SVET IN MI
Kreativnost, umetnost in sneg
Nekdanji kartograf Simon Beck se je moral invalidsko upokojiti, kajti njegova stopala so skoraj povsem odpovedala. Zdravniki so mu svetovali, naj čim več telovadi z njimi, naj jih ima tako rekoč ves čas v pogonu, sicer mu je grozila popolna ohromelost. Globoko zadolžen (zdravstvene usluge so večinoma povsod precej dražje kot pri nas) je našel dejavnost, ki ga ni le ozdravila, ampak je z njo tudi obogatel. Svoje kartografsko znanje in računalniško usposobljenost je dobro spravil v promet. Že nekaj let je svetovno znan umetnik na snežnih površinah. Orodje, ki ga pri tem uporablja, so krplje, s katerimi naredi vsak dan 40 tisoč korakov. Zdaj že dolgo tega ne počne več samo za svoje zdravje. Od zasneženih površin na Novi Zelandiji do velikih nedotaknjenih brežin v Švici in drugje, kjer pač leži veliko snega, se za kratek čas zarisujejo čudovite podobe, ki nastajajo pod njegovimi nogami. Včasih so podobne čipkam, včasih povečanim geometrijskim likom iz fizike, kemije, etnološkim zapletenim vzorcem vezenja, matematičnim umetnijam, arabskim keramičnim ploščicam ...
Delo začenja doma, kjer na računalniku izrisuje pokrajini primerno grafiko, ki jo potem upodobi. Počitka ni, dokler ne konča, in ne more se vreči v sneg, da bi se spočil, saj bi se umetnina pokvarila. Ves dan postavlja čevelj pred čevelj, 60 dvojnih korakov pomeni sto metrov. Umetnine, ki jih izdela, pa so včasih tako dolge kot maratonska proga. Beck je tako lahko poravnal vse stroške zdravljenja, zdaj gredo za med knjige fotografij njegovih umetnin, ki jih večinoma izdeluje za reklame za velika podjetja. Ko so ga vprašali, kako je ozdravel, je rekel: ne gibanje, ampak kreativnost in sreča ob tem, kar ustvarjam, sta me ozdravili.
So ljudje, ki znajo iz svoje nesreče ustvariti nekaj lepega za druge in dobrega zase. Če bi radi videli, kaj dela, vpišite na Facebook ali YouTube njegovo ime Simon Beck in se čudite.
Italija v oklepu Alzheimerjeve bolezni
V Italiji, državi, ki dosega največjo dolgoživost v Evropi, tu imajo namreč 13,4 milijona ljudi, starejših od 60 let, je število bolnih za Alzheimerjevo boleznijo preseglo številko 600 tisoč. Podatek je objavila Aima, italijansko združenje Alzheimerjevih bolnikov, ki že 16 let statistično evidentira razvoj te bolezni in spremljajoče zagate bolnikov in njihovih družin. Neposredni stroški pomoči so dosegli 11 milijard evrov na leto, od tega pade 73 odstotkov v breme družine. Letni strošek na pacienta znaša 70.587 evrov, vključno s ceno, ki jo bolnik plača zdravstvenim ustanovam (všteti so stroški za primere pomoči za negovalce, nadomestila za bolniški dopust na delovnem mestu pacienta in podobno).
Povprečna starost bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo je 78,8 leta, negovalci, vpeti v pomoč, pa so v povprečju stari 59,2 leta in se posvečajo bolnemu 4,4 ure na dan in 10,8 ure z nadzorom. Zanimivo je, da je kar 40 odstotkov negovalcev, ki so še v aktivni delovni starosti, nezaposlenih. Nezaposlenost se v tej dejavnosti strmo dviga, pred desetimi leti je bilo 3,2 odstotka nezaposlenih, lani pa 10 odstotkov. Med zaposlenimi negovalci je stanje njihovega zdravja vprašljivo, 80,3 odstotka jih toži zaradi preutrujenosti, 63,2 odstotka jih spi zelo slabo in premalo, 45,3 odstotka je depresivnih in jemlje antidepresive, 26,1 odstotka pogosto oboleva.
Še vedno prevladuje družina oziroma otroci, ki skrbijo za obolelega oziroma obolelo, ženske so tu v večini, saj jih je zbolelo kar 64,2 odstotka. V zadnjih letih opažajo, da prevzemajo skrbi nad obolelim tudi partnerji. Vse to kaže, da je velika večina obolelih doma, če so brez otrok in moža, pa živijo z negovalcem. Takih je med 12 in 17 odstotki, odvisno od kraja bivanja. Družine, ki skrbijo za obolelega, so, čeprav se ob bolniku izmenjavajo, utrujene in prikrajšane za počitek in prosti čas. Narašča število ljudi, ki si poiščejo zasebnega negovalca, takih je kar 38 odstotkov. Država pokriva 42 odstotkov cene, 58 pa jih mora bolni dajati iz svojega žepa.
