Labirinti zobozdravstva
Prebivalstvo ima od nedavnega na voljo dve povsem novi zavarovanji – za zobozdravstvene storitve. Dve zdravstveni zavarovalnici vabita s podobnimi obljubami – da bodo zavarovanci pri zobozdravnikih hitreje na vrsti, hkrati pa bodo privarčevali čeden kupček denarja. Na drugi strani je, menijo nekateri, med prebivalstvom čedalje več škrbastih.
Najprej je zavarovanje zobozdravstvenih storitev ponudila Zdravstvena zavarovalnica Triglav, in to dve različici. Prva naj bi omogočala hiter dostop in nadstandardne storitve ter nadstandardne materiale pri zobozdravnikih v javnih zavodih ali zobozdravnikih s koncesijo, protetiko v primeru nezgode in nadomestilo v primeru raka v ustni votlini, a pogojno. Druga dražja različica – pri tej se premija s starostjo povečuje – pa pri zasebnih zobozdravnikih brez koncesije poleg že naštetega obljublja delno poplačilo storitev preventive in protetike.
Nekaj pozneje je svoje zavarovanje predstavila še Vzajemna. Obljublja nadstandardne zobozdravstvene storitve s popustom, nadomestilo v primeru raka v ustni votlini, če bolnik doživi še 30 dni po postavljeni diagnozi, dostop do zobozdravnika brez čakanja, letni brezplačen pregled z ortopanom in načrtom zdravljenja ter pravico do brezplačnega kritja zobozdravstvenih storitev v višini 150 evrov na vsakih pet let. Zavarovalna vsota, torej obseg storitev, ki ga zavarovanje omogoča, je – podobno kot pri Triglavu – navzgor omejen.
Novost iz Zavarovalnice Triglav je bila v medijih bolj ali manj neopažena. Zavarovanje Vzajemne pa je zlasti v zobozdravstvenih krogih vzbudilo precej zgražanja. Zmotilo jih je predvsem to, da je Vzajemna za izvajanje svojega zavarovanja izbrala enega samega izvajalca, in to zobozdravstveno ordinacijo iz Zagreba.
»Neverjetno in poslovno nekorektno se nam zdi, da ste ob približno 650 domačih [zasebnih] zobozdravnikih, dolgoletnih pogodbenih partnerjih Vzajemne, izbrali ravno izvajalca iz Hrvaške,« je zastopstvo zobozdravstvene stroke zapisalo v protestnem pismu direktorju Vzajemne. Pozvali so ga, naj ustavi prodajo zavarovanja, in ga povabili na sestanek.
Odločitev za enega samega izvajalca je Sabina Markoli, predsednica odbora za zobozdravstvo, sicer pa koncesionarka z zobozdravstveno ordinacijo v Lenartu, ponazorila s slikovito primerjavo. Po njenem mnenju je to nekaj podobnega, kot če bi običajne zavarovalnice pri kaskozavarovanju ob poškodbi avtomobila od svojih zavarovancev zahtevale, da sme avto popraviti en sam avtomehanik iz Zagreba. »Razumljivo, da samo en ponudnik ne bo ponudil najnižjih cen, saj nima konkurence,« je izjavila za spletno stran Siola. Tudi sicer je zavarovanje označila za »zavajajoče«.
Po enem tednu, verjetno po pogovoru z vodstvom Vzajemne, se je Sabina Markoli odločila za bolj ležerno obravnavo. Sporočila nam je, da na vprašanja ne bodo odgovarjali, češ da bi s tem zavarovanju Vzajemne dajali publiciteto, ki si je »nikakor ne zasluži«.
Pri zavarovalnici Vzajemna svoje zavarovanje še naprej strumno zagovarjajo. Kot pravijo, se je s čezmejno direktivo trg EU odprl. Tudi pri drugih svojih zdravstvenih zavarovanjih že več let sodelujejo z izvajalci iz EU in ponujajo kakovostne storitve brez čakanja. Zavarovalnica ima, poudarjajo, pravico samostojno izbrati izvajalca, podobno kot tudi ljudje sami odločajo o izbiri (zobo)zdravnika. Podatke o čim krajši čakalni dobi, kakovosti storitev in čim ugodnejših cenah znajo ti poiskati sami. Sicer pa so že do zdaj hodili k zobozdravnikom na Hrvaškem. Avstrijski državljani na drugi strani iščejo pomoč pri slovenskih.
»Novi zavarovanji sta verjetno logična posledica neurejenega oz. slabega modela financiranja zobozdravstvenih storitev,« pravi dr. Matej Praprotnik, ki je v skladu z družinsko tradicijo skupaj z ženo pred dvema letoma odprl zasebno ordinacijo. »Žal skrivata pasti, zavite v všečne besede. Oglaševanje Vzajemne je zavajajoče, saj 'forsira' enega samega izvajalca, kar pa napišejo šele na mestu, ki je verjetno manj obiskano. Poleg tega, da bi povečali zanimanje, zlorabljajo zloglasnost diagnoze 'rak', saj so pacienti za primer te bolezni že zavarovani z obveznim zavarovanjem. Zavarovanje Triglava je sicer mogoče uporabiti pri več izvajalcih, bolj jasno tudi kaže, da gre za nadstandardne storitve.« Po njegovem mnenju bi morale zavarovalnice pri oblikovanju zavarovanj sodelovati s stroko. Tako bi lahko finančno nagradile tiste, ki redno skrbijo za zobe, so pri ustnem zdravju brez lastne krivde hendikepirani ipd.
Organiziran nered
Bolj kot nenavadna odločitev Vzajemne za enega samega tujega ponudnika zobozdravstvenih storitev, se zdi pomembno nekaj drugega, in sicer koliko katerokoli zavarovanje za nadstandardne storitve pripomore k boljšemu ustnemu zdravju naroda.
»Načelno gledano, Vzajemni, zasebni zavarovalniški družbi v lasti njenih zavarovancev, poteze ni mogoče zameriti – pač išče svojo tržno nišo. Toda za glavnino prebivalstva taka [nadstandardna] zavarovanja niso nobena rešitev. Privoščijo si jih lahko le ljudje z zadosti denarja,« pravi Martin Toth, po izobrazbi zobozdravnik, sicer pa upokojeni strokovnjak za zdravstveni sistem. Več desetletij je delal pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in aktivno sodeloval pri preteklih poskusih reformiranja zdravstva. Prvi zdravstveni zakon ob kaotičnem prehodu v kapitalizem je skoraj v celoti njegovo delo.
Še manj pa zavarovanji, kakršni sta uvedli obe zavarovalnici, predstavljajo rešitev za starejšo populacijo. »Kdor ima samo 500 evrov pokojnine, si ga ne more privoščiti. Njegova skrb je preživetje. In takih upokojencev je približno 260.000. Zato jih veliko raje potrpi brez zob,« pravi Toth. Kdor pa nima zob, ne more ustrezno prežvečiti hrane; posledice se kažejo pri prebavi in celotni zdravstveni sliki. Na koncu se s posledicami ukvarja zdravstvo.
Potrebe po zobozdravstvenih storitvah zaradi staranja prebivalstva povsod po svetu naraščajo, in to hitreje od potreb na drugih področjih zdravstva. »Ker je Slovenija ena izmed družb z najhitrejšo rastjo števila starejših, je razkorak med potrebami in možnostmi njihovega zadovoljevanja iz leta v leto večji,« opozarja Toth. Da morajo starejši, čeprav so vso delovno dobo plačevali zdravstveni prispevek, samo na pregled marsikje čakati leto dni ali celo več, pa je nesprejemljivo.
Zobozdravnikov je pri nas sicer zadosti, priznavajo tudi sami. Situacija je v tem pogledu povsem drugačna kot v zdravstvu nasploh. Po podatkih iz letošnjega avgusta imamo skupaj 1.418 zobozdravnikov, od tega 555 v javni zdravstveni službi, 631 je zasebnih s koncesijo in 211 samoplačniških.
Da jih je dovolj, potrjujejo tudi mednarodne primerjave. Po zadnjih Eurostatovih podatkih je bilo pri nas 69 zdravnikov na 100.000 prebivalcev, kar je evropsko povprečje. Nekatere države jih imajo resda več, in sicer zaradi slabe politike. Med rekorderkami je npr. Hrvaška z več kot 100 zobozdravniki na 100.000 prebivalcev. Manj, tudi pod 60, jih imajo v Avstriji, Franciji, Nemčiji pa celo v Švici. Skratka države, ki so sicer zgled.
Od kod potem pri nas tako dolge, predolge čakalne vrste? V javnih službah in prenekateri koncesionarski ordinaciji je razlog po mnenju Martina Totha prav v tem, da zdravstvena zakonodaja vse od leta 1992 ni bila prilagojena novim okoliščinam. Normativov in standardov ni, organizacija dela je slaba, nekateri delajo zelo veliko, drugi malo, vsi pa so stlačeni v neke umetne plačne razrede. »Imamo organiziran nered,« pravi Toth. »Zobozdravstvo, čeprav del zdravstva, čedalje bolj deluje po logiki obrtništva: plačaj, pa boš dobil.«
»Zobozdravnikov je dovolj, problem je premajhno število programov, ki jih razpiše zdravstvena zavarovalnica. Končno število storitev je zato manjše od potreb, kar se kaže v povečanih čakalnih dobah. Že danes tisti pacienti, ki obiskujejo zasebne ambulante, skrajšujejo čakalne vrste s tem, ko se odrekajo pravicam, ki jim iz plačanih prispevkov pripadajo,« pravi Praprotnik.
Ob naraščajočih potrebah po zobozdravstvenih storitvah je pomanjkanje denarja vedno problem. Nobena država ne more pokriti vseh potreb. Restrikcije zdravstvenih storitev, tudi v obliki doplačil, so zato nuja, povsod jih poznajo. Vprašanje pa je, do katere meje. Nevzdržno je na primer, da doplačila navzgor sploh niso omejena.
Nemogoče pa je spregledati, da je zobozdravstvo ena izmed najdonosnejših vej medicine, kot je pred časom v svojem spletnem dnevniku odkrito zapisal zasebni zobozdravnik dr. Tomaž Rotar. To je tudi ilustriral: prve tri zasebne ordinacije po prometu s skupno 12 zaposlenimi – Babit, Implantološki center in njegov Zobozdravnik – so imele leta 2013 več kot 3 milijone evrov prometa in nekaj manj kot 700.000 evrov dobička.
Seveda vse, bodisi »čiste« bodisi koncesionarske, ordinacije še zdaleč nimajo takih dohodkov in dobička. Vprašanje pa je, kakšen vpliv imajo zgledi na večino.
Mit o čudežnosti zasebništva
Dejstvo je, da zobozdravstveni stroški čedalje bolj bremenijo posameznike, čeprav so zavarovani.
Obvezno osnovno zavarovanje zagotavlja le nujne posege, na primer puljenje zoba, zdravljenje ognojka. Drugo, na primer preventivne preglede in neakutno zdravljenje, kot je nova zalivka, pa osnovno zavarovanje krije le do 80 odstotkov cene, protetiko do 10 odstotkov, pa še tukaj obstaja veliko izjem.
Za kritje razlike do polne cene zobozdravstvene storitve je zato nujno vsaj še dopolnilno zavarovanje. Toda to je večkrat premalo: zobozdravniki paciente kar preveč pogosto prepričujejo o nujnosti nadstandardne storitve ali materiala, samo da lahko zahtevajo doplačilo, čeprav so standardne zadeve čisto dobre. Pacienti, malo v stiski, malo nepoučeni, običajno privolijo. Če jim finančno stanje dopušča.
A marsikomu ga ne. »V zadnjem obdobju po dolgem času kot laik opažam, da se stanje zob pri nas poslabšuje,« pravi Mateja Kožuh Novak. Ugledna zdravnica, sicer ginekologinja, je tudi sama šla k zobozdravniku v eno izmed bivših držav Jugoslavije, čeprav ima, kot pravi, čisto dobro pokojnino.
Ali je ustno zdravje Slovencev boljše ali pa se res poslabšuje? Kakšno je, lahko samo ugibamo, priznavajo pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Potem ko je konec prejšnjega desetletja ugasnila dolgoletna sistematična nacionalna raziskava o razširjenosti kariesa, niti o tem niti o drugih boleznih ustne votline ne opravljajo nobenih sistematičnih študij na nacionalni ravni. Skratka nimamo pojma, kaj se dogaja.
NIJZ je že pred časom ocenil, da je to nesprejemljivo. Skupina za preventivo je zato leta 2014 pripravila podlago za zbiranje podatkov, ki bi lahko pomagali tudi pri oblikovanju strategije, in jo poslali na ministrstvo za zdravje. Še danes ni nobenega odziva.
Pogosto je slišati, tudi iz ust najvišjih predstavnikov zdravniške zbornice, da bi bil velik del težav zdravstva odpravljen že s povečanjem zasebništva.
No, stanje v zobozdravstvu delovanja tega poenostavljenega recepta ne potrjuje.
Čeprav je pri nas kar 60 odstotkov zobozdravnikov zasebnikov, s koncesijo ali brez, in jih le še štiri desetine dela v ordinacijah javnega zdravstva, težave ostajajo, se morda celo povečujejo.
»Naš sistem zdravstvenega varstva naj bi temeljil na načelu, da imamo vsi – ne glede na dohodkovno neenakost – dostop do potrebnih storitev. To zahtevajo načela solidarnosti, pravičnosti in socialne države, zapisana v ustavi,« pravi Toth.
Zasebništvo, čeprav po večini strokovno in prodorno, toda že po naravi pridobitno usmerjeno, samo po sebi še zdaleč ni tako čudežno, kot bi se rado prikazalo. Tako majhna družba, kot je slovenska, pa ne more delovati le v korist bolj petičnih, večino pa spregledati.
Pogled zobozdravnika zasebnika z najvišjim dobičkom
„Zobozdravnik zasebnik sem že skoraj petnajst let, žena je zdravnica v Kliničnem centru. Skoraj vsak dan poslušava razmišljanja o pridobitništvu zdravnikov.
Za paciente sem dostopen vse dni, tudi med dopusti. Na bolniški nisem bil že skoraj deset let. Družinskega življenja je bore malo. Najino starševsko vlogo opravljajo stari starši. Zasluživa dobro, skoraj zelo dobro, a zaradi približno 65 ur delovnika na teden.
Glede na našteto menim, da sva svoje življenje posvetila poklicu. Če je opisano podobno obrtniškemu poklicu, sem s ponosom obrtnik.
Strinjam se, z da medicina in stomatologija vse bolj stopata po komercialnih poteh. Sprašujem pa se, zakaj to v medijih navajajo ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno tega sistema, in so ga tudi sami ustvarili.
Želel bi si, da bi zavarovalnice vzpostavile konkurenčna zavarovanja, kot jih imajo v bližnjih državah. Zobozdravniki bodo enakovredni, ko ne bodo imeli prednost samo tisti s koncesijo. Takrat bodo v kratkem času popolnoma izginili tudi čakalne vrste, problemi kakovosti in nepreglednosti.“
