Bodika, lobodika in druge zimzelene rastline
Večina vrtnega rastlinja je v zadnjih pripravah na počitek, za nami so spominski dnevi na naše prednike, barvitost listja počasi izgineva in v vrtu je več mokrote in sence. Toda kljub vsemu november ponuja mnogo lepote in še več ustvarjalnih dejavnosti, ki so vpete v ta letni čas. Zimzeleni listavci so v našem podnebju v manjšini tudi po vrtovih, zato jih morda cenimo nekoliko bolj kot drugo rastlinje. Nekatere velja posebej omeniti, saj je še vedno čas, da jih posadimo, če to koga zamika.
Hebe ali grmasti jetičniki so doma na Novi Zelandiji, a vsaj nekatere vrste in sorte se prav dobro obnesejo tudi v našem podnebju. Zasajamo jih na grobove, a tudi v vrt. Mnoge imajo modrikasto poprhnjene drobne lističe, sorta 'Love Hurts' pa izstopa z luskastimi listki v barvi starega zlata.
Barvitost v zimskem času je vedno dobrodošla, pa naj bo to le zelenilo v katerem od mogočih odtenkov ali pa celo pisanost, kakršno ponujajo nekatere sorte bodike. Prvotna zelenolistna oblika (Ilex aquifolium) je kar naša samonikla rastlina, vendar v naravi redka in zavarovana, zato vsem njej sorodnim vrstam v vrtu ponudimo zatišno in manj izpostavljeno lego. Bodike so največkrat dvodomne: ene rastline imajo samo ženske, druge samo moške cvetove. Nastavek plodov torej pričakujemo le na ženskih rastlinah, ki imajo v bližini opraševalca. Plodovi so praviloma rdeči in se pojavijo na lanskoletnem delu poganjka, a sicer tudi zaradi listov lepa sorta 'Golden King' postreže z rumenimi jagodami. V primerjavi z drugimi so pisanolistne sorte nekoliko občutljivejše in tudi počasneje rastejo. Pri teh bodikah so listi mladih rastlin bodičasto zarobljeni, pozneje pa so celorobi in lahko na rastlini ostanejo kar precej let. Kdor je potrpežljiv, lahko poskuša s setvijo, seveda morajo biti semena posejana že jeseni, sicer pa je mogoče z grebeničenjem zakoreniniti pritlehne veje.
Vsaj po imenu in zimzelenosti je bodiki podobna lobodika, ki je polgrmiček in ga floristi radi uporabljajo tako za sveže šopke kot za suhe šopke in vence. Pogosto vejice z drobnimi prišiljenimi domnevnimi listi (filokladiji) posušijo in obarvajo po trenutnih potrebah. Strokovno je to Ruscus aculeatus in je od leta 1981 pri nas zavarovana rastlina, kar pomeni, da je nabiranje močno omejeno. Na subsredozemskem območju raste kot 20 do 80 centimetrov visoka rastlina med grmovjem in na kamnitih pobočjih, pogosto tudi kot gozdna podrast. Naprej proti severu jo najdemo še v Posočju, ob Kolpi in v Halozah. Gojenje v vrtu je mogoče na vsaki težji apnenčasti zemlji, na soncu in v senci. Od setve do vznika traja leto in pol in tudi pozneje se rastlinice le počasi razvijajo.
Jetičnik z južne poloble
Bodika ali božje drevce ima več vrst in sort in je dala tudi ime ameriškemu Hollywoodu. V vrtu so lepe že zimzelene oblike z zanimivo oblikovanim zelenim listjem, še lepše pa so pisanolistne sorte, ki rastejo počasneje. Rdeči in redkeje rumeni plodovi so dodatek k zimski lepoti.
To je rod majhnih in zimzelenih grmičkov, ki so z nekaj vrstami in sortami dovolj odporni tudi v našem podnebju, čeprav so doma z Nove Zelandije. Hebe ali grmasti jetičniki (rodovno ime Hebe) niso primerne le za pokopališke zasaditve, kot smo jih videvali pretekle dni, temveč tudi za vrtno rabo. Tam jim privoščimo dobro prepustno zemljo in toplo sončno ali rahlo senčno lego. Skoraj vse vrste imajo na konceh drobno olistanih poganjkov gosta grozdasta, klasasta ali latasta socvetja drobnih cvetov. Njihova rast je gosta in zbita, rastline so precej prilagodljive, zato bolj ali manj zdržijo v naših zimah. Kadar je suh mraz, se jim slabo godi, pod snegom in pod vejnato odejo je preživetje zanesljivejše. Posebno v priobalnih krajih zelo dobro uspevajo in nekateri angleški vrtnarji se jim posvečajo s posebno ljubeznijo. Pri nas se razraščajo počasi, in obrezovanje zanesljivo ni potrebno, dokler se v sredini grmičkov ne začne pojavljati ogolelost. Sorte razmnožujemo vegetativno s poletnimi delno dozorelimi potaknjenci. Vrtnarji občutljivejše sorte v mladosti vzgajajo v hladnih rastlinjakih. V množici ponujanih sort izstopajo izrazito srebrno poprhnjene in takšne z rumenkastimi poganjki. Luskaste lističe v rumenilu starega zlata ima 'Love Hurts' in drobno cvetje je samo še dodatna lepota. V skupini se kot prekrovna rastlina odlično obnese Hebe pinguifolia z drobnim modrikastim listjem in belim cvetjem. 'Autumn Glory' pa je zaradi nekoliko bujnejše rasti lahko izstopajoča posodovka tudi zaradi vijoličasto modrih latastih socvetjih.
Vzdržljivi lampijončki
Stebla priljubljenih lampijončkov lahko zrastejo meter ali celo več in izza vsakega lista dozori plod z oranžnim ovojem. Plodovi in odrezana stebla so uporabni za sveže ali posušene dekoracije. Rastlina je trajnica in se zlahka razmnožuje s koreninskimi odganjki, drugače pa je to sorodnica krompirja in paprike.
Morda so zrasli kar v domačem vrtu, in škoda bi jih bilo prezreti, saj lahko njihove barvite plodove uporabimo za različne trajne dekoracije. Nič manj pa postavna stebla z oranžnimi bingeljci ne bodo slikovita v zimskem ivju, morda tudi kot izziv za fotografsko ustvarjalnost. Najmanj dela imamo takrat, ko stebla porežemo, jim odstranimo liste ter obesimo z debelejšim koncem navzgor, dokler se ne posušijo, nato pa stebla postavimo v vazo, kjer bodo vse do pomladi za barvit okras. Plodove lampijončkov (Physalis alkekengii, vrtna trajnica iz družine razhudnikov) lahko uporabimo še drugače, morda za izdelavo okrasnega venčka za dobrodošlico na vhodnih vratih ali celo za simbolni začetek adventa. Izdelava takšnega venčka ni zapletena, čeprav nekoliko zamudna. Plodove nalepimo na podlago iz cvetličarske gobe ali stiropora. Potrebna je le lepilna pištola za vroče lepljenje, ki je ob enkratnem nakupu pri hiši dobrodošel pripomoček za večkratno rabo pri mnogih ustvarjalnih opravilih. Privlačen dodatek barvitim plodovom so za nekaj tednov lahko celo listi bršljana ali lovorikovca, kobuli mladih bršljanovih plodov ali kaj drugega po vašem okusu. V domači floristiki lahko zunanji omot lampijončkov tudi razpremo, da nastane zvezdast »cvet« z bleščečo jagodo na sredini.
Rakitovec je lep in koristen
Plodovi rakitovca vsebujejo obilo vitaminov in z dodatkom sladkorja lahko iz njih pripravimo okusne sokove ali marmelade, tudi z dodatkom drugega sadja. Obilen pridelek si v vrtu zagotovimo tako, da na žensko rastlino cepimo še moško, saj za opraševanje zadošča že ena sama veja.
Oranžni plodovi tega obenem divjega in gojenega grma so se že obarvali in so na voljo pernatemu svetu, koristno pa jih znajo uporabiti tudi gospodinje. Nanje naletimo ponekod v naravi, drugi pa jih načrtno zasadijo v vrt. Nekaj smole je v tem, da pri tej vrsti spet poznamo »delitev dela«: en grm zagotavlja cvetni prah, neugledni cvetovi na drugam ga sprejemajo in le na njih dozorijo plodovi. Na vejah bogato nanizane jagode so presne res kisle in trpke, a so lahko surovina za okusne izdelke v domači predelavi ter imajo blagodejne zdravilne učinke. Rodeče in s plodovi obložene rastline vsaj občasno srečamo v utrjevalnih zasaditvah ob sodobnih cestah (recimo pri Košakih na mariborski obvoznici proti Pesnici) ter tu in tam tudi po vrtovih in parkih. Strokovno ime rastline (Hippophea rhamnoides) si je težje zapomniti kot naše domače, saj vsaj planinci ob njem pomislijo na podobno ime Ratitovec, priljubljeno slovensko goro. Omemba rakitovca je zdaj aktualna tudi zaradi tega, ker bo decembra mogoče nabrati lesnate potaknjence, najbolje ločeno od ženskih in posebej od moških (te so v jeseni brez plodov) rastlin. Ker je v vrtu pogosto dovolj en sam ženski grm, potrebuje pa opraševalca, lahko nanj cepimo vejo moške rastline. Dobro se obneseta tako pomladna kopulacija kot poletno očesljanje.
