Naslikana pripoved o naši minljivosti

Zgodbe | okt. '16

 Pod kraškim robom v hudourniškem zaledju Rižane stoji nad starim gručastim naseljem znamenita hrastoveljska cerkvica. Mrtvaški ples je ena izmed fresk, ki je prinesla tej cerkvici posebno prepoznavnost, čeprav vzbujajo pozornost še druge poslikave in taborsko obzidje.

Tukajšnja pokrajina je imela skozi čas zgodovinsko pomembno vlogo. Zgoraj v Podpeči stoji vrh pregledne stene obrambni stolp iz časa beneškega gospostva. Pod njim je v steni obzidana naravna jama, ki je bila zatočišče pred Turki. Tu je bil urejen sistem utrdb ob nekdanji meji med Avstrijo in Beneško republiko.

Cerkvica v Hrastovljah je bila sezidana v 12. ali 13. stoletju. V 16. stoletju so jo prebivalci obdali z visokim obrambnim obzidjem, ki je še danes dokaj dobro ohranjeno. Zunanji videz cerkvice, ki je pokrita s kamnitimi ploščami, je preprost. Zanimiva je notranja triladijska arhitektura. Stranski ladji sta ožji in nižji. Strokovnjaki ugotavljajo, da je cerkev oblikovana po zadnjem krščanskem stavbarstvu, a gre za romansko arhitekturo istrskega tipa. Umetnostni zgodovinarji imajo o cerkvi nasprotujoča si mnenja. Eni ugotavljajo, da gre v Hrastovljah za skoraj idealen primer lokalne romanske arhitekture. Cerkev je triladijska, in ne bazilikalna z zunaj nevidnimi polkrožnimi apsidami. In to jo uvršča v tako imenovano istrsko skupino. A ob ogledu arhitekture skoraj ne opazimo, saj so jo popolnoma prekrile freske s konca 15. stoletja, ki so v bistvu dokaj težki in arhitekturno resni romanski prostor popolnoma preoblikovale.

Ob smrti vsi enaki 

Do konca 15. stoletja cerkvica ni bila poslikana. Po takratni silni gotski modi je leta 1490 začel ustvarjati freske v Hrastovljah mojster Janez iz Kastva nad Reko. Notranjost je poslikal od vrha do tal. Zidne slike kot celota predstavljajo biblično oziroma srednjeveško pojmovanje zgodovine sveta, človeka in vsega božjega, kar bdi nad tem svetom. V času nepismenosti so bile te stenske muzealije naslikane realistično, zgovorno, razumljivo za slehernika. Posebej zgovorna je upodobitev konca življenja, ki je usojen vsem nam. Nihče pri tem ni izvzet; ne berač, kralj niti najvišji cerkveni dostojanstvenik. Freskant Janez iz Kastva je bil domiseln. Med drugim je naslikal vedro vrvenje posameznih likov. Anekdote ter basni spremljajo Trije kralji na njihovem pohodu. Gledalci ob hoji skozi cerkev z zanimanjem dojemajo slikarjevo iznajdljivost, dojemljivost prizorov. Ob upodobitvah mesecev se umetnik ni zadovoljil samo s tradicionalno ikonografijo.

O teh prizorih med drugim piše v knjigi Zakladi Slovenije: »Vsi plešemo skozi življenje v nevidnem, pa neizprosnem poprijemu koščene končne gospodarice nad življenjem – vsi proti neprestano odprtemu grobu.« Umetnostni zgodovinar Lev Menaše pa je zapisal: »Najslavnejša slovenska gotska freska na veder način pripoveduje o minljivosti človeškega življenja.«

Današnje videnje podob v podružnični cerkvi sv. Trojice v Hrastovljah je veselo. Podobe so pestre in povsem posvetne. To je nekoga nekoč hudo motilo, in je dal umetnine prekriti z beležem. Freske so bile znova odkrite šele leta 1952. Veliko je bilo dela z njihovo obnovo, a je bilo delo potrpežljivih restavratorjev skrbno opravljeno. Tako je bil cerkvi vrnjen prvobiten značaj.

Informacije: Cerkev sv. Trojice, Hrastovlje, SMS: 031 432 231, vsak dan razen torka, ogledi od 9. do 12. in od 13. do 17. ure.

Besedilo in fotografije: Franček Štefanec