Obrabe hrbtenice ne moremo ustaviti
prof. dr. Rok Vengust, dr. med.
Hrbtenico začne načenjati obraba že po puberteti. Najbolj trpijo blažilniki med vretenci – medvretenčne ploščice. Nič čudnega torej, da že v tridesetih in štiridesetih letih marsikoga pošteno »uščipne« v križu. Proces obrabe nato nezadržno napreduje. Ne moremo ga ustaviti, pravi prof. dr. Rok Vengust, dr. med., z Ortopedske klinike UKC Ljubljana. Hrbtenici lahko pomagamo le z dobro mišično oporo in gibanjem.
Strokovnjak ne okleva z odgovorom na vprašanje, ali hrbtenici bolj škoduje gibanje ali sedenje. »Vsekakor sedenje. Pri sedenju so obremenitve v hrbtenici, še posebej če sedimo nepravilno (brez naslona za ledveno hrbtenico), tolikšne, kot če bi dvigovali petkilogramsko utež. Sedenje precej obremeni hrbtenico, da ne govorim o statičnih obremenitvah mišic.« Njegov recept proti težavam s križem je torej gibanje.
Medtem ko 85 odstotkov težav z bolečinami izvira iz mišic (nategi, preobremenitve) oziroma nikoli ne ugotovijo prav dobro, čemu jih pripisati, levji delež vseh preostalih predstavlja starostna obraba hrbtenice oziroma degenerativne spremembe. Do teh prihaja, ker ljudje še nismo dovolj dolgo na dveh nogah, da bi se povsem prilagodili pokončni drži. »Medvretenčne ploščice so neožiljena struktura (žile izgubijo takoj po rojstvu), ki delujejo kot blažilniki, zato so najbolj izpostavljeni degenerativnim spremembam,« razloži prof. dr. Vengust.
Od hernije diska pri 40. letu …
Ena izmed posledic je zloglasna in boleča hernija diska (prizadene tri do štiri odstotke ljudi), ko iz počenega vezivnega obroča medvretenčne ploščice pobegne želatinasta sredica in pritisne na živčno korenino. Bolečina se lahko iz ledvenega dela hrbtenice širi tudi v nogo, poleg bolečine se lahko pojavi mravljinčenje ali pa tudi slabša občutljivost. Hernija diska se najpogosteje pojavlja med 35. in 40. letom starosti, v devetih desetinah v ledveni hrbtenici in ena desetina v vratu, medtem ko v prsni hrbtenici bolj izjemoma.
Zanimivo je, kot pove sogovornik, da v nasprotju s splošnim prepričanjem hernija diska v mladosti ne vpliva na poznejše težave. »Po operaciji 80 odstotkov ljudi živi normalno in se že v dveh ali treh mesecih vrne na prejšnjo raven dejavnosti. Sam poseg ne pomeni nujno, da bo imel nekdo v življenju večje težave.«
Še pred petnajstimi leti je bila operacija hernije diska in odstranitev poškodovane medvretenčne ploščice (discektomija) najpogostejši poseg na hrbtenici.
... do spinalne stenoze pri 60. letu
Vlogo zastavonoše najpogostejše bolezni hrbtenice po 55. ali 60. letu prevzame stenoza ledvene hrbtenice, ko pride do zoženja hrbteničnega kanala (po katerem gre hrbtenjača) ali kanala, iz katerega iz hrbtenice izhajajo živci v noge. Glede na staranje prebivalstva in njegovo vse daljšo aktivnost je razumljivo, da se potrebe po operacijah hrbtenične spinoze (dekompresije) povečujejo.
Prof. dr. Vengust doda, da stenoza ni edina hrbtenična težava starejših, prihaja še do zdrsov vretenc, nepravilne ukrivitve (skolioze) in celo motnje sagitalnega ravnovesja. »Vemo, da je hrbtenica postavljena v obliki dvojne črke S in da nam to omogoča pokončno držo. Če se spodnji del te dvojne črke S izgubi, pomeni ledveno lordozo, ukrivljenost ledvene hrbtenice proti trebuhu. Bolj ko smo premaknjeni naprej, toliko izrazitejša je mišična obremenitev. Pri slabi drži, ki je posledica degenerativnih sprememb, lahko oseba nekaj časa z večjim mišičnim naporom še stoji ali hodi. Potem tega ne more več, je nagnjena naprej in lahko hodi samo s palicami.« Take deformacije zahtevajo velike operativne posege, kot je osteotomija hrbtenice. Pri njej hrbtenico dobesedno presekajo, da jo lahko potem z vijaki učvrstijo v pravilnejši položaj (fiksacije).
Zgovorna bolečina
Hrbtenico lahko, kot pove sogovornik, prizadenejo še različne druge bolezni. Pogosto težave nastanejo kot posledica zmanjšanja kostne gostote – osteoporoze, ki po menopavzi prizadenejo predvsem ženske, v poznejših letih pa že oba spola enako pogosto. Ob tem prihaja do osteoporotičnih zlomov in sesedanja hrbtenice.
Bolečine so lahko tudi rakastega izvora, saj kar pet vrst primarnih tumorjev najpogosteje zaseva v hrbtenico. Nevarno je tudi bakterijsko vnetje hrbtenice. »Še posebno bolečine, ki se pojavljajo ponoči, podnevi pa jih ni, kažejo, da bi lahko bile povezane z resnejšo boleznijo, kot je tumor ali vnetje,« opozarja zdravnik. Bolečina ob degenerativnih spremembah je običajno tudi ostra, medtem ko moramo topo in tiščečo bolečino nedoločljivega izvora jemati še resneje.
Kot še razloži, je mehanična bolečina v križu, ki je posledica obrabe, izrazitejša ob dejavnostih, medtem ko v mirovanju popusti. Vnetna bolečina pri revmatskih boleznih (revmatični, psoriatični, enteropatski in ankilozirajoči spondiloartritis) pa je izrazitejša v mirovanju. »Ljudje so trdi in okoreli zjutraj, a to traja pol ure ali nekaj več, potem pa z dejavnostjo bolečina mine.
Zanimivo je, da bolečina ne sovpada vedno s stopnjo vidne prizadetosti hrbtenice. »Tega si ne znamo razložiti. Verjetno je razlogov več. Med njimi so struktura posameznikove osebnosti kot tudi socialni dejavniki, ko bi nekdo rad še delal, zato bolečino zanemari, kdo drug pa bo zanjo prej povedal.«
Kdaj k zdravniku
Prof. dr. Rok Vengust, dr. med., svetuje, da si ob pojavu bolečin v hrbtenici najprej poskušamo pomagati sami. »Umirimo in zmanjšamo svoje dejavnosti, da bolečine ne poslabšamo. Vzamemo lahko protibolečinsko zdravilo (antirevmatik) in ob njem po potrebi še zdravilo za zaščito želodca. Če bolečine kljub temu ne minejo, je po enem mesecu že čas, da obiščemo zdravnika. Če so bolečine neznosne, seveda že tudi prej.«
Od samopomoči s počitkom in zdravili nas pot potem običajno pelje k osebnemu zdravniku po močnejša zdravila ali na fizioterapijo. »Če tudi to ne pomaga, je pravi naslov specialist za obolenje hrbtenice. Ta pogleda rentgenski posnetek, ki ga po štirih do šestih tednih naredi izbrani zdravnik, in če vidi znake, da so živci utesnjeni ali da gre za bolezenske spremembe kosti, naredi nadaljnje preiskave, najpogosteje slikanje z magnetno resonanco, občasno z računalniško tomografijo (CT) ali scintigrafijo.« Glede na to, kaj preiskave pokažejo, se odločijo za zdravljenje. »Vedno moramo najti razlog za težave.«
Dodatni razlog za skrb in še hitrejši obisk zdravnika je bolečina v nogi, ki kaže na utesnjenost živca v ledveni hrbtenici. »Če se pojavi še oslabelost mišic spodnjih okončin, običajno stopala, je to že razlog, da se do zdravnika in tudi specialista odpravimo takoj. Če se pojavi še motnja v odvajanju vode in blata, je potrebna urgentna operacija, in to že 12 ur potem, ko je taka motnja nastopila.«
Gibanje ali mirovanje
Koliko se torej ob bolečini še smemo gibati? »Svetujemo čim več aktivnosti, vendar ne toliko, da bi se naslednji dan zaradi bolečin počutili še slabše kot prej. Bolečina pove, kdaj se je treba ustaviti. Če se po petih kilometrih počutimo slabo, raje najprej prehodimo ali pretečemo dva in le počasi spet več. Logika je v tem, da nam telesna pripravljenost in mišična moč rasteta, nikakor pa ne smemo pretiravati.«
Seveda tudi ni vseeno, kaj delamo. Pri tistih, ki želijo živeti zdravo in nimajo bolečin, so priporočljive vaje za mišice, tako imenovana deska (plank), vaje v fitnesu, športne dejavnosti, aerobni športi in tudi športi z žogo, pravi sogovornik. »A tisti, ki že imajo bolezenske spremembe in bolečino, potrebujejo posebne vaje, da lahko kljub bolečini še vedno vzdržujejo močne mišice.«
Če nič ne pomaga
Če kljub vsem ukrepom bolečina in drugi znaki vztrajajo, je pogosto potrebna operacija. »Hernijo diska, ob kateri se bolečina širi v nogo in se ne izboljša niti po treh do štirih mesecih, operiramo, tudi če ni drugih pridruženih znakov. Enako velja za stenozo, ki se več kot šest do devet mesecev ne odzove na konservativno zdravljenje,« pove prof. dr. Vengust, ki je na Ortopedski kliniki v Ljubljani vodja kirurškega oddelka. Za stenozo sicer pove, da poteka v valovanju, lahko se nekoliko izboljša in nato spet poslabša, »a ti hribi in doline gredo vedno bolj navzdol. Bolezen počasi napreduje, dokler ljudje ob herniji diska zaradi bolečin ne morejo več niti spati ali pa zaradi stenoze ne morejo prehoditi več kot 100 ali 200 metrov. Kakovost življenja je nikakršna, tako da je treba ukrepati.«
Čakalne vrste za operacije so dolge. »Res je, takšna je slovenska resnočnost. Hernijo operiramo že v nekaj tednih, na operacijo stenoze in večje operacije pa je treba čakati več kot leto dni.«
Prof. dr. Rok Vengust ugotavlja, da ima v življenju vsaj enkrat težave s hrbtenico od 80 do 85 odstotkov ljudi. Pri enem do dveh odstotkov Slovencev (to pomeni pri več kot 24.000) so bolečine kronične in tako hude, da jih popolnoma onemogočijo.
