V dveh dneh preselili dva tisoč civilistov
Zgodbejulij '25Ljudje Zgodovina
Letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne. O njej je bilo napisano ogromno knjig, a še vedno je ostalo marsikaj nepojasnjenega in spregledanega. Predvsem so dobro obdelane vojaške operacije in bitke, manj pa, kaj se je dogajalo s civilnim prebivalstvom. Tudi ena največjih medvojnih operacij anglo-ameriških zaveznikov v Sloveniji in ena največjih evakuacij civilistov med drugo svetovno vojno, ko so med 25. in 26. marcem 1945 iz Bele krajine z letali preselili več kot dva tisoč ljudi v osvobojeno Dalmacijo, je v zgodovinskih knjigah omenjena le bežno s stavkom ali dvema.
-
Za otroke so se začele tako težko pričakovane počitnice. Tudi mi smo jih komaj čakali in se veselili brezskrbnega poletja. V prejšnji številki smo vas povabili, da nam zaupate, kakšni so vaši spomini na šolo. Veliko se vas je odzvalo in nekaj razmišljanj lahko preberete v reviji.
Včasih je še bolj kot danes veljalo, da šola odpira okno v svet, saj ni bilo interneta in tudi ne toliko različnih medijev. Predvsem revnejšim je šola predstavljala možnost, da si s pridnim učenjem pridobijo poklic, ki jim bo olajšal življenje. Večkrat je bilo tudi to težko, saj ni bilo denarja za zvezke, svinčnike in barvice, kaj šele za nadaljnje šolanje v drugem kraju. Teta se spominja, kako je učitelj prišel prosit starše, naj jo dajo naprej v šolo, vendar si tega niso mogli privoščiti, ker je oče zbolel in so že tako težko shajali. Na pomoč ji je priskočila starejša sestra, ki je bila že zaposlena, čeprav je bil njen zaslužek skromen. To ju je še dodatno povezalo in vse do njene smrti sta si vzajemno pomagali.
Pomembno je vsako prizadevanje za mir
Nikdar ni bilo dobre vojne in slabega miru. Benjamin Franklin
Letos praznujemo 80 let od konca druge svetovne vojne, največjega krvavega spopada v zgodovini človeštva, v katerem je sodelovala večina držav sveta. Od leta 1939 do 1945 je zahtevala na milijone življenj. Žal jih je mnogo umrlo še v povojnih pobojih. Veliko žrtev je bilo med civilisti zaradi holokavsta in jedrskega bombnega napada na Hirošimo in Nagasaki.
Tisti, ki so preživeli najhujše gorje te nepotrebne morije, so poudarjali, da moramo storiti vse, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. V spomin in opomin na neizmerno trpljenje žensk, ki so prestale nečloveške razmere v koncentracijskem taborišču, skrbi tudi Taboriščni odbor Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki je v začetku maja skupaj z Zvezo slovenskih žena iz Celovca organiziral obisk taborišča in spominsko slovesnost. Samo iz tega taborišča se 200 Slovenk ni nikoli vrnilo, preživele pa so čutile posledice vse življenje.
-
»Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.« Neža MaurerV aprilu sta nas zapustili dve veliki osebnosti. Papež Frančišek, najbolj ljudski med papeži, ki je zagovarjal milost in sočutje do človeka in ves čas opozarjal na krivice, ki jih doživljajo revni in ubogi z družbenega dna. Zavzemal se je za mir in sodelovanje med ljudmi in narodi. Bil je med redkimi, ki je trkal na vest sveta.
-
"Tu je moj dom, tu sem doma
Tu je del mene, del mojega srca..." Glasbena skupina FaraoniV mladosti nas v svet žene želja po novih doživetjih in boljšem življenju, prepričani smo, da je drugje lepše in boljše. Kmalu ugotovimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Rodni dom, naj je bil še tako skromen, je nudil posebno zavetje in z leti je hrepenenje po njem vse večje.
Otroci iz naše vasi smo imeli do šolskega avtobusa kar dolgo pot. Pešačili smo čez travnike, v dolini čez leseno brv, ki jo je potok ob močnejšem nalivu poplavil, in skozi gozd. Vedno je bilo zanimivo, včasih smo se zaigrali in pozabili na avtobus. Malokdaj smo koga srečali, a med tistimi redkimi se spomnim starejšega gospoda z daljšimi sivimi lasmi. Že na daleč se je videlo, da ni domačin. Doma sem izvedela, da se po nekdanjem posestvu sprehaja baron Philipp, zadnji potomec hmeljniške plemiške družine Wambolt. Razvaline bližnjega gradu Hmeljnik so bile za nas otroke strašljive in se tam sami nismo potikali. Nekoč mogočen grad je bil med vojno požgan, njegovi lastniki pa so z njega odšli že pred vojno. Po njej pa je nova oblast grad in posest zaplenila.
-
Za belo ograjo zeleno je
tiho pomladno drevo
in srce moje vzdrhtelo je,
o, kako je bilo lepo. Srečko KosovelVsi se veselimo pomladi, saj prinaša svetlobo, toploto, nekaj novega, pisanega in veselje okrog nas. In tako se bo v pajčolan nežnih belih cvetov kmalu spet odela stara hruška pri domači hiši. Tako kot ničkolikokrat do zdaj. Čeprav je že vsa skrivenčena, z brazgotinami zaradi starih poškodb, še vedno vsako leto obrodi in z drobnimi sadeži, ki jim rečemo fajfce, razveseli jedce že sredi poletja. Okrog sto let staro drevo se ne da, a še bolj kot danes so je bili veseli otroci v njeni mladosti. Med drugo svetovno vojno in po njej so jo naravnost oboževali. Kadar je bila polna sadežev, ni bilo lakote pri hiši.
Lani je za pokojnine prispevalo rekordno število zavarovancev
Že od leta 2022 vsak mesec vplačuje prispevke okrog milijon zaposlenih. Lani se je bolj kot pred leti povečalo tudi število upokojencev, konec decembra jih je bilo nekaj manj kot 650.000, saj je bilo ugodno leto za upokojitev. Rekordna je bila tudi redna uskladitev pokojnin, in sicer 8,8-odstotna, letos pa je napovedana v višini okrog 4,6 odstotka. Generalnega direktorja Zpiza Marijana Papeža smo vprašali, kaj bo letošnje leto prineslo upokojencem ter kaj meni o novi pokojninski reformi.
-
Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. mati Tereza
Naš pogled se spreminja, včasih je bil bolj usmerjen navzven, na izpolnjevanje materialnih želja, z leti pa vse bolj navznoter. Sprašujemo se, kdo smo, kaj je naš namen na svetu in kaj lahko še dobrega storimo. Čeprav vse težje sledimo tempu sodobnega sveta, nas pomirjajo lepi spomini iz mladosti in dobre stvari, ki smo jih »zasejali« skozi življenje. Še posebej radi uživamo v druženju z vnuki, z energijo nas napolnijo njihova radovednost, odkritost in iskrivost, veseli smo njihovih drobnih uspehov. Morda se v njih celo prepoznamo, ko smo bili njihovih let. Takšni prijetni trenutki pozitivno vplivajo tudi na naše zdravje in počutje. Ne le gibanja, tudi skrb za dobre medsebojne odnose bi morali pisati na recept!
Potico pečejo po družinskem receptu
Dobro počutjejanuar '25Ljudje Prehrana
Brez potice ni praznikov. Če niste imeli časa ali se vam zdi priprava prezahtevna, ste jo lahko kupili v trgovini. Tudi zahtevnejši so lahko našli takšno, ki je kar se da podobna domači, kot so potice, ki jih pečejo v Pekarni Pečjak.
Za decembrske praznike so spekli 65.000 kosov ali 42 ton. Če bi zložili vse zvito testo za potice drugo za drugim, bi v dolžino naneslo skoraj 11 kilometrov. Čeprav si pri tako veliki količini pomagajo s stroji predvsem pri prvem delu priprave, tj. od zamesitve testa, valjanja, priprave nadeva, nadevanja do zavijanja ter razreza, še vedno veliko dela opravijo ročno: od čiščenja in mazanja pekačev, polaganja zvitka v pekač in zapogibanja testa ob straneh. Potem pekače s potico postavijo v ročni vzhajalnik, kjer jo nadzira eden od starih mojstrov, pred peko jo še napikajo in pečejo pri temperaturi okrog 150 stopinj Celzija približno eno uro. Po peki jo ročno obračajo in potlačijo, da skorjica ne odstopi. Ko se potice ohladijo, pa jih razrežejo na polovice in pakirajo. Decembra so jih pekli v treh izmenah in v vsaki je sodelovalo kar 30 zaposlenih.
-
Rišem hišo lepih pesmi,
rišem jo na srčno stran,
rišem s čopičem ljubezni,
z barvami pričakovanj.Rišem fino tanko črto,
ki gre prek ovir in zla,
v pokrajino vsem odprto,
tja, kjer sreča je doma. Tone PavčekNaj bo leto, ki se je pravkar začelo, prežeto s srečo, zdravjem in ljubeznijo. Pravijo, da sreča domuje v srečanjih, zato vam želim, da bi se v novem letu veliko družili s prijetnimi, zanimivimi in toplimi ljudmi.
Pri Vzajemnosti se bomo potrudili, da boste v reviji vsak mesec spoznali veliko navdihujočih življenjskih zgodb, poskrbeli pa bomo tudi za druženje. V začetku junija se dobimo na že 19. srečanju bralcev in prijateljev Vzajemnosti. Kje? Lahko izdam, da smo sledili vašim željam in da se bomo tokrat družili na otoku Krku. Več pa v naslednji reviji, ko bodo objavljene podrobnosti našega letovanja.