Resa in jesenski motivi
Zelo priljubljene so sorte južnoafriške rese (Erica gracilis), ki pa niso odporne proti mrazu. Pogosto v lončke zasadijo kombinacijo v dveh ali treh barvah.
Z resnobnostjo pojemajočega vinotoka nas običajno doseže poplava spominov na prednamce, na tiste, ki smo jih imeli radi, pa jih ni več. Naj bodo to lepi spomini na preteklo sočasnost bivanja, hvaležni spomini na ljudi in čas, ki se ne vrne več. Tega se spominjamo tudi s simboliko rastlinskih motivov in zasaditev na gomili ali ob drugem obeležju. Morda bo potrebna obnova ali nov nasad, zato nekaj vrtnarskih namigov. Postojmo za hipec, pa si skupaj s pesnikom recimo: naj bo vse to rastje v spomin njim, ki resje in trave in mah so skrile jih vase …
Med priljubljenim rastlinjem, s katerim krasimo grobove, sta tudi grmičasti trajnici, resa in vresa, dolgo cvetoči in ob primerni izbiri tudi trpežni. Opraviti imamo z dvema botaničnima rodovoma in nekatere vrste ne izhajajo iz domačega rastlinstva, zato ne vzdržijo naših zim. Uporabne so že nekoliko požlahtnjene sorte jesenske vrese (Calluna vulgaris), ki pri nas uspeva kot samonikla rastlina na revnih kislih tleh skupaj z borom, brezo in brinjem. Kar iz narave si marsikdo prinese sadiko, še pogosteje pa šopek njihovih vijoličasto rdečkastih cvetočih vejic. Po barvah živahnejše so žlahtne sorte, ki jih vrtnarji cvetoče ali v popju ponujajo v lončkih. To so seveda prezimno trdne rastline, ki so lep in trajen okras. Le v izrazito apnenčastem okolju kmalu omagajo, sicer pa rastline s pomladnim obrezovanjem spodbudimo k odganjanju novih vejic, ki so jeseni spet na gosto obložene z drobnimi zvončastimi cvetovi.
Lepotice od drugod
Jesensko vreso zaradi jesenskega cvetenja in odpornosti proti mrazu s pridom sadimo na grobove za okras.
Po obliki cvetnih nastavkov je naši jesenski resi podobno južnoafriško vresje (izhodišče je vrsta Erica gracilis), čeprav spada v drug botanični rod. Vzgojenih je mnogo sort, ki so cenjene pri kupcih, specializirani vrtnarji pa jim radi ustrežejo s pestro ponudbo. Cvetenje med septembrom in decembrom sovpada z intenzivnejšo ureditvijo grobov, seveda pa uporaba ni omejena le na to področje. Ker so rastline vzgojene v lončkih, jih lahko uporabimo še za druge oblike dekoracij, tudi za zasajanje balkonskih zabojčkov. Tam, podobno kot na grobovih, lahko ostajajo zaradi pozebe odmrle vejice s suhimi socvetji še nekaj časa zanimiv okras. Jesenska vlaga rastlinam očitno prija in rahla slana jim ne povzroči vidne škode. Rastlin se je oprijelo enostavno ime erika in njihove splošne priljubljenosti nič ne moti dejstvo, da so rastline le za enkratno rabo, ker njihovo prezimovanje ne pride v poštev. Na prostem zmrznejo in naprodaj so izključno kot lončnice v različnih velikostih in barvah. Drobno cvetje je združeno v tako bogata socvetja, da na filigransko igličasto listje niti nismo pozorni. Bele sorte so v manjšini, zato pa je največje povpraševanje po tistih, ki cvetijo v vseh odtenkih rožnate in rdeče barve. Poganjki so pokončni in vsak se končuje s socvetjem. Nekatere vrste vres zrastejo skoraj kot majhna drevesa, v celoti je znanih kar več kot 800 vrst, tri četrtine le-teh so doma v Južni Afriki.
Cvetje za pomlad
Takšno drevesce pisanolistne vrbe (Salix integra "Hakuro Nishiki") lahko vključimo tudi v pokopališki nasad.
Ena sama vrsta, spomladanska resa ali Erica carnea, je zastopana v našem domačem rastlinstvu in v vrtnarijah lahko najdemo nekaj njenih sort z izboljšanimi lastnostmi. Vse cvetijo spomladi, jeseni pa se na enoletnih poganjkih že jasno vidijo cvetni popki. Ker so rastline odporne proti mrazu, jih precej pogosto srečamo na grobovih – bodisi kot divjo vrsto iz narave ali v kateri od požlahtnjenih različkov. V naravi je cvetje precej bledo rožnato, vzgojene sorte pa imajo cvetje intenzivno obarvano, lahko pa je tudi čisto belo. Omeniti velja nekatere izboljšave, ki jih vrtnarji razmnožujejo s potaknjenci, ljubiteljsko pa si lahko s prisipavanjem grmičkov naredimo grebenice. Prvi cvetovi spomladanske rese se začenjajo odpirati, še preden popolnoma odleze sneg. Sorta ‘Aurea’ ima spomladi in zgodaj poleti jasno rumene lističe, sprva rožnato cvetje, pozneje zbledi. ‘Vivelli’ ima poleti temne rjavo zelene liste, ki so pozimi bronasti ali rdeče rjavi, cvet je temno rdeč. ‘Springwood White’ je seveda bela, ‘Springwood Pink’ pa cveti rožnato. Znana je še temno rožnata ‘Winter Beauty’ in med najzgodnejšimi zacveti ‘Praecox Rubra’. Ko se odločamo za skupinske zasaditve, sorte družimo glede na barvo cvetja in iglic. V eni skupini naj bi bile vsaj po tri sadike. Tako na pokopališču kot na vrtu je spomladanski resi treba pripraviti prepustno rastišče, ki ga površinsko obogatimo s kislim humusom in šoto. Zraven lahko posadimo primerne rastline, kot so nizke vrste in sorte borov, brini in nezahtevne trave. Ena med njimi je ovčja bilnica, prav lepa v svoji pritlehnosti in modro srebrnkasti obarvanosti. Kot dodatek bodo primerne tudi mnoge nizke ali malo višje trajne homulice. Odlično se obnese po tleh plazeči se bršljan v kateri od sort z drobnim in barvitim listjem.
Vzgoja je zahtevna
Podobno kot pri krizantemah ali lončnih hortenzijah je pridelovanje erik prihranjeno skoraj izključno poklicnim vrtnarjem s posebnimi znanji in obilnimi izkušnjami. Vzgoja se začne že zgodaj spomladi, ko marca narežejo komaj 2 cm velike potaknjence, iz katerih pa bodo do jeseni nastale košate cvetoče rastline. Za uspeh je zelo pomemben rastni substrat, ki je navadno sestavljen iz dveh delov kisle šote in enega dela kremenčevega peska. Še majhne sadike v lončkih razpostavijo na prostem, kjer mora biti gojišče popolnoma ravno, kar omogoča večkratno poletno vršičkanje s specializirano strojno opremo. Tako se rastline bogato razvejijo in bujno cvetijo. Za potrebno zalivanje seveda poskrbijo računalniško vodeni pršilni sistemi.
Še vrba žaluje
Vrba žalujka zraste v večje drevo. Na pokopališčih je podobno značilna kot v toplejšem primorskem podnebju stebričaste ciprese, Cupresus sempervirens "Stricta".
Vsaj tako si predstavljamo, ko bomo v tem času pogosto na pokopališču naleteli na vrbo žalujko, ki ji Italijani rečejo kar jokajoča vrba. Tudi nekatere druge drevesne vrste se pojavljajo v povešavi obliki, a po večini so to večja drevesa, ki jih vrtnarji raje uvrščajo v negovano krajino. Povešave vrbe sicer množijo s potaknjenci in mlad poganjek privezujejo, dokler se deblo ne okrepi, tako da lahko pozneje nosi krošnjo visečih vej. Večino povešavih oblik drugih drevesnih vrst pa je treba cepiti v krošnjo. S pridržkom bi na grobno gomilo lahko posadili le drevesce pisanolistne vrbe s strokovnim imenom Salix integra 'Hakuro Nishi', ki ni več nikakršna redkost.
