Kraj z eno najlepših gotskih cerkva na Slovenskem

Zgodbe | okt. '16

ODSTRTE PODOBE – PTUJSKA GORA

»Tako na obeh izbranih fotografijah kakor na mnogih razglednicah gručastega naselja ob cesti Ptuj—Majšperk, ki leži na najvišjem 352 metrov visokem griču slemena Savinsko, izrazito izstopa mogočna romarska cerkev sv. Marije, ki je bila leta 2010, ob 600. obletnici posvetitve, razglašena za baziliko. K njej že stoletja prihajajo verniki z vseh koncev Slovenije in iz tujine, zato je na velikem tržnem prostoru pod njo pogosto zelo živahno, saj Ptujsko Goro vsako leto obišče približno 60.000 romarjev in izletnikov,« nam je najprej na kratko predstavil svoj rojstni kraj 77–letni Stojan Kerbler, upokojeni univ. dipl. inženir elektrotehnike in mojster umetniške fotografije, med pogovorom v družinski hiši svojih staršev na začetku ptujskogorskega trga.

 Kot vidimo na prvi znani fotografiji Ptujske Gore, ki jo je leta 1891 napravil ptujski poklicni fotograf Johann Winkler, so se na koncu trga, takrat še makadamskega, začele proti vhodu v eno izmed najlepših gotskih cerkva na Slovenskem vzpenjati baročne stopnice. Na njihovem spodnjem delu stojita kipa sv. Florjana in sv. Janeza Nepomuka, na vrhu pa jih krasita sedeča angela, ki jih je po letu 1750 izklesal mariborski kipar Jožef Straub. Ob vznožju stopnišča na desni strani stoji tudi sramotilni steber oziroma pranger iz leta 1855, saj je kraj s tem, ko je leta 1447 postal trg, dobil tudi svoje sodstvo. Sramotilni steber so ob zadnji prenovi trga prestavili na drug prostor, kjer na prangerjadah uprizarjajo srednjeveško kaznovanje prestopnikov in jih izpostavljajo javnemu posmehu in drugim v opomin. Cerkev obdajajo župnišče in romarska hiša ter znižano taborsko obzidje s stolpom. Zadnja sta se ohranila iz časov, ko so Ptujsko Goro oblegali Turki in jo dvakrat (leta 1475 in 1493) tudi izropali ter med svojim divjanjem poškodovali nekatere kipe v cerkvi.

Marija zavetnica s plaščem

Po legendi naj bi bogat grof ptujskogorsko cerkev postavil na mestu, kjer je njegova slepa edinka med molitvijo zagledala luč in spregledala, zato so pred šestimi leti v krožišču, od koder vodi cesta k sakralnemu spomeniku, postavili kip slepe deklice. Bogata arhitektura s številnimi grbi, med katerimi se največkrat ponovita ptujski in celjski grb, kaže, da je bazilika na Ptujski Gori res plemiškega izvora. Njeni začetki so povezani z zaobljubo tedanjih najpomembnejših predstavnikov štajerskega plemstva, ki so se po hudem porazu krščanske vojske proti Turkom pri Nikopolju v Bolgariji leta 1396 vrnili živi domov. Eden glavnih pobudnikov gradnje je bil dvorni mojster vojvode Viljema Avstrijskega Ulrik IV., zakupnik gospoščine Majdburg, nekdanjega gradu v bližini Lovrenca na Dravskem polju. Po njegovi smrti leta 1400 je odgovornost za gradnjo prevzel Bernard III. Ptujski, ki mu je po njegovi poroki z Valburgo Celjsko na pomoč priskočil tudi celjski grof Herman II. Naročniki so izvedbo del zaupali tedanjim najizkušenejšim mojstrom v srednji Evropi in cerkev je bila kot triladijska dvorana z več oltarji in zvonikom zgrajena leta 1410.

Po odhodu Turkov so v cerkvi dolga leta gospodarili protestanti, v času protireformacije so jo začeli upravljati jezuiti iz Leobna in takrat je božja pot spet zacvetela kot v prvem obdobju. V duhu časa so jezuiti dodali krasno baročno opremo in gotski relief, ki je prvotno stal nad glavnim vhodom v cerkev, prenesli v nov glavni oltar, kjer je še danes. Leta 1786 je cerkev postala sedež nove župnije, ki je od leta 1937 v upravi bratov minoritov. V glavnem oltarju je upodobljena Marija zavetnica s plaščem, pod katerim je naslikanih 82 oseb, kar predstavlja dragoceno zbirko portretov ljudi tedanjega časa. Med njimi so podobe ustanovitelja Ptujske Gore Bernarda III. in njegove žene Valburge, dveh bratov minoritov, mnogih predstavnikov plemstva, cerkvene hierarhije in drugih ljudi. Po mnenju patra Janeza Šamperla je Marija zavetnica s plaščem ena največjih mojstrovin z začetka 15. stoletja, saj v Evropi ni veliko božjepotnih cerkva, v katerih bi Marija tako široko razprostirala svoj milostni plašč, obenem pa kraljevala v tako veličastnem svetišču, da ga marsikdo upravičeno imenuje »visoka pesem gotike«.

Med desetimi oltarji je nemara najimenitnejši kamnit baldahinski gotski oltar Friderika II. Celjskega v južni apsidi, ki je sprva stal nad glavnim oltarjem, v 18. stoletju so ga prestavili v kapelo pri cerkvi, od leta 1955 pa stoji na sedanjem mestu. Med številnimi drugimi umetninami hranijo v cerkvi tudi 29 centimetrov visok in 2,5 kilograma težak kelih iz leta 1948, ki je izdelan po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, ter njegove neuresničene načrte za prenovo notranjosti ptujskogorske cerkve iz istih let.

V preteklosti je imelo naselje različna krajevna imena, ki so odsevala njegovo zgodovino. Prvotno ime Nova Štifta (Neustift) izpričuje, da je bila leta 1410 cerkev zgrajena povsem na novo. Okrog leta 1473 se je pojavilo ime Gora milosti (Mons gratiarum), ki je povezano s tem, da sta cerkev in kraj že zgodaj postala romarska. Ime Črna Gora pa izvira iz časa turških vpadov v 15. stoletju in je povezano tudi z legendo, da je Marija cerkev na Gori zavila v črn oblak, tako da je Turki niso odkrili. To ime se je ohranilo vse do leta 1937, ko so minoriti ime župnije spremenili v Ptujsko Goro.

Črno-bele fotografske mojstrovine

Pri iskanju motivov ostaja fotograf Stojan Kerbler vse življenje zavezan predvsem domačemu okolju (Ptujski Gori, Ptuju, Halozam) in tako je leta 1966 nastal objavljeni panoramski posnetek trga z južne strani, na katerem je v velikem šolskem poslopju pod cerkvijo preživel zgodnjo mladost, saj sta bila oče Simon in mama Antonija učitelja. »Mama je začela tu poučevati leta 1919, oče pa je kot nadučitelj sem prišel leta 1923. Štiri leta pozneje sta se poročila, nakar se je leta 1934 rodil brat Branko, a zaradi davice kmalu umrl, nato je prišla na svet sestra in leta 1938 še jaz. Leta 1941 smo se preselili v to hišo na trgu, in ko sem se med zimskimi počitnicami v 3. razredu nižje gimnazije smučal na bližnjem griču, sem si zlomil nogo. Tako sem ostal doma in mama mi je dala družinski fotoaparat, s katerim sem leta 1953 napravil prve slike in se kmalu vključil v ptujski fotoklub. Ko sem se leta 1957 vpisal na fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, sem se takoj včlanil tudi v študentski fotoklub, se začel ukvarjati z umetniško fotografijo in leta 1960 s slikama Dimnik in Skupna pomlad sodeloval na razstavah v Beogradu in Skopju. Mojo najnovejšo razstavo fotografij iz cikla Koline pa bodo v Mariboru odprli prav na dan izida oktobrske številke Vzajemnosti,« pripoveduje eden najuspešnejših slovenskih fotografov, ki se je po končanem študiju leta 1965 kot energetik zaposlil v Tovarni glinice in aluminija (današnjem Talumu) v Kidričevem, se dve leti pozneje preselil na Ptuj ter leta 2000 upokojil. Vseskozi pa s tankočutno izbiro motivov ustvarjal črno-bele fotografske mojstrovine, jih razvijal in razstavljal, bil žirant, mentor in učitelj, proučevalec zgodovine slovenske fotografije in še kaj. In vse to dela še zdaj.

Pri tem po besedah umetnostne zgodovinarke Marjete Ciglenečki vztraja »v svojem domačem okolju, ki ga zelo dobro pozna, vendar za gledalca to niso vsakdanji prizori, prav nasprotno; večinoma nas presunejo s svojo nenavadnostjo«. Med njegove najbolj znane cikle spadajo: Portreti s ptujskih ulic, Haložani, Koline, Haloški človek, Ljudje, Dvorišča, Prostori.

V 63 letih, odkar je naredil prvo fotografijo, oziroma 56 letih, odkar je prvič razstavljal, je Stojan Kerbler sodeloval na 1450 žiriranih skupinskih razstavah, od teh jih je bilo 680 v 136 krajih nekdanje Jugoslavije in 770 v 53 drugih državah. Poleg tega je imel 165 samostojnih razstav v 14 državah. Kar dvanajst let je bil najboljši slovenski in jugoslovanski razstavljavec. Prejel je 543 nagrad in priznanj, od teh 128 na mednarodnih razstavah; med njimi je tudi nagrada Prešernovega sklada in državno odlikovanje z redom za zasluge za vrhunske umetniške fotografske dosežke in velik prispevek pri uveljavljanju slovenske fotografije v svetu.

 Boris Dolničar