Kdor uživa fižol, je gibčnejši!

Dobro počutje | okt. '16

Fižol je bil v naši mladosti pogosto na jedilniku v vseh mogočih kulinaričnih izvedbah. Seveda takrat o njem nismo govorili kot o rastlinskem viru beljakovin, ki so za življenje nujno potrebne. A bolj kot je standard rasel, manj fižola smo pojedli in tudi vse bolj smo nanj gledali zviška. Marsikdo raje uporablja sojo in čičeriko ali še kaj bolj eksotičnega ...

Navadni fižol (lat. Phaseolus vulgaris) spada v družino metuljnic (lat. Fabaceae) in je darilo Indijancev. V starem svetu od Himalaje do Sredozemlja so poznali druge rodove stročnic, med njimi bob, lečo, sojo in čičerko. Pridelovali so jih že več tisoč let pred našim štetjem. V starem Egiptu in antični Grčiji pa so kot fižol označevali bob (lat. Vicia faba), ki je fižolov sorodnik in se je že pred našim štetjem razširil prek Alp po vsej Evropi. V Evropi smo fižol spoznali šele leta 1542, dobrega pol stoletja po odkritju Amerike. V habsburški monarhiji, kamor je spadalo tudi ozemlje naše države, se je razširil v 17. stoletju, toda največ je za njegovo priljubljenost naredila cesarica Marija Terezija skoraj stoletje pozneje. Podobno kot krompir je tudi fižol ljudske množice rešil pred lakoto.