Planinske čevlje zamenjala s plesnimi

Zgodbe | feb. '17

Eden izmed razlogov za obisk pri Amaliji in Jožetu Vrhovcu iz Ljubljane je dejstvo, da odlično plešeta. Sta namreč eden tistih parov, ki jih ob večerih na srečanjih bralcev in prijateljev Vzajemnosti komaj čakamo, da na plesišču pokažejo plesne veščine. Posebnost je Jožetova stoja na eni roki, ki vedno požanje gromko ploskanje. V pogovoru sta razkrila še marsikatero zanimivost iz njunega življenja.

Živita pod Golovcem in na tem koncu Ljubljane, čeprav čisto blizu dveh velikih stanovanjskih sosesk, Štepanjskega naselja in Fužin, je zelo mirno. Včasih poleti slišiš samo ptičke, povesta. Rada se odpravita na sprehod na Golovec, na vrtu pridelata vso zelenjavo, ki jo potrebujeta. Družbo jima dela Lojzi, enajstletni mačji lepotec, ki je pred leti ugotovil, da se mu pri družini Vrhovec bolje godi kot doma.

Amalija, za prijatelje Milka, je doma iz manjše vasice v Suhi krajini. Izhaja iz številne kmečke družine, saj je bila »desetnica«, zadnji in deseti otrok. In vseskozi si je želela od doma. »Denarja za šolanje ni bilo, nisem si pa predstavljala, da bi vse življenje živela tam, pa sem vzela kufre in sem šla pri petnajstih v Ljubljano. Sestra mi je uredila, da sem bila pomočnica pri neki družini. Čez čas sem se zaposlila v tovarni Tuba, sprva v proizvodnji, delali smo v treh izmenah. Potem sem ob delu študirala in do upokojitve delala v pisarni.«

Jože pa je Ljubljančan, odraščal je na Hrušici, pravzaprav le nekaj deset metrov stran od njunega doma. Lično montažno hišo sta postavila pred dvanajstimi leti, ko sta prodala prejšnjo, ki je tik zraven, saj je bila zanju prevelika in predvsem predraga za vzdrževanje. Okrog njiju je sama žlahta. Jože ima namreč dva brata, odraščali pa so še s tremi otroki iz očetovega prvega zakona. Ko so odrasli, so si razdelili parcele na nekdanjem družinskem travniku.

Jože je iz gradbeniške stroke. Najprej je bil zaposlen v podjetju IMP, nato pa v Klimi Celje oziroma v njenem ljubljanskem predstavništvu. »Še vedno lahko povem za vsak blok ali stolpnico v Novih Jaršah, kako v katerem stanovanju potekajo vodovodne cevi. Moja skupina je vse to postavljala,« se rad spomni tistih časov, ko je bilo prijetno hoditi v službo. Pa še izbiral si lahko, kje se boš zaposlil. Ob tem omeni, da je po nekem nesporazumu hotel zapustiti podjetje, pa vodilni niso hoteli niti slišati za odhod, ker je bil dober in zanesljiv delavec.

In kje sta se našla Ljubljančan in Dolenjka? »V Gostilni pri Micki, na pustnem plesu, februarja 1968,« nemudoma odgovori Amalija. Čez dve leti sta se poročila. 

Planine, velika ljubezen

Zakonca Vrhovec imata kar nekaj skupnih konjičkov. Eden je smučanje, a če je le mogoče na pravem snegu, saj se jima zdi umetni pretrd. Preizkusila sta vsa naša in še katero tuje smučišče, najbolj všeč jima je na Voglu. Še posebej marca je čudovito, pravita.

Prav tako rada potujeta, med drugim sta bila v Franciji, Španiji, najbolj pa jima je ostalo v spominu enomesečno potovanje po Avstraliji leta 2004. »Kaj vse sva videla in doživela … Je bilo res lepo. V tem času so nama pa doma vdrli v hišo. Očitno je nekdo predvideval, da imava nekje skrit denar, saj so vse pretaknili, še dimnik so odprli, obrnili postelje naokrog, iz lončkov potegnili rože …«

Pred leti sta veliko hodila v hribe in opravila sta kar nekaj zahtevnih tur. »Vsak konec tedna sva kam šla. Imela sva dobro kondicijo in nama ni bilo nič težko.« Še posebej Amalija je ženska, ki ima rada izzive, saj si je privoščila kak nenavaden podvig. »Kakih trikrat sem šla v enem dnevu iz Ljubljane na Triglav, potem pa domov. Jože me je počakal na Kredarici. Na Triglavu sem bila, mislim, da petnajstkrat. Tudi na Jalovec sem šla v enem dnevu – no, to je bilo bolj naporno. Sama sem preplezala severno stran Mojstrovke pa s prijateljico sva naredili še nekaj težkih smeri.« No, lani se je še posebej izkazala. Aprila se je namreč po jeklenici spustila z vrha planiške velikanke, uradno se ta avantura imenuje zipline. Če vemo, da se spustiš z višine 1151 metrov in da je s povprečnim naklonom 38,33 odstotka najstrmejši zipline na svetu, jo lahko samo občudujemo. »Jaz si nisem upal, sva s prijateljico Marijo raje od spodaj gledala,« je po pravici povedal Jože. »Mene ni bilo pa nič strah. Saj te zavarujejo. Zraven je bila skupina mladih fantov, Štajercev, in ko je vodnik vprašal, kdo bo prvi, so se samo spogledovali. Pa sem rekla, grem pa jaz prva. Za mano se je spustil še prijatelj Jaka. Zelo hitro gre, več kot 70 kilometrov na uro letiš dol. Menda je hitrost odvisna od teže, zato te že spodaj stehtajo, pa zgoraj, ko te pripnejo v varovalo, tudi, da vedo, koliko obtežiti voziček. Le tega, kako te na koncu zabremza, prej ne povedo. To je pa kar šok, ko te rukne naprej pa takoj spet nazaj … Ampak je bilo fajn,« razlaga Amalija, kot da je tak spust nekaj čisto vsakdanjega.

Ples za kondicijo

Šele ko sta se upokojila, sta zaplula v plesne vode. »Pobudnica je bila žena, ki me je malo okrog prinesla,« se smeje Jože, ki menda prej ni prav rad plesal. »Je rekla, da greva samo pogledat na plesni tečaj!« Dve leti sta hodila v Plesni klub Bolero, zdaj pa sta člana plesne sekcije pri Društvu upokojencev Koseze. »Zabavamo se, čeprav zelo resno jemljemo napotke vaditelja. Vaje imamo dvakrat na teden, plešemo tudi skupinske plese. Občasno kje nastopamo, recimo na srečanju šišenskih upokojencev v Mostecu, na festivalu za tretje življenjsko obdobje pa tudi v kak dom starejših gremo.«

Nimata najljubšega plesa, morda so jima nekoliko bolj pri srcu hitrejši plesi. »Pri teh še lahko malo pogoljufaš, saj ni tako očitno, če kdaj narobe stopiš,« se pošali Jože. »Pri tangu sva šele na začetku, je kar zahteven ples.« Ob sobotah se pogosto odpravita na kakšen ples. Največkrat na Rakovnik, kjer DU Krim Rudnik redno pripravlja plese. Tudi v Festivalno dvorano gresta kdaj pa v hotel Union. »V Dobrni so lepi plesi, ljudje se pripeljejo od vsepovsod. Saj se najdejo priložnosti. Samo veste, včasih so bili plesi drugačni, več smo se družili. To pa res pogrešava. Če zdaj prideva kam sama, sva sama ves večer,« pove Amalija. Zagotovo pa sta zaradi plesanja v tako dobri kondiciji, redko najdeš tako odlično in še zabavno rekreacijo obenem.

Anita Žmahar, fotografije: osebni arhiv zakoncev Vrhovec