Hvaležni za dediščino
Starejši ko smo, bolj nam spomini uhajajo nazaj v otroštvo. In čeprav smo živeli skromno, nekateri tudi trdo življenje, nam spomin naplavlja predvsem lepe slike. Vedno pa so vezani tudi na dobro mamino hrano. Spomnimo se vonja po sveže pečenem kruhu ali dobri enolončnici, ki se je ves dan kuhala na robu štedilnika ali v krušni peči in kako je bila okusna, pa čeprav je bila v njej le sezonska zelenjava z vrta. Danes pojemo preveč predelane hrane in premalo kuhamo preproste enolončnice. Tudi do zemlje nimamo več takšnega odnosa kot včasih, ko je bil skrbno obdelan vsak košček.
Spomin me ponese v zamejsko Rezijo, ki sem jo pred kratkim obiskala z bralci Vzajemnosti. Tam je vse do 70. let prejšnjega stoletja čas tekel počasneje. Po hudem potresu leta 1976 pa jim je oblast zgradila montažne hiše, vendar brez hlevov, ki so se nekoč držali hiš, postavili pa so jih kar na njihovih skromnih njivah. Dobili so sicer hiše, izgubili pa so možnost za preživetje, zato so se mnogi odpravili po svetu. Število Rezijanov se je močno zmanjšalo. Hribovska zemlja jih ni mogla več preživeti, mladi pa so si zaželeli tudi boljše življenje. Z nastopom gospodarske krize so delo izgubili tudi mnogi Rezijani po večjih italijanskih mestih. Takrat so se nekateri spomnili, da imajo tam nekje v hribih košček njive, travnika ali staro hiško. Nekaj se jih je vrnilo v Rezijo in začeli so saditi znani domači česen – rozajanski strok. Zdaj so hvaležni za to pozabljeno dediščino staršev, a tudi za modrost, da ta skromna zemlja ne more biti ničvredna, če pa je toliko stoletij preživljala veliko več ljudi, kot jih preživlja danes. Blišč sodobnega sveta, ki jih je premamil v mesta, se je izkazal, da je le navidezen in se lahko čez noč vse sesuje kot hiše po potresu.
Čas se zagotovo ne bo vrtel nazaj, a zemlje in bogate dediščine najrazličnejšega znanja in veščin prednikov, ki sta stoletja omogočala preživetje, le ne gre pozabiti. Včasih je bil prenos znanja iz roda v rod življenjskega pomena, a tudi danes ga ni dobro povsem zanemariti. Nikoli ne vemo, kdaj nam pride prav.
