V Robidišču najdete tudi robide

Prosti čas | okt. '16

Tanka črta v starejši izdaji Atlasa Slovenije me je puščala v dvomih, če je cesta do Robidišča sploh prevozna. A domačini v hribovski vasici Breginj so mi zatrdili, da je cesta sicer ozka in ovinkasta, a v celoti asfaltirana. Speljana je skozi vas Logje, ki se postavlja s presenetljivo veliko cerkvijo, in dolino Nadiže, ki se poleti spremeni v vedno bolj priljubljeno kopališče. Prav reka in okoliške vasi, obdane z neokrnjeno naravo, postajajo vedno bolj privlačne za turiste.

Turizem je videti prava rešitev tudi za oživitev skoraj opustele vasi Robidišče. Za njegov razvoj imata veliko zaslug Staša Mesec in Simon Škvor, ki oddajata lepo obnovljene kamnite hiške. Domnevo, da je vas dobila ime po robidnicah, sogovornika takoj zavrneta: »Robide res rastejo pri nas, a vas se ne imenuje po njih. Naselje ima namreč robno lego. Leži na robu planote, že stoletja pa je tod potekala meja med slovanskim in romanskim prostorom. Od tod najverjetneje izvira nastanek imena,« pravita. Teoriji v prid gre tudi ime, ki se je nekoč zapisovalo Robedišče, leta 1955 pa je postalo na predlog lokalne skupnosti Robidišče.

Le še peščica prebivalcev

Najzahodnejša slovenska vas leži tik ob meji z Italijo. Mejna hišica še stoji in nekdanja karavla na slovenski strani tudi, le da je spremenjena v počitniško hišico. Leta 1910 je v vasi živelo 230 ljudi, po koncu druge svetovne vojne pa so jo začeli množično zapuščati. Takrat je postala še težje dostopna, saj jo je s treh strani obdajala strogo varovana meja, do Kobarida pa je vodila le pot nad koriti Nadiže.

»V neki noči leta 1948 je kar 50 mladih vaščanov odšlo v Italijo,« pripoveduje Staša. To je bil velik udarec za vas, nekakšno kapljo čez rob pa je pomenil potres leta 1976. V izpraznjene in napol podrte hiše so se vrnili le redki. Zaradi izseljevanja so morali leta 1968 zapreti šolo, ki je sicer delovala od leta 1903. Leta 1980 se je rodil zadnji otrok, danes pa je v vasi še sedem stalnih prebivalcev, samo starejših.

Novo življenje

Ni si mogoče predstavljati, da bi vas še kdaj zaživela približno tako kot nekoč. A že to, da se prebuja z razvojem turizma, je spodbudno in pravzaprav edina možnost obstoja. Simon je doma iz teh krajev, in ko je podedoval dedkovo domačijo, se je odločil za obnovo. Ker so obiskovalci spraševali po prenočiščih, so uredili nekaj sob in apartmajev za goste. K oživljanju vasi je z različnimi dogodki prispevalo še kulturno društvo Stol Breginj, ki ga je vodila Vida Škvor. V tem času se je v vas vrnil Igor Cencič, eden zadnjih, ki se je še rodil v vasi. Prenovil je domačijo in se začel ukvarjati z ovčerejo. Gostom na turistični ekokmetiji Robidišče poleg prenočišč v bližnji gostilni ponujajo številne dobrote, med katerimi ne manjka izdelkov iz domačega mleka. Po domače pridelke prihajajo tudi iz doline, poleti pogosto iz avtokampa, ki je urejen ob Nadiži.

Pri obnovi Simonove, Stašine ter Igorjeve domačije so pomagali prostovoljci iz mnogih tujih držav, večinoma prek mednarodne organizacije WWOOF. Prostovoljci so pustili pečat tudi drugje v vasi. Na raziskovalnem geografskem taboru so popisali znamenitosti ob pešpoti in kolesarskih poteh. Študenti lesnega oblikovanja in kamnoseštva, ki se že nekaj let zbirajo tu, so na delavnicah v zameno za kosilo ali posladek domačinom restavrirali stare predmete in izdelali več otroških igral pa tudi priročnih klopi.

Živa poletja, mirne zime

Vas je danes kar živa, še posebno poleti, ko pridejo tisti, ki so si uredili počitniške hiše. Staša in Simon z družino med letom živita na Notranjskem oziroma v Kobaridu, poleti pa tu, pogosto še pozimi, saj dela nikoli ne zmanjka. Z gosti ustvarijo oseben odnos, zato ni nič čudnega, da se radi vračajo, saj cenijo naravo in resničen odklop od sodobnega življenja. Prihajajo z vseh koncev sveta, zato so na zid poletne kuhinje pripeli zemljevid sveta, da bodo označevali, od kod vse so njihovi obiskovalci. Neka nemška družina preživlja v vasi počitnice že celo desetletje. Vas je med drugim odlično izhodišče za obiskovanje Posočja in na drugo stran Benečije. Čedad in Videm sta presenetljivo blizu.

Kamnite hiše so opremljene v duhu preteklih časov, a z vsem udobjem, ki ga pričakujejo sodobni gostje. Tudi prijeten spa kotiček s savno, »v katerem se tudi naša družina rada razvaja«, se nasmehne Staša. Med sprehodom mi je predstavila značilnosti vasi. Glavni gradbeni material je bil od nekdaj kamen, v nizih zgrajene hiše pa zaznamujejo elementi beneške gradnje. Zgodbo vasi sem spoznaval tudi v majhnem, a lično urejenem muzeju in s sprehodom po vasi. Na kamnitih pročeljih hiš so pritrjene stare fotografije, ki so jih leta 1952 za potrebe Slovenskega etnografskega muzeja posneli etnografi pod vodstvom Borisa Orla. V vasi so imeli nekoč dva čevljarja, izdelovali so koše, košare in grablje, moški so tudi pletli, ženske pa predle volno.

Ena najzanimivejših hiš je Vančeva domačija. Stara je tristo let, v pritličnih prostorih je še ohranjena črna kuhinja. »Za hišo bo treba čim prej najti rešitev, saj počasi propada,« pove Staša. Tako kot številne druge ima tudi ta več lastnikov, razseljenih po vsem svetu. Težko jih je najti in urediti potrebno dokumentacijo za spremembo lastništva. Enako velja tudi za kmetijska zemljišča, prav zato obnova vasi napreduje počasneje, kot bi lahko. Pomembno pa je, da Staša in Simon s somišljeniki verjameta v trajnostni razvoj, ki bo vasi omogočil preživetje.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan