Mencanje z demografskim skladom

okt. '16

Pričakovana življenjska doba se v zadnjem desetletju v Sloveniji podaljšuje bolj kot v kateri koli drugi razviti državi – kar po 9 ur na dan. To je samo po sebi razveseljivo. Toda vse kaže, da bo še več sivih glav tolklo revščino kot do zdaj. Pa ne samo oni. Ali se bo vlada končno zganila in postavila na noge demografski rezervni sklad? »Če ne bo šlo drugače, bomo prisiljeni organizirati javni protest. To je skrajno sredstvo, toda zdi se, da bo zalegel samo protest,« pravi Janez Sušnik, predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije.

Upokojenci pomen demografskega rezervnega sklada razumejo in podpirajo. Pripravljeni so tudi pomagati. Predstavniki zveze društev upokojencev so se, pravi Sušnik, zato odpravili v poslanske klube strank in jim poskušali predstaviti, zakaj mora demografski sklad čim prej delovati. Podpirajo ga tudi sindikati. »Vlada z demografskim skladom zamuja že skoraj dve leti,« pravi Lučka Böhm, ki se pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije že več kot 30 let ukvarja s pokojninsko problematiko. »Državljani upravičeno pričakujemo, da je vlada sposobna razmišljati prek meja svojega mandata in sprejemati tudi odločitve z rezultati v bolj oddaljeni prihodnosti. To je državotvorna drža resne vlade. Ne pa da pozablja, da čas teče. Vzpostavitev demografskega sklada bi morala uvrstiti med prioritete.«

Predstavništva delodajalcev so, sodeč po Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), nasprotno stoična, morda ležerna. »Predloga zakona nismo videli. Ministrstvo za finance ga skriva. Imamo informacijo, da so ga posredovali poslanskim skupinam. Več ne vemo. Sindikati so ga na ekonomsko-socialnem svetu že dvakrat zahtevali, vendar ga niso dobili,« pravi Tatjana Čerin, izvršna direktorica za socialni dialog pri GZS. GZS glede demografskega sklada zato še »nima stališča pa tudi ideje ne, na kakšen način naj bi ga polnili. Slovenija nima nafte, nima diamantov ... Malo skeptični smo, kaj naj bi bil vir. Gospodarstvo vsekakor ne prenese večje obremenitve.« Mimogrede: pokojninska blagajna je zašla v primanjkljaje leta 1996, ko je takratna vlada delodajalcem prepolovila prispevek za pokojnine. Od takrat slovenski delodajalci spadajo med najmanj obremenjene s tem prispevkom v EU, medtem ko je s prispevkom zaposlenih ravno nasprotno.

In kako na demografski sklad gleda širša javnost, zunaj institucij? Petintridesetletna Majda, ime smo ji spremenili, je njen tipični predstavnik. Zaposlena je za določen čas v računovodstvu manjšega podjetja. Zasluži malo, komaj nekaj nad minimalno plačo. Plačevanje prispevka za zdravstveno zavarovanje se ji zdi sprejemljivo. Ve, da brez zavarovanja ne bi mogla k zdravniku, na operacijo itd.

Plačevanje prispevka pokojninski blagajni pa se ji zdi odveč. »Kje je še pokojnina! Če sploh bo!« O tako oddaljeni prihodnosti kaj prida ne razmišlja, čez glavo ima sprotnih problemov. Za demografski sklad še ni slišala. Kar ni čudno, o njem javne razprave sploh še ni bilo.

Neusmiljene napovedi

»Dvajseto stoletje je bilo stoletje eksplozivne rasti prebivalstva, 21. stoletje pa bo stoletje njegovega staranja,« pravita v svoji študiji iz leta 2014 dr. Boris Majcen in dr. Jože Sambt z Inštituta za ekonomska raziskovanja. Proučevala sta razloge, ki narekujejo čim hitrejšo ustanovitev demografskega sklada.

Rodnost in migracije, dejavnika, ki najbolj vplivata na razmerje med aktivnim prebivalstvom in starejšo populacijo, sta pri nas šibka. Otrok se rodi (pre)malo.

Po drugi svetovni je bila rodnost zelo visoka, rodilo se je tudi po 36.000 otrok na leto. Potem je začela upadati; najnižjo raven je dosegla leta 2003, s komaj 17.000 novorojenci. Od tedaj polagoma narašča, vendar je bilo v letu 2015 še vedno rojenih komaj 20.641 otrok, 1,6 na žensko. Da bi se število aktivnega prebivalstva brez migracij na dolgi rok ohranjalo, bi morala vsaka ženska roditi 2,1 otroka. Eurostatove dolgoročne projekcije predvidevajo, da naj bi naše ženske do leta 2060 v najboljšem primeru rodile 1,75 otroka.

Tudi imigracije so pičle, čeprav bi po mnenju Majcna in Sambta lahko najbolj omilile zadrege pokojninske blagajne v prihodnjih desetletjih. Da bi pokojninska blagajna vzdržala, bi moralo biti po projekciji evropskega statističnega urada letno 4.000 do 6.000 priseljenih več kot odseljenih. Lani se je priselilo le 507 ljudi več, kot se jih je odselilo, bistveno manj od potrebnega. Protibegunsko razpoloženje je v tem pogledu škodljivo.

Hkrati se je pričakovana življenjska doba v naši državi v zadnjem desetletju povečala bolj kot v kateri koli drugi razviti državi, za 3,7 leta ali po 9 ur na dan (povprečje razvitih je 6 ur na dan). Ta trend naj bi se v prihodnjih desetletjih nadaljeval, čeprav ne tako intenzivno. Delež starejših od 65 let se bo tako še naprej povečeval. Lani jih je bilo blizu 20 odstotkov, leta 2035 pa naj bi jih bilo že skoraj 27 odstotkov.

Za vsako vlado bi moral biti to znak za alarm. Državni proračun v pokojninsko blagajno zaradi primanjkljaja že dve desetletji vsako leto prispeva krepko milijardo evrov, lani 1,2 milijarde. Po napovedih bi moral leta 2035 za pokojnine odriniti že okoli 2,2 milijarde evrov letno ali 6,2 odstotka ustvarjenega domačega proizvoda, pozneje pa še več.

Tega država ne bi prenesla. Na dlani je, da je treba nekaj storiti.

Ogrožena blagajna in država

Države so se na predvideno hitro staranje prebivalstva v glavnem odzvale zgodaj, najkasneje na prelomu tisočletja. Večina jih je ustanovila demografske rezervne sklade. V njih zbirajo denar, ki pa ga bodo začeli uporabljati šele tedaj, ko se bodo pokojninske blagajne znašle v stiski zaradi naglo naraščajočega števila starejših – deset pa tudi dvajset let po ustanovitvi sklada, praviloma po letu 2022. To zapoved imajo vsi skladi izrecno zapisano v svojih pravilnikih.

Kar zadeva vire zbranih sredstev – različne države, različne rešitve. Norvežani v svoj sklad usmerjajo ekstra dohodke od nafte, Irci preprosto namenjajo 1 odstotek BDP-ja na leto, disciplinirani Švedi prispevke, ki presegajo tekoče potrebe pokrivanja pokojnin, itd.

No, Slovenija je nekakšen demografski sklad de facto imela že od leta 1996. Ob lastninjenju družbenih podjetij je bila namreč za potrebe pokojnin ustanovljena Kapitalska družba, na kratko Kad. Ta je dobila deset odstotkov vrednosti kapitala vsakega olastninjenega podjetja.

Vendar se Kad od drugih demografskih skladov pomembno razlikuje: ta namreč sredstva pokojninski blagajni prispeva že od vsega začetka. Do leta 2013 je tako za pokrivanje primanjkljaja pokojninski blagajni plačal 645 milijonov evrov. V tem trenutku Kad upravlja le še približno 850 milijonov evrov premoženja, letno pa prispeva v pokojninsko blagajno 50 milijonov.

To je za pričakovan finančni pritisk v prihodnjih desetletjih daleč premalo. Da bi Kad, kot določajo že sprejeti zakoni, po novem lahko odigral vlogo pravega demografskega sklada, bi moral imeti veliko večje premoženje. Potrebuje skratka nov dodatni vir denarja, ki se ga, kot rečeno, do najkritičnejših let ne bo smelo uporabljati za tekoče pokojninske potrebe.

Zadnje vlade so se nujnosti demografskega sklada sicer zavedale. Kar trije zakoni so določili, da se mora Kad najpozneje do 31. decembra 2015 preoblikovati v neodvisen demografski sklad. Sedanja vlada bi morala sprejeti le še poseben zakon, s katerim bi določila način upravljanja sklada in dodatne finančne vire.

Tu pa se je zataknilo. Približuje se konec leta 2016, vendar demografskega sklada še vedno ni. Še več, ministrstvo za finance še ni posredovalo v proceduro ustreznega zakona. Na vprašanje, kdaj bo demografski sklad začel delovati, že vse leto odgovarja enako – da se še usklajujejo.

Na vprašanje, katere so dileme, kakšni bodo finančni viri in kdaj bo zakon končno poslan v proceduro, so tudi naši reviji s finančnega ministrstva posredovali podoben odgovor. »Pripravi zakona o demografskem skladu je ministrstvo za finance v zadnjem letu namenilo veliko pozornosti. Ker gre za zakon s pomembnimi dolgoročnimi javno finančnimi posledicami, ocenjujemo, da je pred javno obravnavo predloga treba opraviti dodatna interna posvetovanja, strokovna in politična. O konkretnih rešitvah tako še ne moremo govoriti.«

»To zavlačevanje je nesprejemljivo,« pravi Lučka Böhm. »Sklad se bo namreč po opravljeni študiji moral zgolj polniti vsaj deset, če ne celo petnajst ali več let, dokler ne bo zbranih vsaj 6 milijard evrov. Šele potem bo lahko začel deset odstotkov, torej 600 milijonov letno, prispevati v pokojninsko blagajno.«

Ogorčeni so tudi pri Zvezi društev upokojencev Slovenije. »Če vlada ne bo kmalu predložila zakona, ga bomo napisali sami,« pravi predsednik Zveze društev upokojencev Janez Sušnik.

Revež on, revež jaz

Kaže, da brez širšega javnega pritiska ne bo šlo. Težava pri tem je, da predvsem mlajše generacije problema dolgoročne šibkosti pokojninskega sistema ne dojemajo tako intenzivno kot starejše.

Po eni strani je tak odnos razumljiv. Starejše generacije so eksistenčno odvisne od pokojnine, brez nje večina ne more živeti. Vendar ne gre samo za to.

»Bila sem v skandinavskih državah. Na Danskem, recimo, v okviru šolskega programa otrokom razložijo ne le politične, ampak tudi socialno zgodovino države. V Delavskem muzeju v Köbenhavnu, ki ga obiskujejo tudi šolarji, imajo posnetke govorov politikov izpred 50, 60 let, ko so se kot družba v javni razpravi dogovarjali, kakšno socialno prihodnost si želijo in kako premagovati revščino. Ko Danci odrastejo, tako vedo, kaj je družba storila, da imajo ljudje pokojnine, zdravstveno zavarovanje, in kako deluje sistem socialne varnosti. Ne more se zgoditi, da ne bi bili ponosni na svojo socialno državo,« pravi Lučka Böhm.

Pri nas je povsem drugače, čeprav je socialna država ustavna kategorija. »V zadnjih dvajsetih letih smo ministrstvu za šolstvo in zavodu za šolstvo večkrat posredovali pobudo, naj v šolski program uvedejo vsebine o socialni državi in trgu dela. Zgodilo se ni nič.«

Mladi tako ne vedo, kaj jih čaka na trgu dela po končanem šolanju, kolikšen del socialne varnosti vsakega posameznika je vezan na obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti. »Iz šol prepogosto prihajajo individualisti, ki mislijo, da je zadosti, da poskrbijo za lastno kožo, in se ne zavedajo, da revščina nekaterih med nami škodi nam vsem in da moramo s sistemom socialne varnosti zato skrbeti drug za drugega. Ta skrb je bistvo socialne države,« ugotavlja Lučka Böhm.

Kot opozarja, je bilo v Beli knjigi o pokojninah iz leta 1999 pri nas prvič zapisano, da je medgeneracijska pokojninska pogodba neugodna za mlajšo generacijo, ker bo morala financirati pokojnine zelo številčni upokojeni generaciji, ki bodo večje od tistih, ki jih bo prejemala sama. Od takrat je med mladimi dejansko prišlo do nezaupanja do pokojninskega sistema.

»Marsikateri pripadnik mlajše generacije verjame, da v času njihove starosti sedanjega pokojninskega sistema ne bo več in da je torej nesmiselno plačevati prispevke. Hkrati pa se mu zdi popolnoma nesprejemljivo, da bi se kdo dotaknil pokojnine njegove stare mame, staršev, čeprav le-te izplačujejo ravno iz teh prispevkov. Tudi to kaže, kako slabo poznajo socialni sistem.«

Skratka, demografski sklad, ki naj bi prispeval denar za jutrišnje pokojnine in tako preprečeval revščino v prihodnosti, zadeva prav vsakogar, tudi mlajše generacije. »Revščina ne prizadene samo tistega, ki je reven, ampak tudi druge. Če nekomu, na primer upokojencu, ni mogoče prodati izdelka ali storitve, ker je preveč reven, da bi jih lahko plačal, podjetje, ki jih ponuja, ne pridobi posla, njegovi zaposleni pa zato manj zaslužijo. Drug z drugim smo povezani na milijon načinov,« svari Lučka Böhm.

Mija Repovž