Glasbenik bom do smrti
Jože Leskovar ob klavirju, ki ga je muzeju podarila dunajska tovarna klavirjev.
Kdor koli je kdaj sodeloval v kakšnem pevskem zboru, mu ime Jože Leskovar zagotovo ni neznano. Za zbore je priredil oziroma harmoniziral številne pesmi, posebej so mu bile pri srcu ljudske pesmi, in izdal je več pesmaric. Poleg tega ima veliko zaslug, da v Slovenj Gradec z vsega sveta prihajajo ljubitelji glasbenih del Huga Wolfa in da je v njegovi rojstni hiši urejen muzej. Pri svojem zavzemanju za priznanje skladatelja, ki je veljal za nemškega, je naletel na številna nasprotovanja. A glasbe ne moremo ločevati z mejami, umetnik je umetnik, je prepričan Leskovar, tudi sam glasbenik z dušo in telesom.
Rodil se je v Slovenski Bistrici in z glasbo je povezan od malega, saj ga je mama, ki je bila glasbeno izobražena, že pri štirih letih naučila igrati na klavir. »V družini smo kar naprej peli. Not seveda takrat še nisem poznal, imel pa sem zelo dober posluh. Da bi študiral glasbo, v tistih časih ni bilo mogoče. Doma nas je bilo osem otrok, ni bilo denarja. Zato so me dali na učiteljišče.«
V prvo službo so ga z dekretom poslali na Pernice, v kraj na Koroškem, za katerega še nikoli ni slišal. Še danes ima živo v spominu, kako je zgrešil pot, v nevihti taval po gozdu, tako da je zašel čez mejo v Avstrijo, kar je bilo v tistih povojnih letih zelo nevarno. Še dobro, da je sredi noči potrkal pri slovenski družini, ki kar ni mogla verjeti, od kod je prispel. Ko je drugi dan le prišel na Pernice, je našel šolsko stavbo z golimi stenami, brez pohištva, in seveda brez učencev. Vaščanom namreč nihče ni povedal, da pride učitelj, tako da je hodil od hiše do hiše – med njimi je bilo za uro ali več hoda – in otroke vabil v šolo …
Da je nato pristal in ostal v Slovenj Gradcu, je bilo »krivo« srečanje s profesorico z učiteljišča v Mariboru, ki je posredovala, da so ga premestili v slovenjegraško osnovno šolo.
Srečen med pevci
Ko so leta 1953 ustanovili glasbeno šolo v nekdanji Wolfovi hiši, je začel (sprva brezplačno) učiti klavir, zadnjih deset let do upokojitve leta 1993 je bil tu ravnatelj. Začetki niso bili lahki, saj je bila hiša dotrajana, predvsem pa naseljena, pripoveduje, ko mi razkazuje stavbo na Glavnem trgu, v kateri je od leta 2012 urejen muzej Huga Wolfa. »Glasbil nismo imeli, zato smo zbirali stare po domovih. V večjo dvorano sem postavil sedem klavirjev in so otroci vadili vsi hkrati. Bil je velik trušč, naučili so se pa le …«
Za Jožeta Leskovarja res lahko rečemo, da je glasbi pravzaprav posvetil življenje. Žal pa je bila na ta račun prikrajšana njegova družina, žena in sinova, se zaveda z rahlim obžalovanjem. Pogosto je bil odsoten po vse dneve: dopoldne v redni službi v šoli, popoldne v glasbeni šoli, zvečer pa na vajah katerega izmed zborov, kjer je sodeloval. Sodeloval pa je z mnogimi – otroškimi, mladinskimi in odraslimi zbori in manjšimi glasbenimi zasedbami – kot vodja, korepetitor in pevec. »30 let sem pel pri Učiteljskem pevskem zboru Emil Adamič. Vaje smo imeli po različnih krajih, saj smo bili pevke in pevci z vseh vetrov, včasih se je zgodilo, da smo v kakšni šoli prespali kar na klopeh.«
Muzej Huga Wolfa na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu
Še med služenjem vojaškega roka v Mariboru je sodeloval v vojaškem orkestru in ustanovil pevski zbor. Kasneje je organiziral prvo občinsko revijo mladinskih pevskih zborov, nato tudi revijo odraslih zborov, iz katere se je razvila prireditev Koroška poje. Vsaj 30 let je z zbori sodeloval na mladinskem pevskem festivalu v Celju, da številnih drugih pevskih revij, festivalov in tekmovanj niti ne omenjamo … Njegovo glasbilo je bil glas, zato je bil zanj precejšen šok, ko je moral zaradi težav z glasilkami delo z zbori pred leti opustiti.
Po sledeh Huga Wolfa
Leskovarjevo drugo življenjsko delo, ki mu je bil tudi desetletja predan, je proučevanje življenja skladatelja Huga Wolfa. »V njegovi rojstni hiši je že med drugo svetovno vojno delovala glasbena šola, seveda nemška. Ker pa so bili Wolfi kot Nemci zelo osovraženi, so takoj po vojni meščani odnesli pohištvo in vse razdejali. Celo zažgali so hišo. A ko sem začel proučevati rodbinsko deblo, sem dokazal njegovo slovensko poreklo. Wolfov rod namreč izhaja iz Šentjurja pri Celju, očetovi predniki so se pisali Vouk. Starša sta zagotovo znala slovensko, čeprav so uporabljali nemščino.«
Zavzeto je začel zbirati dokumentacijo o skladatelju. Obiskal je ustanove v tujini, ki so bile kakor koli povezane z Wolfom. Imel je srečo, da so bili še živi ljudje, ki so imeli veliko originalnih fotografij ali notnih zapisov, predvsem pa so lahko povedali svoje spomine. Kasneje je pomagal pri nastajanju dokumentarnega filma in izidu knjige o skladatelju. Zbral je toliko gradiva, da je v muzeju urejen Mednarodni informacijsko-dokumentacijski center Hugo Wolf. Obiskujejo ga ljubitelji glasbe od vsepovsod, priljubljen je v Evropi pa ZDA in na Japonskem.
Hugo Wolf (1860–1903) je že kot otrok veljal za izredno glasbeno nadarjenega, najbolj znani so njegovi samospevi, napisal jih je okoli 300, pisal je komorno, klavirsko in zborovsko glasbo, ustvaril pa je tudi opero Coregidor. »Pravzaprav je bil genialen, note je stresal kar iz rokava. Pri tem mu je bilo zelo pomembno besedilo, sam je rekel, da z glasbo obogati verze,« pravi Leskovar. In nadaljuje: »Bil pa je tudi zelo samosvoj, izredno trmast, živel je po svoje. Zelo mlad se je okužil s sifilisom in zadnja leta je strašno trpel. Ker je bil zelo reven, so ga pravzaprav vzdrževali prijatelji, ljubitelji glasbe.«
Pokaže mi koncertni klavir, ki nosi zanimivo zgodbo, saj ga je muzeju podarila dunajska tovarna klavirjev Bösendorfer. »Wolfov originalni klavir je končal nekje na dežju, zato sem šel do direktorja tovarne, povedal, od kod sem in da obnavljamo Wolfovo rojstno hišo. Pa mi je odgovoril, da to ne drži, da je bil Wolf rojen v Windischgrazu, to pa je nemško mesto. Tako sem mu moral na zemljevidu pokazati, kje je Slovenj Gradec, in odločil se je, da nam podarijo klavir.« S pridom ga uporabljajo na koncertih, ki jih prirejajo v veliki dvorani, saj je izredno akustična, pove Jože Leskovar in na hitro zaigra.
Pesem moraš začutiti
Ko so v Slovenj Gradcu podrli pokopališče, je rešil nagrobni plošči Wolfovih staršev in ju prinesel v muzej.
Pravzaprav je zanimivo, pravi sogovornik, ki je tudi častni občan Mestne občine Slovenj Gradec, koliko pristašev ima Wolf, saj je njegova glasba zelo zahtevna. »Jaz, moram priznati, ga ne poslušam pogosto. Je pa res, da se umetnina ohrani sama po sebi, če je res umetnina. Sicer je lahko všečna nekaj let, potem pa se pozabi ... Kdor obvlada njegovo glasbo, je res dober. Pri nas je to operna pevka Marjana Lipovšek, ki je na Dunaju diplomirala prav iz Wolfa.«
Pa tudi o Jožetu Leskovarju, ohranjevalcu ljudske umetnosti, je že nastala diplomska naloga. Napisal je tudi nekaj lastnih skladb, na katere je lahko ponosen. Med njimi je zagotovo Oče naš, ki ga je uglasbil ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji in jo izvajajo tudi zunaj naše države. Kljub temu skromno pravi, da se nikoli ni imel za profesionalnega glasbenika, saj je vse počel iz ljubezni do glasbe in pevcev. »Nagrada zame je bila ta, da so pevci radi in dobro peli moje priredbe, verjetno jih je kakih 400. Radi so jih peli, ker so jih začutili. Kdaj sem katero tudi poenostavil.« Pevci se ga še vedno spominjajo, ga obiskujejo, ob 70. rojstnem dnevu pa so mu pripravili posebno presenečenje: izšla je trojna zgoščenka, na kateri njegove priredbe poje kar 43 zborov.
