Večkrat prvi Kranjčan
Peter Colnar
Za Slovensko kroniko tisočletja s podnaslovom od Karantanije do desete vlade samostojne Slovenije novinar in publicist Peter Colnar med viri navaja šestintrideset temeljnih naslovov enciklopedij, kronik, knjig, leksikonov ter časopisov in revij, iz katerih je zajemal materijo. To je njegova druga knjiga. V prvi knjigi z naslovom Zato pa še živimo je izpostavil Slovence, ki jim je s svojim delom uspelo v Evropi. Zanjo je avtor porabil kar dvajset let rednega dopoldanskega upokojenskega ustvarjanja z računalnikom. Za skupno 55 let novinarsko-publicističnega dela je zato prejel nagrado Mestne občine Kranj za leto 2016.
Tudi sam se je kdaj znašel med prvimi. »Kot plavalec sem bil prvi Kranjčan, ki se je uvrstil v finale jugoslovanskega državnega prvenstva na 100 m prsno. Izjemni Božo Trefalt me je nato poslal v Beograd in tam sem leta 1962 diplomiral na višji trenerski šoli in bil prvi višji športni trener za plavanje in vaterpolo v Sloveniji. Ker so bili triglavani izjemno množični in borbeni plavalci, so takrat zasedli celo drugo mesto v tedanji državi med plavalnimi klubi.
Vendar potomec trgovske družine s Prešernove ulice 1 v Kranju, ki ji je povojna oblast ukazala zapreti trgovino, ni ostal le pri vadbeno-organizacijskem delu v plavalnem klubu. Za Gorenjski glas, kjer je bil tedaj prvi mož Slavko Beznik, je večkrat napisal prispevek o klubskem delu. Slavko ga je zato povabil k časopisu za novinarja-urednika. Zaradi te odločitve pa je moral prekiniti sodelovanje v klubu. Iz tistega časa se spomni novinarskega pripravnika, ki nikakor ni mogel pripraviti prispevka, dolgega točno deset vrstic, in je imel zato poln koš količinsko neuspelih zapisov. »Če bi imel tedaj računalnik, bi lahko zapisal točno število vrstic, celo znakov, ki jih je urednik okvirno naročil,« je primerjal med nekdanjim in sedanjim pisanjem prispevkov. In dodal: »Jaz sem vse pogovore in poteke občinskih sej pisal na roko. Potem pa seveda pretipkal. Tudi večkrat, če sem pomotoma kaj izpustil. Spoštovani Ivan Oman me je vprašal, kako uspem iz ne posebno čitljivega rokopisa ustvariti tako lepe prispevke. Pa sem mu odvrnil, da si seveda veliko zapomnim in potem vse skupaj oblikujem v članek. Če bi napisal natančno po njegovem pripovedovanju, sem mu dejal, bi mislil, da se norčujem iz njega.«
Delavni dopisnik
Zaradi delavnosti in odgovornosti ga je Slavko Beznik, ki je odšel k ljubljanskemu časopisu Dnevnik, povabil za prvega dopisnika z Gorenjskega. Za dnevni časopis in za Nedeljski dnevnik je napisal mesečno povprečno dvakrat več, kot je bila obveznost. Za rubriko Pogovor o življenju je rad predstavljal ljudi vseh profilov in iskreno zapisal njihov pozitivni ali kritični pogled na pogoje, v katerih delajo ali živijo. Tudi tedaj so bili redno zaposleni, nekateri so se komaj prebijali iz meseca v mesec in so pomišljali celo na tatvine, da bi preživeli. Pa tudi delavci ali uslužbenci, ki so bili zadovoljni s trenutnim delom in plačilom, niso pa bili pozorni na to, da jim ne plačujejo prispevkov od njihovega celotnega dohodka. Danes imajo zato prav borne pokojnine. Sogovornik je poudaril nepojmljivo neenakopravnost, ki vlada med tistimi, ki imajo redno zaposlitev, in onimi, ki so prisiljeni delati kot na primer samostojni podjetniki. Ti si, čeprav delajo nadpovprečno veliko in odgovorno, ne morejo privoščiti niti letnega niti bolniškega dopusta, še za družino in naraščaj se ne morejo odločiti.
O peripetijah, ki jih je doživljal z ustanavljanjem, organiziranjem ter reševanjem iz slabega finančnega položaja Radia Kranj, naj navedemo le to, da je vedno hotel imeti čiste kadrovske, finančne in pravne račune. Uspevalo mu je, a kljub temu se je tako naveličal različnih igric nekaterih županov, da se je odločil za predčasno upokojitev. Še zdaj je zadovoljen s tako odločitvijo.
