Islandija – dežela vode, ognja in ledenikov

Prosti čas | okt. '16

Islandija, dežela, ki leži na stiku severnoameriške in evrazijske tektonske plošče, je petkrat večja kot Slovenija in ima le nekaj več prebivalcev kot Ljubljana. Večina jih živi na obalnem pasu, kjer so zaradi toplega zalivskega toka zime mile in poletja sveža. Velja za eno najmirnejših dežel na svetu z visokim življenjskim standardom.

 Prvi prebivalci naj bi bili keltski menihi, ki pa so otok zapustili pred prihodom Vikingov. Ti so leta 874 ustanovili prvo naselbino Reykjavik – kadeči se zaliv. Na začetku samostojna država s svojim parlamentom je kmalu postala del Norveške, nato Danske. Šele leta 1944 so se na plebiscitu odločili za samostojnost in razglasili republiko.

Večji del Islandije prekrivajo ledeniki in stara lava, zato je bilo življenje na otoku v zgodovini zaznamovano z revščino, lakoto, naravnimi katastrofami in epidemijami. Danes skoraj polovico izvoza predstavlja ribiška industrija, pomemben del dohodka pa v poletnih mesecih prinaša turizem. Poleg tega, da je energetsko skoraj samozadostna, ima javni zdravstveni in šolski sistem ter največje število knjigarn na prebivalca na svetu. Ker leži blizu arktičnega kroga, prejme pozimi le štiri ure sončne svetlobe, poleti pa noči praktično ni.

Najsevernejša prestolnica

Reykjavik je glavno in največje mesto Islandije, kjer živita več kot dve tretjini prebivalcev. Leži v zalivu s kadečimi se geotermalnimi izviri, po katerih je dobil tudi ime. Vroča voda iz teh izvirov ne ogreva le stanovanj ter številnih bazenov, temveč tudi nekatere pločnike ter cesto do mednarodnega letališča v Keflaviku kot tudi rastlinjake v okolici mesta, kjer pridelajo večino sadja in zelenjave. Ker ima voda geotermalnega, vulkanskega izvora vonj po žveplu, ki spominja na vonj gnilih jajc, je tuširanje posebno doživetje, dokler se ne navadiš. Tudi pranje las je treba vedno zaključiti z nanosom balzama, ker brez njega las nikoli več ne razčešeš. Kljub temu obiskovalec hitro posvoji islandski način življenja, ki poleg vsakodnevnega prhanja in pranja glave vključuje še plavanje v odprtih in zaprtih bazenih poleti in pozimi ter namakanje v masažnih bazenih in vročih vrelcih. Vulkanska voda je predvsem zdrava za kožo. Najbližji vroči vrelec – gejzir je na griču nad Reykjavikom, kjer na petih vodnih stolpih z vročo vodo stoji Perlan. Stolpi obkrožajo gejzir, nad njimi pa je steklena konstrukcija, v kateri so kavarna, restavracija in razgledna ploščad, ki ponuja prekrasen razgled na mesto. Druga razgledna točka, s katere je vidna panorama mesta, je dobrih 74 metrov visok stolp sodobne evangeličansko-luteranske cerkve Hallgrimskyrkje, katere bela barva naj bi simbolizirala ledenike. Notranjost ima veliko gotskih elementov, posebna znamenitost pa so velike orgle, ki jih redno uporabljajo za koncerte. Le malo stran je ulica Laugavegur, na kateri so številne trgovine in lokali kot tudi nočni klubi, ki skupaj poskrbijo, da je ulica polna življenja podnevi in ponoči. Laugavegur je del starega mesta, kjer stoji ob Ribniku (Tjörnin) mestna hiša, blizu pa je tudi parlament, več muzejev in galerij. Ob morju, poleg pristanišča, stoji ena najnovejših stavb v Reykjaviku – koncertna in kongresna dvorana Harpa, kjer domujeta islandska opera in filharmonični orkester. Le kratko vožnjo z avtom je oddaljen Narodni muzej, kjer poleg malega bronastega kipca Thora hranijo zbirke umetnin in predmetov islandske kulture.

Reykjavik je vsekakor prijetno mesto za nekajdnevni obisk, le slovenskemu žepu ni preveč prijazno, ker so cene, tudi v trgovinah, zelo visoke. Najbolje se je prehranjevati doma ali pa obiskati katero izmed okrepčevalnic, ki ponujajo burgerje ali hot doge. Najznamenitejši je kiosk v starem mestu ob pristanišču – Baejarins Beztu Pylsur (v prevodu: najboljši hot dog v mestu), kjer ob vsaki uri dneva ali noči skupaj z domačini čakaš v vrsti.

Zlati krog

Najbolj znane naravne znamenitosti Islandije, skupaj poimenovane Golden circle, sva s fantom obiskala na enodnevnem izletu z avtomobilom. Pot naju je vodila v notranjost dežele mimo pašnikov do Thingvellira, ki leži ob prekrasnem jezeru Thingvallavatn. Thingvellir je narodni park, ki leži na stičišču severnoameriške in evrazijske tektonske plošče. Plošči se razmikata in ustvarjata kanjone in razpoke, ki jih polni voda. Na sprehodu skozi park srečuješ različne ptice, ki gnezdijo na skalnatih pobočjih ali ob vodi, z malo sreče pa lahko srečaš tudi lisico. Poleg zaščitenih živalskih vrst in geološke znamenitosti je Thingvellir tudi kraj, kjer domuje najstarejši parlament na svetu. Althing, nekdanji islandski parlament, je bil ustanovljen daljnega leta 930 in je deloval na tej lokaciji vse do leta 1798. Ob Kamnu zakona (Lögberg) so leta 1944 ustanovili republiko in izvolili prvega predsednika.

Pot naju je vodila v notranjost dežele do znamenitega vročega vrelca, po katerem so gejzirji dobili ime. Gejzir Geysir je že pred leti nehal delovati, ga pa uspešno nadomešča gejzir Strokkur, ki vsakih nekaj minut visoko v zrak bruhne vrelo vodo z vonjem po gnilih jajcih.

Še naprej, na koncu sveta, pa je eden najlepših slapov – Zlati slap (Gullfoss). Na koncu sveta zato, ker cesta od tu naprej pelje v neprijazno notranjost dežele, na ledenike in vulkane, in je prevozna le mesec dni v letu in še to s posebej prilagojenimi avtomobili na ogromnih kolesih. Gullfoss sta pravzaprav dva slapova na reki Hvita, ki se prelivata drug v drugega. Zaradi pršenja vode se nad njima velikokrat prikaže čarobna mavrica.

Beli ledeniki in črna puščava 

Ko sva se z letalom približevala Islandiji, nisva mogla spregledati enega največjih ledenikov v Evropi, ledenika Vatnajökull, ki prekriva skoraj desetino otoka. Zato sva se odpravila na dvodnevni izlet do ledeniške lagune. Pot naju je vodila skozi največje južno mesto Selfoss do slapu Seljalandsfoss, ki je del reke, ki izvira pod ledenikom (in ognjenikom) Eyjafjallajökull, znanem po izbruhu leta 2010, ki je za nekaj časa ohromil letalski promet nad Evropo. Slap je še posebej zanimiv, ker se lahko sprehodiš za njim, vendar le z dobro obutvijo in v nepremočljivi obleki. Tudi fotoaparata sva morala zaščititi, da ju ni poškropila ledeno mrzla voda, ki prši vse naokoli.

Le deset minut hoje stran se skriva še en mnogo manj znan slap – Gljúfrabúi. Delno je skrit za skalno gmoto, na vrh katere pa vodi nevarovano plezališče. Z vrha se slap razkrije v vsej svoji lepoti, prav tako pa je skozi kanjon dostopen spodnji tolmun. Zadnji slap, ki sva ga obiskala, je Skógafoss, ki se razliva čez pečine nekdanje obale in na vrh katerega vodi veliko stopnic. Pred prihodom v Vik, kjer sva prespala, sva se ustavila še na rtu Dyrhólaey, od koder je prekrasen razgled na sever, vzhod in zahod.

Naslednje jutro sva nadaljevala pot proti ledeniški laguni in uživala v eni izmed najveličastnejših pokrajin na svetu: najprej je bilo vse okoli naju črno, kajti vozila sva se po črni vulkanski puščavi, nato so na levi strani proti nama silili jeziki ledenika, na desni strani pa je bila še vedno črna mivka. Kar naporno za voznika, kajti težko se je ob takšni lepoti posvetiti vožnji. Cesta je z enosmernimi mostovi večkrat prečkala zelo široke ledeniške reke, vreme se je spreminjalo iz minute v minuto. V trenutku, ko sva prečkala most, kjer se ledeniška laguna izliva v morje, je posijalo sonce in pred nama je v vsej svoji lepoti zasijala ledeniška laguna Jökullsarlon z modro obarvanimi ledenimi gorami, ki mirno lebdijo na vodi. In med njimi se igrajo tjulnji, ki jih je sonce prav tako razveselilo.

Na dolgi poti nazaj sva se ustavila na Reynisfjari, znameniti črni peščeni plaži, ob kateri se dviguje Reynisdrangar – skladi črnega morskega bazalta.

 Morski sesalci in islandski pingvini

Zadnji dan potepanja sva namenila kitom. Z ladjo najstarejše družbe za opazovanje kitov smo izpluli iz reykjaviškega pristanišča daleč na odprto morje. Sijalo je sonce, vendar je veter prav kmalu zahteval, da sva si čez toplo obleko nadela proti vodi in vetru odporna kombinezona. Nekaj časa smo pluli in opazovali ptice, prav kmalu pa nas je vodnik opozoril na njorke ali islandske pingvine, kot jim sami pravijo. Njihovo poimenovanje je kar pravilno, saj so resnično dobri plavalci in potapljači ter zelo nerodni letalci. Čez nekaj časa smo zagledali prvega kita, nato še enega in še enega … Velika ladja se je obračala, potovala za njimi, mi pa smo jih občudovali in fotografirali. Ko smo se vračali proti pristanišču, se je ladja še zadnjič obrnila, kajti za nami se je dogajal neverjeten prizor: dva kita grbavca sta se metala iz vode.

In da je bil zadnji dan še lepši, nam je vodnik povedal, da je pred kratkim ena izmed dveh ribiških družb, ki v reykjaviškem morju lovita kite, to sezono odpovedala lov …

Besedilo: Špela Kravogel