Jurčič in kultura povezujeta Muljavce

Zgodbe | nov. '15

ODSTRTE PODOBE – MULJAVA, BOJANJI VRH (Polje)

Razglednica s štirimi sličicami je nastala ob otvoritvi prvotne muljavske šole, ki so jo na bližnjem Polju (danes zaselku v sosednji vasi Bojanji Vrh) 15. septembra 1910 odprli na prenovljeni domačiji Zgornji Tiček. Z nje je bil doma Frančišek Špendal, župnik v Tržiču, ki jo je »le za namen šole« po zelo ugodni ceni prodal občini Muljava, v imenu katere je pogodbo o nakupu podpisal župan Ignacij Špendal. Ta je živel na Polju pri Muljavi št. 10, pri Spodnjem Tičku, kamor je poleg kmetije spadala tudi Tičkova gostilna, ki jo vidimo na zgornji levi fotografiji.

Kot je v zborniku ob stoletnici šolstva na Muljavi navedla učiteljica slovenščine, zgodovine in etnologije na OŠ Stična Zlata Kastelic, je bila pogodba sklenjena 13. junija 1910. Vse je stalo 18.000 kron. Občina Muljava je takoj popravila streho in opremila šolo. Z odlokom okrajnega šolskega sveta v Litiji je prvi učitelj postal Jožko Jaklič, ki je 13. septembra že začel vpisovati šoloobvezne otroke z Muljave, Velikih in Malih Kompolj, Bojanjega Vrha, Polja ter iz Gorenje vasi in deloma Lučarjevega Kala. Dva dni kasneje sta sledila slovesno blagoslovljenje poslopja in izročitev svojemu namenu. Otvoritvena maša je bila v cerkvici Matere Božje na Muljavi, povabljeno pa je bilo tudi okoliško učiteljstvo. Po maši so bili odrasli in šolska mladina pogoščeni v gostilni Ignacija Špendala. Tedaj je nastala tudi skupinska fotografija, ki jo je tako kot druge tri razgledniške fotografije napravil višnjegorski fotograf Jožef Erjavec.    

Popoldne so učenci pisali s svinčniki, dopoldne pa s peresniki

»Dobro poslujoča gostilna je tu stala že na začetku 19. stoletja, saj so se v njej pogosto ustavljali vozniki, ki so z Dvora pri Žužemberku tovorili izdelke iz Auerspergove livarne na železniško postajo v Ivančno Gorico,« je najprej pojasnil 71-letni upokojeni časnikar Ilija Bregar, Ignacijev vnuk, in nadaljeval, da je »leta 1870 Tičkova gostilna pogorela, nakar jo je praded Franc Špendal obnovil, za njim pa jo je prevzel njegov sin Ignacij, mamin oče. Ta se je ukvarjal tudi z raznimi drugimi rečmi, zato sta v tridesetih letih prejšnjega stoletja v njej delali predvsem mama Angela in teta Micka. Ker je bila domačija mojih prednikov in s tem tudi gostilna bolj na samem, se je po tetini pripovedi med vojno zgodilo, da so bili v njej hkrati partizani (v štibelcu), belogardisti (v kamri) in italijanski vojaki (za šankom). Ko so 7. julija 1942 Italijani ta del vasi požgali, so razen šole in nekaj drugih hiš ognjeni zublji zajeli tudi gostilno, ki odtlej ni nikoli več obratovala. Stavbo so moji starši po vojni, ko je mama z očetom Ignacem prevzela kmetijo, popravili in jo uporabljali za druge namene. Pred približno 25 leti pa jo je brat Tomaž, ki tu gospodari od leta 1977, podrl in na njenem mestu postavil leseno lopo, pri čemer je ohranil nekdanji vhodni kamnit portal in gostilniško klet.«

Šola na Polju je otrokom iz muljavskega okoliša znatno olajšala obiskovanje pouka, saj so dotlej hodili na Krko ali celo v Šentvid pri Stični, do katerih je bila ena oziroma dve uri pešačenja. Sprva je bila enorazrednica in takšno je med leti od 1929 do 1934 obiskoval tudi pranečak pisatelja Josipa Jurčiča Ciril Jurčič, ki se je je spominjal takole: »V edini učilnici je pouk popoldne potekal za prve in druge, dopoldne pa za druge razrede. Oprema učilnice: dve vrsti klopi, vsaka klop za štiri učence; v eni vrsti so sedeli dečki, v drugi vrsti deklice. V vsaki klopi je bil za vsak sedež črnilnik s črnilom. Popoldne so učenci pisali s svinčniki, dopoldne pa s peresniki in z jeklenimi peresi. Na malo vzvišenem prostoru je bila tabla s kredo in z gobo za brisanje ter kateder, kjer je sedel učitelj. Na tem prostoru je bilo stojalo z dvobarvnimi kroglicami za začetno učenje računstva. Zraven table je bil tudi meter z označenimi milimetri, centimetri in decimetri za učenje merjenja razdalj.

Učenci prvega in drugega razreda so se učili pisanja in še malo čitanja ter osnov računanja, kot sta seštevanje in odštevanje, pa tudi malo poštevanke. Razen tega smo imeli eno uro tedensko tudi verouk, ki je bil obvezen predmet in ga je poučeval katehet. S slabo oceno iz verouka učenec ni mogel napredovati v naslednji razred. Drugi razredi so imeli vsak dan po več ur slovenščino in računstvo ter po eno uro na teden prirodopis, zemljepis, zgodovino in petje. Vse razrede in predmete je poučeval en sam učitelj; takrat je bil to nadučitelj Franc Samec, ki je bil tudi upravitelj šole in vse drugo.« Na pogorišču nekdanje šole si je Franc Zupančič, Štrohnov Francelj, z ženo Andrejo uredil domačijo in se preživljal s kmetovanjem. 'Poljski učitelj', kakor so ga klicali domačini, je tu gospodaril do okoli leta 1990, potem pa je vse skupaj prešlo v roke drugih lastnikov.  

Lepi spomini na nekdanje učitelje

Med vojno in po njej se je nato pouk s prekinitvami odvijal v prostorih Marije in Antona Tekavca, namenjenih za trgovino, v današnji gostilni Obrščak. Nato so z udarniškim in prostovoljnim delom na Habjanovi gorici na Muljavi zgradili nov šolski objekt, ki so ga odprli oktobra leta 1947, in v njem je sedanja podružnična šola OŠ Stična, ki jo učenci obiskujejo do zaključenega petega razreda. Med zadnjimi je bil med leti od 1951 do 1955 tudi naš sogovornik, ki so mu v spominih najdlje ostali portreti učiteljev. »Njihove podobe so v mojih spominih več kot lepe, če pa jim dodam še slovensko reklo, ki pravi, da kakršno je učiteljstvo, takšna je tudi šola, potem je seveda jasno, da sem v petdesetih letih prejšnjega stoletja 'kratkohlačil' v eno najboljših osnovnih šol! Kako rad sem hodil v muljavsko šolo, dokazuje tudi to, da sem od doma do tja potreboval največ pol ure, iz nje do doma pa debelo uro in več. Med poukom sem bil večkrat tako prizadeven, da sem bil občasno nagrajen tudi s 'podaljšanim bivanjem',« se z značilno muljavsko šegavostjo pohvali Ilija Bregar, Tičkov s Polja, ki je nato šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Stični in na filozofski fakulteti v Ljubljani, krajši čas učiteljeval v Marezigah in delal pri Mladem turistu v Ljubljani, dokler se ni leta 1972 kot časnikar zaposlil pri Gospodarskem vestniku in se leta 2004 upokojil.

Muljava ni le prijazna dolenjska vasica v dolini potoka Višnjica, marveč je v zavesti Slovencev tudi najtesneje povezana z imenom Josipa Jurčiča, pripovednika, dramatika in časnikarja, ki se je 4. marca 1844 rodil na Pajžbarjevi domačiji v zaselku Zavod. Čeprav je večino svojega kratkega (umrl je 3. maja 1881, star 37 let), a plodnega življenja preživel v Ljubljani in na Dunaju, se je v svojih literarnih delih večinoma vračal v domače kraje in k Muljavcem. Njegovo rojstno hišo, ki jo vidimo na spodnji risbi barvne razglednice, je leta 1826 postavil njegov ded Jože Jankovič ter se do danes ni spremenila in je kulturni spomenik. Njen talni načrt je po zapisu Tatjane Lampret značilen za osrednjo slovensko kmečko hišo 19. stoletja in jo sestavljajo veža s črno kuhinjo in ognjiščem, hiša, kamra, štibelc in klet. Na severni strani je podaljšana za majhen hlev, nad katerim je bil včasih lesen skedenj, zdaj pa sta v tem delu predstavljeni Jurčičevo življenje in delo.

Za Jurčičevo domačijo je naravni amfiteater, kjer domača gledališka skupina že desetletja uprizarja njegova dela. V tem Letnem gledališču je leta 1966 kot Lovro Kvas iz Desetega brata nastopil tudi Ilija Bregar, ki pravi, da se je ob njihovem znamenitem rojaku med domačini izjemno razmahnilo kulturno udejstvovanje in ljudi močno povezalo med seboj. Ta povezanost s kulturo pa ga je spremljala tudi potem, ko je pri 30 letih zapustil Muljavo in se preselil v Kranj, saj že 43 let sodeluje pri pripravi vsakoletnega Tabora slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.

Boris Dolničar