Nekoč imenitno zdravilišče, danes propadajoče toplice

Zgodbe | feb. '17

ODSTRTE PODOBE – IZLAKE (Medijske toplice)

Ko smo se s Trojan spustili v dolino potoka Orehovice, smo po regionalni cesti, ki je večinoma speljana po njegovem desnem bregu, malo pred središčem Izlak prišli do žalostno propadajočih Medijskih toplic. Primerjava z več kot sto let staro razgledniško podobo zdravilišča in letovišča z jamskim kopališčem in plavalnim bazenom s termalno vodo (s temperaturo od 24 do 26 stopinj Celzija), ki ga je leta 1877 zgradil domačin, podjetnik in graditelj železnic Alojz Prašnikar, je bila naravnost osupljiva.

Toda preden nas je Marjan Klančnik, 77-letni upokojeni elektrotehnik in dober poznavalec lokalne zgodovine, seznanil s preteklostjo Medijskih toplic, nas je opozoril, da je v priimku njihovega ustanovitelja namesto druge črke a pravilneje uporabiti črko e, saj ga je v tej obliki sam Alojz Prašniker dal vklesati v spominsko piramido v topliškem parku (enako pa je zapisano tudi na nagrobni plošči v Mekinjah). Tristrani marmornati obelisk, ki zdaj stoji med cesto in parkiriščem, je postavil kot občudovalec našega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (ta je otroštvo preživel na bližnjem gradu Medija), zato je na dveh straneh uporabil njegovo besedilo iz Slave vojvodine Kranjske o medijskih vrelcih, na tretji pa je zapisal svoje posvetilo znamenitemu rojaku.

S tem pa je dal vedeti, da je dobro poznal Valvasorjeve zapise o tukajšnjih izvirih tople vode, razen tega pa je prišel na Izlake, potem ko je v Kamniku že postavil zdravilišče. Zato se našemu sogovorniku zdi malo verjetno, da je Alojz Prašniker tople vrelce odkril po naključju med iskanjem premoga, kot navajajo nekateri avtorji. Prepričan je, da je načrtno iskal prav možnost za postavitev toplic, saj je, kakor je zapisal zgodovinar Janko Polec v Slovenskem biografskem leksikonu, na svojih potovanjih po svetu med prvimi spoznal pomembnost tujskega prometa za naše kraje in ga na moč pospeševal. Ko so njegovi delavci prišli do prvih vrelcev tople vode, sta z graškim profesorjem mineralogije Karlom Ferdinandom Petersom iskala dovolj močan izvir, ki je upravičeval naložbo v gradnjo zdravilišča.

Gostje so prihajali s kočijami, vlakom in avtobusom

Alojz Prašniker (1821–1889) je bil doma z mogočne kmetije na Gornjih Izlakah na vzhodu naselja med hriboma Špičnik in Slovak. V družini so se ukvarjali tudi s strojarstvom in te obrti se je najprej pri očetu in nato v Kamniku izučil tudi sam. Podjeten in nadarjen mladenič se je pri devetnajstih poročil s Terezijo Šporn iz Mekinj in z njenim sorodnikom začel prevzemati manjša gradbena dela. Družinsko podjetje je pod njegovim vodstvom gradilo ceste in mostove na Kranjskem in Koroškem ter leta 1857 postavilo več objektov kamniške smodnišnice in v Mekinjah odprlo lastno cementarno in opekarno. Nato so se lotili gradnje posameznih odsekov prog v Avstro-Ogrski in Švici ter po njegovi smrti leta 1891 dogradili lokalno železnico Ljubljana–Kamnik. Ko je obogatel, je leta 1868 kupil grad Medija (Gallenegg) ter denar vložil še v kamniško zdravilišče in Toplice Medija (Bad Gallenegg).

Za privabljanje gostov je zdraviliška uprava ob koncu 19. stoletja izdala tudi objavljeni razglednici, od katerih ena prikazuje lepo urejen park, trislikovna pa poleg pogleda na toplice še grad Medija v istoimenskem izlaškem zaselku in ruševine gradu Gamberk v Ržišah. Pritlična paviljona z rezljanim okrasjem sta stala pred vhodom v jamsko kopališče, pred njima pa vidimo več zasaditvenih otočkov, na katerih so bili tudi velika plastika nimfe z vrčem in dva manjša kipa s plitvima skledama nad glavo. »Ker so bile Izlake v tistem času odrezane od prometnih tokov, je bila vožnja s kočijami iz Ljubljane, Domžal ali Savinjske doline precej utrujajoča in dolgotrajna, zato so skušali prihode preusmeriti na železnico, toliko bolj, ker je bilo med gosti tudi dosti letoviščarjev iz Zagreba oziroma Hrvaške. Ti so izstopili na železniški postaji v Zagorju ob Savi, nakar jih je čakala še devetkilometrska vožnja s kočijami do toplic. Leta 1913 pa je posestnik Vladislav Apat iz Savinjske doline dobil dovoljenje za taksi prevoze na tej relaciji, tako da so topliški gostje z železniške postaje prihajali z avtobusom,« pravi Marjan Klančnik, ki se je za raziskovanje krajevne zgodovine ogrel po upokojitvi leta 2001, potem ko sta z ženo Anico na potovanjih v tujino spoznala, kako drugje skrbijo za zgodovinske objekte. Pomislil je, da bi kaj takega lahko naredili tudi na njegovem domačem koncu in je v dogovoru z zagorsko občino začel urejati razvaline gamberškega gradu za turistični obisk. Med proučevanjem gradiva o tem gradu pa je prišel do dokumentov še o drugih tamkajšnjih krajih, cerkvah, gradovih in širil svoje vedenje. Tako je do zdaj izdal že štiri krajepisne zgodovinske publikacije, peta in najobsežnejša – o gamberškem gradu – pa je pripravljena za tisk.

Med svetovnima vojnama so Medijske toplice ponujale zdravljenje v lepem naravnem okolju, dva bazena, igrišče, restavracijo z vrtom in dve stavbi za bivanje gostov. Po osvoboditvi so jih nacionalizirali in jih najprej dali v uporabo zagorskemu rudniku rjavega premoga in nato sindikatu, v šestdesetih letih pa jih je prevzelo gostinsko podjetje. V tem času so kopališče preuredili in zgradili olimpijski bazen. Leta 1985 so gostišče s prenočišči spremenili v hotel s 35 sobami, nakar je sledila gradnja novega zunanjega kopališkega kompleksa s tremi bazeni in toboganom, ki so ga odprli leta 1993. Leta 2000 je novi lastnik (celjski holding PSZ) povsem prenovil notranjost hotela, a odtlej so Medijske toplice zaradi velikih izgub in hipotek le še nazadovale, tako da so jih leta 2009 zaprli. S tem pa se je kljub prizadevanjem občine in civilne iniciative domačinov ob brezbrižnosti lastnikov začel nezadržen propad, ki je tudi letošnjega januarja še vedno bodel v oči.

Kako je Valvasorjev portret z gradu Medija prišel v Ljubljano

Grad Medija so iz nekdanjega gotskega dvora v 16. stoletju prezidali plemiči Galli z Gamberka. Leta 1562 ga je kupil baron Janez Krstnik Valvasor in v rokah te rodbine, ki izvira iz okolice Bergama v Italiji, je bil nato dvesto let. V tem času so grad dodobra predelali, mu dozidali kapelo Rožnovenske matere božje z grobnico in gospodarsko poslopje. Po odhodu Valvasorjev leta 1765 je grad prehajal iz rok v roke različnih plemiških družin, dokler ga ni leta 1868 kupil podjetnik Alojz Prašniker, ga skupaj s kapelo obnovil in v najlepši grajski sobani uredil spominsko sobo J. V. Valvasorja. »Zanjo je pri takratnem uglednem slikarju Ivanu Franketu naročil Valvasorjev portret v naravni velikosti, ki ga je dokončal leta 1875,« pripoveduje Marjan Klančnik, ki je pri svojih raziskavah dognal, kakšna je bila nadaljnja usoda tega portreta do leta 1994, ko se je pojavil na trgu umetnin in ga je kupil Notranjski muzej v Postojni.

Ko je naš sobesednik ugotovil, da tam, kjer je bil nekoč grajski mlin (ob izlivu Šemniškega potoka v Medijo), zdaj stoji hiša upokojenke Rezke Sešlar, se je napotil k njej. Spomnila se je pripovedi svojega očeta o tem, kako je Valvasorjev portret izginil iz spominske sobe. V času, ko je bil lastnik gradu izlaški gostilničar Andrej Grobljar (kupil ga je leta 1911), si je portret hodil ogledovat gospod iz Ljubljane. Tako mu je Grobljar nekoč omenil, da ga lahko dobi, če njegovemu sinu Dioniziju pomaga, da mu ne bo treba služiti vojaške obveznosti. To se je tudi zgodilo in Franketova polihistorjeva podoba je odromala v Ljubljano. S tem pa se je najverjetneje izognila uničenju, saj je novembra leta 1944 minerska četa Šlandrove brigade, da je preprečila vselitev nemške posadke, grad porušila, pri čemer je na prošnjo tedanje lastnice Marije Grobljar kapelo ohranila nepoškodovano. Baročna grajska kapela, ki je od leta 1988 spomenik lokalnega pomena, je bila dve leti pozneje prenovljena, zdaj pa je v zasebni lasti in spet v precej slabem stanju.

 Boris Dolničar