Z mojega okna
Da ne bo zima tako mrzla
Deževalo je dneve in noči in Lojze si je prav zares predstavljal, kako je moralo biti človeku pri srcu v času vesoljnega potopa, ko je deževalo štirideset dni in štirideset noči. Noe se je gotovo dobro počutil na svoji velikanski ladji. Kaj pa drugi ljudje, ki jih ni vzel s seboj in jih je zalivalo noč in dan? Tako se je počutil Lojze že lani, ko dež ni ponehal in je potem začelo mezeti iz zemlje v njegovo na breg naslonjeno garažo, da so bila kolesa njegove stare škode skoraj pod vodo. Vso zimo se potem ni znebil tiste vlage in tistega zoprnega občutka, da se bo hrib nekega dne preprosto zgrnil na njegovo hišo in bo vse ostalo pod blatom. Ni se zgodilo tako, čez poletje se je celo garaža posušila, ampak strah pred vodo mu je ostal. In zdaj se, če ne dežuje, plazijo jesenske megle čez hrib na njegove njive in se še do poldneva ne umaknejo in sonce ne posveti v njegova okna. Zima je pred vrati in Lojze ve, da ima pripravljenih premalo drv. In to letos, po vsej tisti spomladanski grozi, ki je polomila vse gozdove! Pa kaj je mogel on, vlačil je polomljeno drevje domov, dokler ga ni zagrabilo v križu, potem je pa moral odnehati. Ja, prihaja zima, on pa niti drv nima dovolj! Ha, kje so časi, ko je dobro zaslužil jeseni s prodajo klafter, Mici se je kar samo od sebe smejalo, ko je vsak večer prinesel domov zajeten šop denarja, dvorišče pa se je praznilo. No, zdaj ni ne Mice ne drv na dvorišču, še zase jih nima! In tudi njiva, zadnja, ki jo je hotel obdelovati, je letos bolj malo rodila, brez nič ni nič in kaj naj bi – še tistega, kar je posejal in posadil, ni mogel pobrati, kaj šele da bi umno gospodaril.
»Star sem, kaj moremo! Moči ni več – in tudi volje ni, kako pa naj bi delal s tem križem in sam!« si je bridko priznal, v ozadju pa ga kljuvala skrb, kako bo preživel zimo tako slabo pripravljen. In ko zapade sneg, ne bo mogel nikamor več, niti peš niti z avtom – če bi mu sploh vžgala stara kripa. Čakata ga samota, mraz in pravzaprav tudi lakota, ko mu ne bo seveda nihče vozil potrebščin, ki jih bo zmanjkovalo.
V dolini pa je vse drugače, kadar je šel k dohtarju, je videl, kako živijo tam. Nasproti zdravstvenega doma v tisti gostilni imajo toplo in strežejo kuhano hrano vsak dan. A kaj, ko on tako malokrat pride tja!
Socialna ga je nagovarjala že lani, naj se vendar odloči in se preseli v dom v dolini. Sama ga je peljala pogledat in pravzaprav ni videl ničesar, kar mu ne bi bilo všeč. In če ne bi mogel vsega plačati s penzijo, bi dodala občina, je rekla socialna. To pa ga je streslo, on že ve, da država ne da nič zastonj – njegovih njiv in gozda in domačije bi se polastili, ko bi on umrl!
»Pa saj ne potrebujete vsega tega posestva, kaj vam bo, ko še za jesti nimate tu na mrazu!« ga je pregovarjala socialna. »Za koga pa bodo te vaše njive?«
Ja, za otroke, seveda, za koga pa?
Res je sicer, da otroci živijo v mestu in njiv ne bodo nikoli obdelovali in tudi na gospodarjenje z gozdom se nič ne spoznajo – ko Lojzeta ne bo več, si bodo iz domačije naredili vikend – vedel je to, da bi pa dovolil, da občina sede na njegovo, tega pa ne!
Tako je socialna lani odnehala in o tem nista več govorila. »Če se premislite, vam bom pomagala vse urediti,« je rekla takrat.
Zdaj pa je leto okoli in Lojze se zime boji še bolj kot lani. Otroci – ja, seveda ga imajo radi in ga pridejo kdaj pogledat, ampak v njihovih mestnih stanovanjih in tudi v njihovih življenjih ni prostora zanj. Če bi šel v dom in mu bo zmanjkalo za plačilo zaradi uborne penzije, pa tudi ne morejo doplačevati otroci, saj še zase nimajo! In resnici na ljubo se v njegove probleme sploh ne morejo vživeti, imajo sami s sabo dovolj dela.
»Narediti bi morali tako, da bi imel vsak dovolj pokojnine vsaj za skromno življenje v skromnem domu,« je grenko pomislil, saj ga je mikala misel, da bi mu kdo segrel sobo in skuhal in opral – predvsem pa, da bi imel družbo v dolgih zimskih dneh in večerih.
»Če bi otroci podedovali kakšno njivo manj, bi imeli za vikend še vedno dovolj,« ga je prešinila odrešilna misel.
Gledal je dežne kapljice na okenskem steklu in premišljeval in premišljeval. »Najbolje, da jutri pokličem socialno,« si je rekel in v trenutku se zime ni več tako zelo bal.
