Z ljudsko pesmijo se bom vedno ukvarjala

Prosti čas | okt. '16

Bogdana Herman je izjemna poznavalka in pevka ljudskih pesmi. Poslušalci smo lahko v več kot štirideset let dolgi karieri na njenih koncertih prisluhnili izbranim ljudskim pesmim, tudi redko slišanim, kot so Galjot, Pegam, dvema različicama lepe Vide za sladokusce, kopici ljubezenskih, pripovednih, resnih in šaljivih, otožnih in radoživih ljudskih pesmi, ki so včasih ubrano zlite z njenim glasom, drugič z različnimi glasbili. Bogdana je profesorica slavistike, učiteljica veščin sporazumevanja in pesnica. »Skupni imenovalec vsega mojega dela je gotovo jezik. Slovenski knjižni jezik in narečja so me zanimali od malega. Dolgo sem se spraševala, ali naj se posvetim samo jeziku in poeziji ali samo petju. Pred leti pa sem odkrila, kako oboje lahko povežem in v tem uživam.« Pred občinstvo pa radodarno sipa ljudske draguljčke.

Dolga leta se je kot pevka kalila v pevskem zboru, v gimnaziji že pela sama s kitaro, in »v naročju sem jo držala tako kot nihče drug – na kolenih. Še danes se nasmejem ob kakšni fotografiji iz tistih časov.« Na fakulteti je začela peti protestniške pesmi. »Naša generacija je bila zelo povezana s pesmimi sveta in protestniškimi pesmimi, kar kaže na to, da smo o svetu nekaj vedeli. In tisti, ki smo peli te pesmi, smo imeli stališče. Ne le zato, ker je bila Jugoslavija neuvrščena država, ampak najprej zato, ker smo mladi ljudje vedeli, da ni prav, da močne države podjarmljajo majhne in šibke. To se je preprosto dalo razbrati iz vseh poročil in informacij, ki so nam bile takrat precej na voljo. S pesmimi smo protestirali zoper neenakosti držav, narodov, ras, zoper neenakost v ekonomskem položaju, prehude razlike v svetu med bogastvom in revščino.« Takrat je bilo tudi precej demonstracij zaradi Konga, Patricka Lumumbe, umorov napredno razmišljujočih voditeljev. »Še zmeraj se vedno znova čudim, da danes v Sloveniji ni takih javnih protestov, morda sem pa tja zoper kake domače zadeve …« In ko se je spraševala, od kod so protestniške pesmi izšle, je ugotovila, da jih je vsaj polovica izšla iz ljudskih pesmi, »in takrat se je začelo, vsaj kolikor je meni znano, novo zanimanje in novo obujanje ljudskih pesmi. Ta me spremlja vse življenje. Ljudska pesem je moj glavni tok. S tem se bom vedno ukvarjala.«

Iskalka ljudskih pesemskih biserov

Priznava, da je imela veliko srečo, da sta ji pri tem zelo pomagala dva človeka. Na prvem mestu dr. Zmaga Kumer, vodja Glasbenonarodopisnega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, »ki je bila zelo izbirčna pri tem, kdo naj bi pel pesmi, ki so jih posneli za inštitut. Odločila se je, da je moj glas pravi za ljudsko pesem. Verjetno zato, ker moj glas ni šolan, saj zborovsko petje ni tipična solopevska šola, ker so me zanimala narečja, tudi po stroki, in ker imam posluh, da znam zaslišati narečno besedo, sem zanjo posnela nekaj ljudskih pesmi, ki prej niso bile posnete.« Kasneje pa ji je Zmaga Kumer začela izbirati pesmi, ki jih je hotela slišati in jih je zanjo izpisovala iz arhivov. Njenemu iskanju se je kasneje pridružil dr. Marko Terseglav »in opremljal poleg mene še Miro Omerzel ter Matijo Terlepa, s katerimi smo skoraj sedem let skupaj peli, tako da sem imela srečo, da nisem veliko iskala sama.«

Tudi drugi ljudje so jo obveščali o pevcih, a se je žal premalokrat odzvala vabilom. »Prepričana sem, da še vedno živijo ljudje, ki znajo zapeti še veliko nezapisanih ljudskih pesmi.« Slovenija ni le geografsko ali kulinarično zanimiva država, zanimiva je zaradi germanskih, romanskih in slovanskih vplivov v posameznih regijah, kar je vplivalo tudi na ljudske pesmi. Vsaka pokrajina ima svoje značilnosti v glasbenem smislu, v tekstovnem malo manj, tema, ki je povsod prisotna, je npr. nevesta detomorilka, ki jo poznamo pri nas kar v 75 različicah. »Meni posebej ljubo in na prvem mestu je Prekmurje. Pred dvajsetimi leti so me povabili na beltinski folklorni festival, ki me je očaral, Prekmurci so me učili prekmurskih ljudskih pesmi, dolgo sem jih najraje pela.« Potem se je zaljubila v Rezijo, kjer je bila prvič že pred petdesetimi leti. »Rezijani so me učili peti, pa ne samo oni, akademik Milko Matičetov me je prvi učil izgovarjave rezijanščine, Silvana Paletti, imenitna pevka, pesnica in ohranjevalka izročila, ki pozna vsaj sto rezijanskih pravljic, pa mi pri tem pomaga še danes.«

Na odru sama, s harmoniko in elektroniko

Bogdana je najprej pela ljudske pesmi sama, šele kasneje so se ji pridružili različni instrumentalisti. »Najbrž imamo ljudje, ki radi pojemo sami, posebne lastnosti in značajske poteze. Peti sam ali peti v zboru je velika razlika. V zboru sem pela vse štiri glasove, ker sem imela velik razpon glasu. Tega več ne zmorem, a barva glasu, vsaj tako pravijo, je ostala. Biti sam na odru pomeni, da te ni strah občinstva, da imaš občutek, da lahko daš občinstvu sebe v celoti, da zato ne potrebuješ spremljave, v katero bi se varno ogrnil. Seveda pomeni tudi to, da zelo natančno slišiš vsako svojo šibkost, intonančno napako, vsak drobni hropec v grlu. Zelo kritična sem do tega, kako se me sliši. Postala sem zelo oprezna pri petju. Opreznost me je pripeljala do tega, da zadnja leta skoraj nisem več pela, a se veselo vračam, možnosti za to pa je nenavadno veliko.«

Bogdana Herman ne le nenavadno lepo poje, ampak tudi razmišlja nenavadno. Odločila se je, da bo pela ob spremljavi harmonike. Spremljevalci njenega petja smo osupnili, a plošča »Čas je«, ki sta jo posnela z Juretom Torijem, in številni koncerti so dokazali, da je kombinacija odlična. »To pa zato, ker nikogar od glasbenikov, s katerimi pojem, ne jemljem kot spremljevalca, nobenega instrumentalista nimam za spremljavo svojemu glasu. Absolutno ne. Ko delam s komer koli, se morava na začetku najprej spoštovati, se slišati, oba morava v zvoku drugega raziskovati, kje je prostor za tvoj zvok. V najinem delu je ogromno tišine, veliko minimalizma in v tej obliki sva prinesla na plan zelo različne žanre – od slovenskih do ljudskih pesmi drugih narodov in avtorskih pesmi. Ta glasba ustvarja globok prostor za razmislek, za neke vrste čudovito osamo. Osamo je mogoče doživeti v najboljšem pomenu besede takrat, kadar si rečeš kot poslušalec: ta glasba je samo zame.«

Petje ljudskih pesmi pa je povezala tudi z elektroniko in sodeluje z Borutom Savskim, kar je nenavadno in kliče k pojasnilu: »On je mojster elektronike, jaz poznavalka ljudskih pesmi, tudi tistih, katerih melodij ne poznamo. Začela sva raziskovati mogoče sozvočje med zvoki, ki jih ujame in na novo predeluje računalnik, in med človeškim glasom. Moram reči, da je bilo zame imenitno spoznanje, da to sozvočje bogati tudi človeški glas. To pove dvoje: da se ne bojimo kreativne uporabe računalnikov in da je ljudska pesem vrhunska umetnost, ki bo vedno živela in se ne prilagajala, ampak dajala gradivo za nove in nove možnosti ustvarjalcem.«

Ljudska pesem po Bogdaninem prepričanju ni nekaj zaprašenega, starinskega, muzejskega, ampak je zmeraj aktualna. »Ljudska pesem nas še danes lahko ogromno nauči, ker obravnava teme in poglavja življenja, skozi katere gremo vsi. Razlika je morda samo v navadah, predmetih, ki so omenjeni v pesmih, oblačilih … V sebi ohranja elemente tisočletne zgodovine, to pa je umetnost, ki jo globoko spoštujem.«

Bogdana načrtuje več koncertov, uživa na svojih predavanjih in delavnicah o veščinah sporazumevanja. Poudari, kako čudovito bi bilo, če bi se znali bolje sporazumevati med seboj, predvsem pa v zdravstvu, »ker beseda zdravi, bodri, vzbuja optimizem, lahko pa nas, bolne in občutljive, tudi do konca podre.«

Lepo ji je v vlogi babice in družbi desetmesečne vnukinje Vivian, ve, da je življenje težko in lepo, a prednost daje lepemu. Ker bo čez nekaj dni praznovala rojstni dan, ji tudi mi čestitamo.

Neva Brun, fotografija: osebni arhiv