Družina Valič Mlakar – igra in ljubezen

Zgodbe | feb. '17

Lepa beseda je ime založbe Amande Mlakar, »lepa beseda« pa označuje tudi njena sinova Vida in Domna Valiča. Vid kot stand-up komik in Domen kot gledališki igralec sta blestela vsak na svojem področju, nato pa sta še kot televizijska voditelja skupaj navdušila Slovenijo. Tisti, ki ju osebno poznajo, pa vedo, da nista le duhovita, ampak tudi zelo prijazna, vljudna, uglajena in spoštljiva. »Tukaj je moral nekdo zelo dobro opraviti svojo vlogo,« smo prebrali v enem izmed intervjujev, seveda pa je pri tem mišljena mama Amanda.

Ker je bil njun oče Iztok Valič zaposlen nekaj časa v mariborskem, nato pa v celjskem gledališču, je bila mama v Ljubljani večino časa sama z otrokoma. Ob večerih jima je brala pravljice – najmanj eno za Vida in nato še za Domna, potem pa še eno za oba. Veliko so se pogovarjali, zato med njimi ni tabu tem. Ko je Vid prijokal domov, da ga v šoli »špotajo« Vid – kit, mu je mama pojasnila, da je kit največji sesalec, da je to inteligentna žival, da zmore celo empatijo, je bil pomirjen. In potem je pred sošolci vse te pomembne podatke ponovil. »Domnu so pa govorili Domen – boben. Ne vem, zakaj niso našli prave rime ne za enega ne za drugega!« Marsikaj zanimivega nam je še povedala, a spoznajmo zgodbo družine Valič Mlakar lepo po vrsti.

Babica in mama – učiteljici

Amanda Mlakar izhaja iz Slovenske Bistrice. Njena mama je bila učiteljica, po upokojitvi pa se je posvetila posebnemu konjičku – vezenju. Pri hčerkini založbi je izdala celo prvi in do zdaj edini učbenik za vezenje pri nas, »material« pa ji je pomagal pripravljati tudi njen mož, Amandin oče. In seveda številna dekleta in ženske, ki jih je učila teh spretnosti. »Tudi Vida in Domna, ki sta vsako leto del počitnic preživljala pri njima, je naučila vezenja.« Torej sta še v nečem prav posebna! Še vedno rada prihajata v Slovensko Bistrico, verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da sta babičin in dedkov ponos.

Tako kot mama se je za učiteljski poklic odločila tudi Amanda. Na mariborski pedagoški akademiji je študirala slovenščino in angleščino, gledališče pa je bilo njen izbirni predmet. Tone Partljič naj bi bil njihov mentor, toda prišel je »nekdo drug, malce plešast in malce debelušen gospod«, se spominja gospa Amanda. To je bil Iztok Valič. Ozrl se je po predavalnici, in ko jo je zagledal, je vzkliknil: »O, Bistrica!« Ni mogla verjeti, da je ta pozdrav namenjen njej, saj tega človeka še nikoli ni videla. Je pa on vedel, da sta se velikokrat srečala, saj je v Slovenski Bistrici služil vojaški rok in srednješolke so z njimi pogosto nastopale na različnih prireditvah ... To na »novo odkrito« poznanstvo ji ni prineslo privilegijev, saj jo je nenehno popravljal in ji »težil« pri štajerski izgovarjavi, zato je nekoč iz protesta odšla. Da gre za ljubezen, sta si priznala šele v naslednjem letniku, ko so pripravljali igro o treh ženskih značajih. Vse tri protagonistke je povabil v ljubljansko Dramo in nato še domov, kjer jih je mama zelo lepo sprejela. Že prej ji je povedal, da je ena izmed njih njegovo dekle, ne pa tudi katera. No, mama je mislila, da je »tista ta blond«.

Po diplomi naj bi Amanda odšla za eno leto v London, toda ker je zanosila, sta se poročila, in sicer na Iztokovo pobudo, saj se Amandi to niti ni zdelo nujno, in se preselila v hišo k Iztokovim staršem. Tako je namesto v London odšla v Ljubljano. Rodil se je Vid in dve leti za njim še Domen. Ker je bil Iztok zaposlen v celjskem gledališču, je prihajal domov predvsem ob koncu tedna, to pa je žena vse težje sprejemala. Zato je predlagala, da se z otrokoma preseli v Celje, toda zaradi različnih razlogov ta predlog ni padel na plodna tla.

Dva domova

Njeno življenje pa se je začelo korenito razpletati potem, ko so ji ugotovili raka na črevesju, k sreči v zelo zgodnji fazi. Uspešno se je pozdravila, je pa, kot pravi, vse potekalo v znamenju številke 13, ki je zanjo zelo srečna številka. Tudi pri tej izkušnji se je trinajstica kar nekajkrat ponovila (med drugim so ji debelo črevo skrajšali za 13 centimetrov). Fanta, ki sta bila takrat najstnika, sta ji kasneje dejala, da nista nikoli podvomila, da se ne bi vse skupaj srečno izteklo. Je pa ta izkušnja spremenila njen pogled na življenje. V ospredje so stopile druge vrednote in začela se je zavedati, da želi živeti polno in kakovostno. Priznala si je, da njen zakon ni tak, kot naj bi bil, in odločila se je za ločitev. Ni bilo lahko, toda s trezno glavo in veliko ljubezni do sinov sta ju oba z možem seznanila s to odločitvijo. Povedala sta jima, da zaradi ločitve ne bosta prav nič prikrajšana za njuno ljubezen, saj ju imata oba zelo rada. Sledilo je še veliko pogovorov in vprašanj, na primer: »Kje pa sva zdaj doma?« Takoj je bilo jasno postavljeno, da imata odslej dva doma. In življenje je teklo naprej. »Moja mama je ena najboljših mam, kar bi si jih lahko zaželel. Čeprav se mi pri šestnajstih, sedemnajstih letih ni zdelo tako. Toda ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da bolje ne bi mogla narediti,« je v enem izmed intervjujev dejal Vid. Amanda pa dodaja, da je najpomembneje svoje otroke naučiti ljubiti in sprejemati ljubezen. Pravi, da tesno povezanost med njimi pojasnjujejo tudi astrološki vplivi. Zadovoljna in pomirjena je, ker se imata brata rada, ker se spodbujata in ker med njima ni ljubosumja. Ne le astrološke danosti, tudi njena vzgoja ima pri tem ogromen vpliv. Kljub temu pa poudari, da si ne pripisuje prav nobenih zaslug za to, kar počneta oziroma dosegata zdaj.

Igralca Vid in Domen

Vid in Domen sta že tretji rod iz »teatra Valič«. Igralski gen sta podedovala po dedku, legendarnem Aleksandru Valiču, in po očetu Iztoku Valiču. Iztok je sicer diplomiral iz režije, toda v enaki meri je tudi igralec, ustanovil pa je tudi Gledališče za otroke. Z Domnom, ki je sicer član MGL, skupaj nastopata v Usodnem vinu. Lepo pa je gledati oba brata kot voditelja. Pronicljivi, duhoviti in ustvarjalni Vid pa je svoje znanje in talent stand-up komika in seveda igralca nadgradil v Los Angelesu. Pravi, da je moral dobiti potrditev za to, kar dela. Mama pa doda, da so skupaj zbrali denar za šolanje tam čez lužo.

Brata sta si karakterno precej različna, toda hkrati se neverjetno dopolnjujeta. Domen je zelo odločen, Vid pa je vztrajnejši. Sicer pa tudi Domen pravi, da mu manjka potrpljenja, zato nikakor ne bi mogel biti ribič, tako kot je njegov oče. Domen je blestel v plesu (tako kot Amandin oče), bil je celo svetovni podprvak v kombinaciji standardnih in latinskoameriških plesov, toda ko se je odločil za študij na AGRFT, je nehal plesati. »Spoštujem njegove trdne odločitve. Ko jih sprejme, jih tudi ne obžaluje,« pravi mama. Za soplesalko, ki je bila »samo« to, saj Domen loči službo in družbo, je bilo težko, zanimivo pa je, da je njen novi soplesalec in zdaj še partner rojen na isti dan kot Domen. Vid pa je – tako kot mama – bolj usmerjen v duhovnost in alternativo. Prav on jo je pripeljal k Dušanu Donku, »učitelju naravne poti«, kjer usvaja veščine starodavnih znanj.

Ustvarjalno in srečno

Brata sta po selitvi od mame do lani sedem let živela skupaj v najetem stanovanju, ki pa je daleč od »elitnega«, kot so pisali nekateri mediji. Videvala pa sta se le malo, ker sta imela različne obveznosti. Zato sta več skupaj na dopustu, takrat pa mama poskrbi za zalivanje in še kaj. Tudi sicer so stiki z mamo enako tesni in lepi kot prej, ko so živeli skupaj. Tudi marsikatero Vidovo ali Domnovo dekle je rado poklepetalo z njuno mamo – po mnenju fantov kar predolgo! Ja, prav vsakogar navduši njihov pristni in odprti odnos.

Ljubezen je v tej družini napisana skoraj z veliko začetnico. Amanda je vesela, da sta sinova lepo sprejela tako Iztokovo novo partnerico (in ona njiju) kot pred leti tudi njenega novega prijatelja. Kar nekaj let so se imeli »fajn«. Toda tudi tokrat se ni izšlo tako, kot si je želela. Danes je (kar zadeva partnerstvo) sama in srečna. Ima svojo založbo, kjer izdaja predvsem otroško literaturo v različnih jezikih. Ne le prevaja, tudi piše zgodbe za otroke. Včasih se kar izlijejo iz nje in je še sama presenečena, kdaj in kako se je vse to zapisalo. Odprta je za novosti in skrivnosti, ki se ji odstirajo. Predvsem pa je zadovoljna, da sta Vid in Domen od obeh družin – Valičeve in Mlakarjeve – »pobrala« najboljše. Ponosna je na svoja sinova in tudi onadva vedno znova poudarjata, kako sta ponosna nanjo. Predvsem pa ji izdatno vračata ljubezen.

Lidija Jež, fotografija: osebni arhiv Amande Mlakar