Z risanjem in barvanjem do notranjega miru

Prosti čas | feb. '17

Pobarvanke so pred dobrima dvema letoma obsedle svet odraslih, saj so, kot trdijo založbe, postale najbolj prodajane knjige. Hkrati nas zanima še pojav risanja in barvanja mandal, ki po popularnosti sicer zaostaja za pobarvankami za odrasle, a obstaja dalj časa in ima čedalje več privržencev. V čem je pomen pobarvank in v čem pomen risanja in barvanja mandal za duševno zdravje in dobro počutje posameznika?

Likovna terapevtka Irena Valdes iz Ljubljane ima pozitivno mnenje o risanju in barvanju mandal pri odraslih. »Likovno izražanje je že samo po sebi terapevtsko. Vrednost mandal so prepoznali že očetje moderne psihologije. Sigmund Freud jo je uporabljal kot dostop do nezavednega. Kot terapijo pa jo je prvi začel uporabljati Carl Gustav Jung, švicarski psihoanalitik in psihiater.« Ugotovil je, da lahko risanje mandal pomaga pri tem, da se v človekovi podzavesti ponovno vzpostavi naravni, univerzalni red, stanje samoozdravitve.

Risanje mandal ima večji terapevtski potencial kot pobarvanke. Zato jih pogosto pri svojem delu uporablja tudi Irena Valdes: »Mandale ustvarjamo, narišemo sami. Ustvarjanje mandal je zelo pomemben del likovne terapije. Sama jih uporabljam takrat, ko se mi zdijo koristne, ne pa vedno. Mandala je mikrokozmos, ki izraža neko zaključeno celoto. Pogosto jo uporabim na prvem srečanju pa tudi za to, da odkrijem čustva, o katerih stranka ne more govoriti, kot se pogosto zgodi v procesu žalovanja.«

Poglabljanje v notranji svet

Tanja Prezelj je v risanju mandal in fantazijskih slik, tudi pobarvank za odrasle, popoln samouk. Toliko se je izpopolnila, da je lahko začela poučevati tudi druge. Za otroke prireja delavnice risanja in barvanja mandal, za odrasle pa risanja mandal in intuitivnega slikanja. Sestavila je dve knjigi pobarvank, eno z mandalami in spremljajočimi modrimi in spodbudnimi mislimi. Njene mandale so razstavljene v kavarni Zvon v Izoli, razstava njenih slik pa bo marca v galeriji na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Zunanji svet je pri slikanju ne zanima, poglablja se v svoj notranji svet in od tam črpa podobe. Najraje riše v meditaciji, njene risbe so fantazijske in pri tem uporablja arhetipe, kot je Indijanka ali pa svečenica. V meditaciji skuša začutiti energijo teh podob in potem to prelije na platno. »Fantazijsko risanje je zanimiv proces, saj sliko ustvariš povsem sam, iz sebe. Treba je malo več razmišljanja, prijetno pa je, ker lahko iz nič ustvariš nekaj. Opazovanje procesa je prav tako zanimivo, saj je sproščene več ustvarjalne energije in nazadnje pride zadovoljstvo ob končnem izdelku. Barvanje pa je zelo terapevtsko, pri tem se popolnoma sprostiš.«

Tudi mandale ji predstavljajo izziv in pot v notranji svet. Z njimi se je prvič srečala pred več leti, ko je potovala po Indiji. Videla je, da je mandala zelo vpeta v življenje tamkajšnjih ljudi. »Menihi imajo navado, da jo ustvarijo v pesku in jo potem takoj izbrišejo. S tem se opominjajo na minljivost snovi. Ko v ustvarjanje mandale dajo celega sebe in se ji povsem posvetijo, naslednji trenutek, ko je končana, pa jo uničijo, vadijo dojemanje minljivosti, spuščanja vsega, prehod v smrt. Tudi po mojem mnenju je to dobra vaja. In ljudje na podeželju vsako jutro, ko vstanejo, pred pragom hiše naredijo mandalo, ki naj bi prinašala blagoslov v hišo in v tisti dan. Čez dan se uniči, ker vsi hodijo po njej. Naslednje jutro jo naredijo znova.«

Ustvarjanje reda in simetrije

Mandale so uravnotežene strukture, v veliki meri obstajajo v naravi. To je vesolje v malem, še pove Tanja. Risanje mandale ji pomeni delanje reda iz kaosa. »Mandala vsebuje simetrijo, harmonijo in zaporedje. Vse to zelo dobro vpliva na naše možgane. Ko ustvarjaš red, zaporedje in simetrijo, uravnoteženost, se to prenese v tvojo duševnost in te pomiri. Skrbi izginejo, dobiš občutek, da bo vse dobro šlo, ponovno se vrne zaupanje vase in v svet ter se okrepi.« Pove, da je risanje mandal še posebej dobrodejno pri otrocih z motnjami pozornosti. »Brala sem študije, da so lahko otroci pri tem opravilu zdržali neprimerno dalj časa kot pri kateri koli drugi nalogi. Tudi sama sem opazila, ko sem vodila delavnice za otroke, da so bili deklice in fantje zelo umirjeni, dolgo so vztrajali. Zelo jim je bilo všeč to barvanje, čeprav ni nobenih konkretnih podob iz zunanjega sveta. Zdi se mi, da otrokom s težavami s pozornostjo ali pri kinetično nemirnih otrocih ta dejavnost deluje še bolj pomirjajoče.«

Nastajanje mandale

Kako pravzaprav narišemo mandalo? »Izhajamo iz središča. Ko rišemo, si predstavljamo, da smo v središču, in se širimo proti svetu skozi to mandalo. Nekoč sem poskusila tudi v obratni smeri, da bi videla razliko. Tudi to mi je bilo všeč, lahko sem opazovala, kako svet vidi mene – pogled od zunaj navznoter.«

Tanja najprej z ravnilom poišče središče na platnu ali papirju. Potem s šestilom naredi glavni krog in še nekaj krogov znotraj njega. Najpogosteje te kroge z ravnimi diagonalami razdeli na osem delov, potem pa še na manjše dele. Ko začne risati vzorec, polni te prostorčke iz središča navzven. Na koncu pogleda, ali je kaj odveč, na primer pomožne črte, te potem zradira. Tiste linije, za katere želi, da ostanejo, prevleče s suho barvico. Barvati pa tudi začne iz središča. Na delavnicah delajo enako.

Delavnice prireja tudi za odrasle, tako v skupini kot individualne. Prav tako je imela delavnice barvanja za odrasle. Na začetku se niso najbolj upali pridružiti, zdelo se jim je, da je to bolj za otroke. »Prvič in drugič ni bilo nikogar, tretjič pa sem že imela skupino žensk, večinoma starejših. Med njimi so bile tudi takšne, ki v otroštvu niso imele priložnosti uporabljati barvic. Nekatere so na začetku čutile blokado v sebi, kakor da nečesa takšnega ne bi smele početi, da se to nekako ne spodobi. Sčasoma je nastalo prav prijetno vzdušje, ko so se sprostile in si dovolile izraziti z barvami, prebudile so otroka v sebi.« Delavnica risanja mandal traja od tri do štiri ure. V tem času mandalo narišejo od začetka do konca in jo lahko potem odnesejo domov. Vesela je, ko pozneje na Facebooku opazi objave udeleženk in vidi, da delajo še naprej.

Kaj pa potem, ko je mandala končana? »Takrat je dobro, da jo obesimo na steno. Vsakokrat, ko jo pogledamo, lahko prikličemo mir in osredotočenost, kot smo ju čutili med njenim ustvarjanjem.

Besedilo in fotografije: Maja Korošak