S harmoniko mesec dni na Kredarici

Zgodbe | okt. '16

DOBRE STARE VIŽE

Franc v mladih letih

Ljudskega godca Franca Flereta s Krtine pri Domžalah je že pri osmih letih zamikala harmonika, a ker pri hiši ni bilo denarja, si je lahko kupil le orglice. Ko pa je začel hoditi v službo, je dobil v roke staro Lubasovo harmoniko, na katero se je tudi naučil igrati.

Še preden je odšel v vojsko, si je želel nastopiti v sloviti oddaji Radia Slovenija Pokaži, kaj znaš. Ker pa je imel leseno harmoniko, so mu dejali, da takšnih na radiu ne sprejemajo. Pri vojakih na romunski meji je poslušal Radio Slovenija in kar naenkrat zaslišal harmoniko Lojzeta Slaka. Takoj ko se je vrnil domov, se je spet prijavil, tokrat v oddajo Novi ansambli, nove melodije. In v Slovenski filharmoniji je bil po mnenju strokovne žirije najboljši Franc Flere. V zaključni oddaji je Franc zmagal z lastno instrumentalno polko Proti vasi. Kmalu zatem mu je izdelovalec harmonik Zdravko Zupan iz Mengša sestavil novo harmoniko, ki je zvenela, kot rad pove, čudovito. Povabili so ga tudi na Ptujski festival, kjer je kar trikrat slavil. Ob koncu vsakega festivala so muzikanti ostali skupaj in se zabavali do jutra, nekoč so ga kar vse tri dni festivala vozili naokoli s triciklom in igral je brez počitka.

Franc ima svoj način igranja. Ko dobi v roke harmoniko, ne potrebuje več nikogar, čeprav najraje igra ob spremljavi. Izdal je dve mali plošči, pet velikih in še nekaj zgoščenk. Prvi njegovi pevci so bili kar takratni člani Slovenskega okteta, ki so mu povedali, da z njim ne bodo vandrali, mu bodo pa pomagali posneti ploščo. Potem so se mu pridružili trije mladi študentje, ki jim je nadel ime Tercet lokvanj in so kasneje postali Fantje z vseh vetrov. Za njimi so prišli Dobrepoljski fantje, s katerimi je posnel ploščo Rdeči nageljni in zanjo prejel prvo zlato ploščo.

Ne loči se od frajtonaric

Nikoli mu ni bilo kaj dosti mar za denar, še danes mu je najpomembnejše, da so ljudje dobre volje in da radi zaplešejo. Za pisanje viž ga je navdihnilo življenje. Kadar koli mu je v glavi ostalo vsaj nekaj tonov, si jih je poskušal zapomniti do doma, kjer je zamisel razvil do konca. Sicer pa je najraje ustvarjal viže na že napisana besedila. Franc se rad spomni tudi zmage na Lojtr'ci domačih leta 1991 s skladbico Marjetka. Besedilo za skladbo je bilo napisano za njegovo hčerko, ko je imela osem let, a ko je skladba nastala, jih je hči imela že deset več. Toliko časa, pravi Franc, je včasih potrebno, da nastane dobra pesmica. Ljubitelji domače glasbe pa dobro poznajo še mnoge druge Fleretove uspešnice, kot so Mamina ljubezen, Bodi roža, Rdeči nageljni, Kadar češnje zacveto, Belo pismo, Ko jutranja zarja, S harmoniko na vas sem hodil, Mlado dekle … A starejši ko je bil, raje se je družil s pojočimi mladenkami. Marjetko je zapela njegova prva pevka Majda Kosovel, za njo pa so pele še Katja Povše, Mateja Marn in Anamarija Mohorič.

S harmoniko je noč in dan

Najlepše obujanje spominov je, ko vzame v roke katero izmed svojih petih frajtonaric in si priveže dušo. Tedaj mu misli odtavajo, recimo, v čase, ko je kar mesec dni preživel s harmoniko na Kredarici in vsak dan zabaval planince, župnik pa mu je dal kar svojo sobo. Ko ga je poklicala žena in vprašala, ali sploh še misli priti domov, so ga v dolino odpeljali kar s policijskim helikopterjem. Seveda je moral tudi v zraku igrati. Ne more prešteti, kolikokrat se je sredi noči pred hišo ustavil črn mercedes z modrimi lučmi. Takratni politiki so si zaželeli njegove harmonike in so ga potegnili kar iz postelje. Z njimi je potoval tudi po svetu in pove, da so mu enkrat za spremstvo po Španiji plačali kar z dvema vrečama denarja.

Franc je kar nekaj let živel v slikoviti vasici Gradišče nad Trebnjim. S pomočjo prijateljev je obdeloval tudi vinograd. Postal je celo uspešen vinar, saj je pred leti na ocenjevanju cvičkov v trebanjskem društvu vinogradnikov njegovo vino osvojilo celo prvo mesto. Danes jih šteje 71, a se ne počuti starega, saj pravi, da živi po receptu – popiješ kozarec cvička in mladost se vrača. Še vedno pa se vračajo tudi lepi spomini, teh pa Francu Fleretu ne manjka. Rad jih obuja tudi s prijatelji v domu starejših občanov v Šmarjeti, kjer zadnje mesece živi zaradi težav z nogami.

Drago Vovk


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media