Vrba – odporna in trdoživa
Vrba je drevo, ki lahko zraste celo od 20 do 30 metrov visoko, je pa tudi grm, ki najpogosteje raste ob rečnih bregovih. Pri nas poznamo kakih dvajset vrst vrb, ki se po videzu razlikujejo med seboj, so pa vse enako odporne, trdožive in hitre rasti. Iz vejice, zataknjene v zemljo, v nekaj letih zraste mogočno drevo.
Vrba žalujka daje s svojimi spuščenimi vejami otožen videz, njene mehke veje uporabljajo pletarji za pletenje košev, pastirji pa so nekoč iz vrbovega ličja izdelovali pastirske plašče, imenovane ličniki.
Vrbove veje z mačicami krasijo velikonočno butaro. Blagoslovljene vrbove mačice so polagali k čebelnjaku – da so čebele dale več medu. Zatikali so jih tudi pod strop v hiši – za varovanje pred strelo. Koroška mati, ki je hotela pomagati sinu do zakonske sreče, mu je na poti na svatbo vtaknila v žep tri mačice iz cvetnonedeljske butare.
Ljudsko zdravilstvo pozna zdravilnost vrbovega lubja, ki pomaga proti bolečinam, znižuje vročino pri raznih boleznih, zdravi revmatizem in še marsikaj. Dragoceno zdravilnost vrbovega lubja je poznal že Hipokrat v 4. stoletju pr. n. št.
Vrbe, ki rastejo ob rekah in potokih, z globokimi in močnimi koreninami utrjujejo rečne bregove, da jih voda ne odnese. Ravno vrbovo grmičevje ob vodi je nekega davnega dne reševalo življenje naši ljudski junakinji Miklovi Zali. Zala in njen stric sta se na begu iz turškega ujetništva skrivala v vodi, pod koreninami in vejami grmovja ob rekah in potokih. Tako ju psi zasledovalcev niso izsledili. Zgodba Miklove Zale je resnična. Rod njenih potomcev še danes živi v Rožu na Koroškem.
O vrbi govori tudi ljudska pripoved o dveh potokih:
Na ravnini pred staro votlo vrbo sta se srečala dva potoka. »Kam sem zašel!« je vzkliknil prvi, ki je prišumel s hribov. »Navajen sem hladne sence in skritih dolin. Tu pa naj tečem po odprtem svetu in naj se izpostavljam soncu? Moja voda je čista studenčnica. Kako naj se meša s to smrdečo mlako?«
»Ostal bi bil med hribi!« se je oglasil levi potok, ki se je vil pod dolini. »Mraz prinašaš, moja voda pa je topla in polna življenja.«
Potočka sta morala naprej po skupni poti, a silila pa sta vsaksebi. Studenčnica se je umaknila na desno, da bi ostala hladna in čista, kalna ravninska voda pa se je užaljena držala levega brega. V strugi je počez ležalo izpodkopano deblo. Voda se je ob njem ustavljala, nato pa se je nekje na sredi v brzici poganjala čez leseni prag. Kalni in bistri valovi so se izlivali, objemali in bratili med seboj.
Stara vrba je gledala vse to in dejala: »Dokler ni sile, lahko vleče vsak na svojo stran.«
