Od zibelke do groba
Janez in Marija Janežič iz Kopra sta pomembna glasnika in pričevalca o moči in vrednosti naše kulturne dediščine. Že več kot 40 let namreč zbirata predmete, ki so povezani s pomembnimi življenjskimi mejniki. Marsičemu sta se morala odpovedati, če sta hotela dati prednost svojemu konjičku. Vse predmete sta plačala s svojim denarjem, veliko časa in skrbi pa jima vzameta tudi vzdrževanje in shranjevanje zbirke.
Janez Janežič meni, da mora »zbiratelj imeti široko obzorje, znanje in človeško širino. Zbirateljstvo ni za ljudi, ki samo gledajo, kako bodo pojedli klobaso in popili pivo, druge stvari pa jih ne zanimajo. Taki ljudje ne čutijo potrebe po nečem, kar ima dodano vrednost, kar jih plemeniti.« Zbirateljstvo tudi ni primerljivo z delom v muzejih ali arhivih, kjer so ljudje za svoje delo plačani. »Zbiratelji so vedno bili pred muzeji! Muzeji so predmete kupovali od zbirateljev,« pravi Janežič.
Le majhen del njune zbirke sta razstavila v Mestni knjižnici Izola na temo šege življenjskega cikla. Med te ne spadajo samo trije mejniki v človekovem življenju – rojstvo, poroka in smrt, pač pa tudi druge navade, povezane s pomembnimi dnevi v življenju posameznika ali družine: rojstni dan, krst, botrina, god, prvo sveto obhajilo, birma, valeta, matura, obletnice valete in mature, brucovanje, diploma, prva plača, obletnice poroke, zlata in biserna poroka, abraham, mašniško posvečenje, nova maša. Med »obredi prehoda« so še sprejemi v različne skupnosti, kot so redovne skupnosti, lovska ali ribiška družina, sprejem med skavte, tabornike, v planinsko društvo, krst mornarjev na prvi plovbi, Neptunov krst itd. Šege in navade življenjskega cikla se počasi spreminjajo. Odvisne so od geografskega in družbenega okolja, nanje vplivajo tudi predpisi posvetnih in cerkvenih oblasti ter prevzemanje tujih vzorcev. Marsikateri star običaj je danes le še del turistične ponudbe, in to brez nekdanjega globokega pomena.
Del Janežičeve zbirke
Janez in Marija Janežič sta s fotografijami in različnimi predmeti s konca 19. in začetka 20. stoletja prikazala rojstvo, krst, obhajilo, birmo, poroko in smrt. To so bili glavni mejniki na življenjski poti običajnih ljudi iz tistega časa, ki so bili vedno tudi povod za slavje, praznovanje ali slovo od življenja. »Ob pojavu fotografije sredi tridesetih letih 19. stoletja so za take dogodke radi naročili tudi fotografa,« pravi Janez Janežič. »Na fotografiranje so se skrbno pripravili, oblekli praznično obleko, opazujemo lahko tudi njihove drže in resne obraze. Ker jim je fotografija veliko pomenila, so jo radi dali v okvir ali na stojalo.« Okvirji so bili leseni, preprosti ali umetniško izrezljani, kovinski in žametni, iz trdega kaširanega papirja ali pa kovinska secesijska stojalca za fotografije, stara tudi do 200 let. Med drugimi predmeti, ki spominjajo na praznične dogodke, so še zibelke, venček za prvoobhajanko, birmanko ali nevesto, sveča, ovratnik iz kvačkanih čipk in podobno. Da so se ljudje pogosto zatekali k molitvi, pričajo tudi razstavljeni rožni venci, razpela, podobice in Sveto pismo. S srebrnimi srčki pa so izražali svojo zahvalo ob rojstvu, birmi, poroki, za ozdravljenje ali rešitev velike težave, polagali so jih na oltarje v cerkvah na romarskih krajih. S fotografijami in predmeti so prelomni trenutki na poti življenja ohranjeni kot skupna dediščina, ne le kot osebni in družinski spomin.
