli ne bodo. Kjer so inkontinentni bolniki bolje organizirani kot pri nas, imajo posvetovalnice za inkontinentne bolnike, ki jih vodijo posebej usposobljene medicinske sestre. Povsem brez možnosti zaupnega posvetovanja bolniki ali njihovi svojci pri nas sicer niso. Zdravilišča, nekateri zdravstveni domovi, lekarne in zastopniki proizvajalcev pripomočkov za inkontinenco odgovarjajo na vprašanja po spletu ali telefonu. Vendar bolnike pogosto napotijo k zdravniku, kar ni tisto, kar bolniki pričakujejo oziroma potrebujejo. Posvetovalnica mora ponujati možnost osebnega stika s strokovno osebo, ki ni nujno zdravnik. V lekarnah, ki imajo poseben prostor za zaupen posvet, so to farmacevti, če in kadar imajo za to čas.
Spremembe na bolje?
ZZZS pripravlja novo ureditev preskrbe s pripomočki za inkontinenco. Izhodišča sta že potrdila skupščina ZZZS in ministrstvo za zdravje. Posebna strokovna skupina bo predlagala minimalne standarde, ki bodo pred sprejemom v javni obravnavi in ki bodo potem, ko bodo sprejeti, določali minimalno kakovost pripomočkov za slovenske bolnike. Ob tem se je treba vprašati, ali bo nova ureditev boljša od dosedanje. Ali bodo standardi vključevali tudi novejše pripomočke, ki bodo bolnikom izboljšali kakovost življenja, ali pa je ob nenehni varčevalni gonji njihov namen predvsem ekonomski? Ali bo razliko v ceni kakovostno različnih plenic še vedno mogoče doplačati? Če dosedanje doplačilo ne bo več mogoče, se bo povečala neenakost med bolniki, saj si revnejši, ki jih je med starejšimi vse več, kakovostnejših pripomočkov ne bodo mogli več doplačati, ampak plačati v celoti, česar pa ne bodo več zmogli. To so vprašanja, na katera bodo morali biti pozorni v javni razpravi. Inkontinenca je bolj kot katera koli druga bolezen povezana z ohranjanjem dostojanstva bolnikov. Zdajšnja ureditev vključuje javnozdravstvena načela pravičnosti, enakopravnosti, solidarnosti in dostopnosti, ki jih poudarja tudi Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2015–2025. Upajmo, da bo nova ureditev preskrbe s pripomočki za inkontinenco naštete vrednote potrdila, ne pa zmanjšala njihovega pomena.
S člankom smo želeli bralcem Vzajemnosti posredovati predvsem pogled na preskrbo s pripomočki za inkontinenco z javnozdravstvenega stališča tako, da bi v njem bolniki lahko spoznali svoje potrebe in da bi se tisti, ki se izogibajo uporabi pripomočkov za inkontinenco, v večji meri odločali zanje. Morda ne bo odveč, da prav ob težavah bolnikov z inkontinenco še zapišemo, da zdravstvo ni samo denar. V njem bosta vedno tudi sočutje in razumevanje stisk bolnikov, ki potrebujejo pomoč in podporo.
