Za narodov blagor
ZA SLOVENSKE ZMAGE
Tisti, ki jim državljani zaupajo vodenje države, bi se morali zavedati, da s tem prevzemajo veliko odgovornost. Njihova prva skrb bi morala biti blaginja vseh ljudi, v tem okviru pa bi morali zagotoviti pogoje, da bi si lahko zagotovili človeka vredno življenje. Vendar v resnici ni tako. Politiki imajo prepogosto zelo slab spomin in hitro pozabijo na svoje zaveze, bolj kot za državljane pa skrbijo za interese svoje stranke in ne nazadnje tudi za svoje osebne koristi.
Kaj storiti, da bi se razmere spremenile? Najprej bi bilo treba prevetriti volilni sistem in zmanjšati vlogo političnih strank. V sedanjem sistemu je pravzaprav skoraj nemogoče, da bi bil v parlament izvoljen kandidat, ki ga na svojo listo ne postavi katera izmed političnih strank. Posledice takega političnega okvira se kažejo pri sprejemanju odločitev, ki sledijo predvsem interesom strank, pravzaprav njihovim vodstvom. Zato tudi ni nobene osebne odgovornosti tistih, ki odločajo. Tako na primer nihče ne odgovarja za luknjičave zakone, ki so omogočali številne zlorabe in državo pripeljali v položaj, ki omejuje njeno samostojnost. V resnici so zaradi odvisnosti od tujih finančnih virov celo spreminjali ustavo. Kot rečeno – na vseh koncih pogrešamo odgovornost za storjena dejanja. No, včasih tudi za tisto, kar bi moralo biti storjeno, pa ni. Na drugi strani pa nam politiki, in to zlasti v predvolilnem času, obljubljajo, kako bodo delovali za blagor vseh nas, in pozabljajo, da so pravzaprav predvsem oni krivi za težave, ki pestijo družbo. Zares preveč je sprenevedanja, tudi laganja o vzrokih za razmere v družbi. Zakaj je bilo na primer treba ustanoviti slabo banko, ki naj bi vsaj delno poplačala kredite brez ustreznih zavarovanj? In čemu smo morali davkoplačevalci državne banke najprej dokapitalizirati, da bi jih po sanaciji država prodala za drobiž? Pri tem niti ni pomembno, ali so kupci domačini ali tujci.
Vlada nas prepričuje, da smo na dobri poti k okrevanju. Statistično to drži, vendar se nam kaj hitro lahko zgodi, da se bomo znova znašli v krizi, ker bodo o nas odločali nesposobni in neodgovorni voditelji. To je treba preprečiti. Tisti, ki imajo moč, morajo sprejeti tudi odgovornost. Ne le politično in moralno, temveč tudi materialno in kazensko. Morda bi bilo dobro, če bi poslanci ob izvolitvi sprejeli zavezo, da bodo za izpolnitev obljube »delati za narodov blagor« zastavili tudi svoje osebno premoženje. To se seveda ne bo zgodilo, dovolj bi bilo že, če bi v volilni sistem vnesli določilo, ki bi volivcem omogočalo odpoklic neodgovornega poslanca. Resnici na ljubo je treba povedati, da tovrstne težave niso značilne le za našo državo. Pravzaprav je tudi drugje podobno. Razlika je morda v tem, da so v urejenih državah nadzorni mehanizmi veliko učinkovitejši. Za nas, ki so nam politiki obljubljali, da bomo postali »druga Švica«, bo velik dosežek že to, če se bodo naši voditelji zavedali, komu so navsezadnje odgovorni. In potem ne bo potrebe, da bi bili celo zaposleni prisiljeni iskati pomoč pri dobrodelnih organizacijah.
Kljub ponavljanju novodobnih ekonomistov, da je trg tisti, ki rešuje vse gospodarske težave, pa tisti, ki imajo nekoliko več izkušenj, temu oporekajo. Trdnost in uspešnost družbe je namreč v veliki meri odvisna od njene povezanosti v skupnost. To je še posebej vidno na lokalni ravni, kjer ljudje še zmeraj znajo »stopiti skupaj« in doseči skupne cilje. Lepo bi bilo, če bi se tovrstna povezanost mogla udejanjiti tudi na državni ravni. Pomembna ovira za ustvarjanje take povezanosti so tudi sebičnost, neodgovornost in servilnost dobršnega dela politične elite. Takih voditeljev se je treba čim prej znebiti. Če ne prej, pa na naslednjih volitvah.
