Nag sem prišel ...
Prazniki so bili mimo, siva vsakdanjost je delala januarske dneve še bolj sive in za sprehode je bilo zunaj kar preveč pusto in zoprno.
Še dobro, da ima človek prijateljice, ki si vzamejo čas, kadar jih potrebuješ. In Matejo je tiščalo v želodcu, zdaj na stara leta se ji dogajajo zoprne reči, nujno je potrebovala še drugo mnenje. Poklicala je torej Sonjo, bila je dobra poslušalka in razmišljala je modro in pošteno. Sedeli sta torej pri popoldanski kavici in Mateja je kar takoj začela govoriti o tistem, kar jo je težilo.
»Zadnjič me je obiskal bratranec in zelo sem se razveselila. V resnici je bilo to še pred prazniki in prvi hip me je prešinila slaba vest, da ne vzdržujem stikov z žlahto – rada jih imam, vidim jih pa samo na pogrebih.«
»Kdor ima veliko žlahte, jo gotovo zanemarja, saj se ne moreš družiti z vsemi. Ko imaš vendar tudi svojega dela več kot preveč.«
»Ja, tako je. Pa sem kljub temu velikokrat pomislila nanje in vedno znova sklenila, da jih ob priložnosti obiščem.«
»No, pa te je prehitel ...«
»Ja, tudi to po stari navadi: vedno poiščemo tiste, ki jih potrebujemo.«
»Ah! Ni prišel voščit za praznike!«
»Ne. Prišel je prosit za pomoč.«
»Kaj pa lahko narediš zanj, saj nisi več v službi?«
»Ja, lepše bi bilo, če bi mu lahko pomagala službeno – ne, prišel me je vprašat, ali sem pripravljena pričati na sodišču ...«
»Ojoj! Kregajo se!«
»Ja!«
»Naj uganem: o dediščini.«
»Seveda, o hiši in zemlji in tako ...«
»Stara slovenska navada!«
»Res, ne moreš verjeti – bi bilo zanimivo videti kakšno statistiko o tem, koliko odstotkov ljudi se tožari in vlači po sodiščih – recimo bratje in sestre.«
»Pred davnimi leti je mojim staršem star duhovnik polagal na srce: Uredita zapuščino, dokler sta živa in pri pameti. Kdor sam ne uredi, otroke v spore položi!«
»On je že vedel, se je gotovo naposlušal vseh teh človeških zgodb ...«
»Ne moreš verjeti, da se bratje in sestre lahko tako strastno prepirajo za košček zemlje ali za domače slike in podobno.«
»Dobro se spomnim nekega dogodka iz svoje mladosti. Dozidavali smo sobice na podstrehi za nas otroke, seveda kar sami, po tistih strmih stopnicah smo v vedrih nosili beton in smo bili vsi zelo utrujeni. Pri malici je mama rekla: V prijateljstvu delamo tole podstreho, da se boste imeli lepo. Če se boste kdaj kregali za materialne reči, vas bom hodila strašit!«
»Moj oče je vedno govoril tisti znani Rodinov izrek: Nag sem prišel in ničesar ne bom vzel s seboj s te zemlje.«
»Ne vem, zakaj si ljudje grenijo življenje s tem pohlepom ...«
»Najbrž ni samo pohlep ali pogoltnost, kot je temu rekla naša mama. Premišljevala sem, da morda ljudje iščejo zadoščenje za nekaj drugega – mogoče za nekaj, česar niso dobili.«
»Tako nisem še nikoli pomislila – misliš, da hočejo vzeti večji delež hiše in zemlje, ker niso dobili ljubezni, ali kako?«
»Ne vem, morda. Morda so gojili v sebi občutek prikrajšanosti in hočejo vsaj zdaj vzeti, kar so mislili, da jim pripada, pa niso dobili ...«
»No, zanimiva teza. To bi bilo treba pa res malo poglobljeno preštudirati. Saj zdaj, ko si upokojena, imaš čas – delo se ti je kar samo ponudilo.«
»Kot da ga že itak nimam do smrti dovolj! Ampak morda ga lahko ponudim mlajšim.«
»En vpogled v to našo narodno navado bi bil res dobrodošel, da se ne bi ves narod valjal po sodnijah.«
»Pa ti? Kaj si odgovorila bratrancu? Saj se ne boš spustila v sodne mline?«
»Nočem se, seveda ne. Strašno se mi zdi, da bo en del žlahte sedel med tožniki in drugi del med toženimi – tako bo tudi mojega skromnega sožitja z žlahto za vedno konec.«
»Si ga torej zavrnila?«
»Ne, nisem mogla. Poglej, pohlepni segajo po nedolžnem, on pa ima prav – kaj naj jaz torej, naj odklonim pomoč?«
»Šla boš na sodnijo in pričala?«
»Ah, saj ni tako hudo, samo povedala bom resnico iz starih časov – toliko sem pa že dolžna stari mami.«
»Saj res, škoda, da ona ne hodi strašit tistih, ki se stegujejo po lastnini, ki jim ne pripada!«
»Ne, naj počiva v miru, bomo poskusili to pravično urediti tudi brez nje. Vidiš, tudi zato nisem mogla reči, da ne grem ...«
