Spominja se lepih časov in dobre glasbe
Harmonikarski junak v teh dneh.
Brane Klavžar je harmonikar, ki je napisal večino napevov za svoj ansambel. Zasedbe njegove skupine so bile raznolike, včasih je bil to trio z diatonično harmoniko in mešanim pevskim duetom, neredko pa tudi z večglasnim pevskim sestavom. Delo z ansamblom se je začelo leta 1979, z glasbo pa se še vedo ukvarja tudi kot upokojenec.
Vsak glasbeni začetnik ima svoje vzornike in tudi Brane Klavžar jih je imel. »Brez vzornikov ne bi šlo. Zame je Avsenik bil in je še vedno največji pojem domače glasbe, Lojze Slak pa je sicer njegovo nasprotje, vseeno pa prav tako veliko ime v domači glasbi. In pri petju – Kvartet Do in Slovenski oktet. Vsi ansambli, ki so tedaj delovali, so imeli svoj prepoznavni slog.« Zadnja leta pa so si tako skladbe kot izvedbe mladih ansamblov zelo podobne, doda, in ko danes gleda na te stare čase, ugotavlja, da je bila nekdaj naša domača glasba veliko bolj široka.
Ustanovitev ansambla je bila njegova zgodnja želja, saj je kot harmonikar pogosto nastopal na vaških plesih in svatbah. Na začetku so nastopali v belih srajcah, telovnikih in temnih hlačah, čez čas pa so ta oblačila zamenjali z gorenjsko narodno nošo po vzoru Avsenikov in Slakov, saj se jim je zdela najlepša in najbolj slovenska. Že kot mlad harmonikar je rad poslušal vse takrat delujoče ansamble, veliko jih je imelo, kot pravi, zelo dobre skladbe. Ker je bilo treba na vsaki prireditvi zaigrati veliko viž, so poleg svojih izbirali še skladbe Štirih kovačev, ansamblov Borisa Kovačiča in Lojzeta Slaka ter Avsenikov pa še tria Franca Delčnjaka. Tako je bilo nekoč …
Kakšni so torej spomini na čas pred 35 leti, ko ste začeli igrati in nastopati? »Ja, tedaj je bilo precej drugače. V studiu smo morali vsi hkrati zaigrati pravilno, če se je eden zmotil, smo morali vsi ponavljati. Danes je to veliko lažje, studijsko se lahko takšne reči lepo in hitro uredi. Bili pa so to zagotovo lepi časi, moram reči, da je bilo več druženja in tudi več duše v glasbi.«
Jesensko sonce
Pri ansamblu Braneta Klavžarja je nekdaj pela Darja Švajger.
Več kot 35 let je tega, odkar nastopa z ansamblom, pa se je po treh desetletjih odločil, da preneha. A je usoda hotela, da so se v zadnjem času okrog njega spet zbrali ljudje, ki pojejo in igrajo domačo glasbo za svojo dušo. Ne toliko zaradi številnih nastopov, na katere so povabljeni, temveč zaradi večerov, ko so zbrani vsi, ki tisti dan nimajo drugih obveznosti, so se odločili, da bodo tudi nastopali, in v takšnem vzdušju je nastala glasba, posneta na najnovejši CD-plošči z naslovom Jesensko sonce.
Takšen pa je tudi naslov skladbe, ki je nastala že pred mnogimi leti. »Gre za mojo skladbo, ki je bila nekdaj že posneta, a samo z glasbili. To je otožen napev in dobil sem namig, da bi glasbi dodal še besedilo. Glede na to, da sem že malce v letih, sem poiskal besedilo, ki bi bilo primerno za moje sedanje življenjsko obdobje. Pri pesmi Jesensko sonce sem se prvič lotil ne samo igranja na harmoniko, ampak tudi petja prav vseh glasov. Človek seveda sam s seboj ni nikdar najbolj zadovoljen, a če mi je uspelo, bodo presodili poslušalci,« pravi Brane Klavžar in doda, da je to je glasba za dušo.
Kdo so danes prijatelji Braneta Klavžarja, s pomočjo katerih je posnel svojo novo zgoščenko? Pevka Tina Bohak, pevca Ivan Rakovič in Vojko Brenčič ter basist in kitarist Mike Orešar. Danes nastopijo tu in tam, včasih pa je Klavžarjev ansambel igral tudi zunaj naših meja pri naših zdomcih, celo dve kaseti v nemškem jeziku so posneli. Amerika pa ga ni nikdar kaj hudo mikala, čeprav je bilo veliko priložnosti, a je imel doma svojo redno službo in še kup učencev.
Zdaj pa si najbolj želi, da bi bil še naprej zdrav, da bi lahko nastala še kakšna lepa skladba, ki bi bila všeč tudi poslušalcem, pove na koncu mojster domače glasbe Brane Klavžar.
