Vpliv Marije Terezije na položaj žensk
Marija Terezija je že za časa vladanja veljala za modro in praktično monarhinjo. Habsburško monarhijo je vodila med leti od 1740 do 1780, zadnjih deset let skupaj s sinom Jožefom II., in je bila edina ženska na prestolu te dinastije v vsej njeni dolgi zgodovini. Rodila se je leta 1717 in 13. maja bo torej minilo tristo let od njenega rojstva, na čelo habsburških dežel je stopila, ko ji je bilo komaj 23 let.
V zgodovino se je zapisala zaradi številnih reform, ki jih je odločno in učinkovito izpeljala. Z njimi je posegla v davčni sistem, vojsko, pravosodje in državno upravo, šolstvo, zdravstvo, uvedla je hišne številke, kataster ter zemljiško knjigo, sprejela je vrsto ukrepov na področju kmetijstva in gospodarstva.
Ne nazadnje Marija Terezija ni bila samo cesarica, temveč tudi mati šestnajstih otrok. Kako budno je spremljala njihov razvoj in kako premišljeno je opazovala njihove značaje, je razvidno iz natančnih navodil, ki jih je dajala vzgojiteljem in guvernantam za vsakega otroka posebej, upoštevajoč predvsem njegove sposobnosti in značajske poteze. Največ črnila je porabila zaradi Marije Antoanete, ki jo je še potem, ko je le-ta postala francoska kraljica, vztrajno opozarjala na njene nepremišljene poteze. Rezultat je znan.
Reforme so spremenile življenje žensk
Tako kot velja za reforme sploh, so tudi tiste, ki jih je uvedla Marija Terezija, posegle v različne sfere družbenega življenja in so neposredno ali posredno oblikovale družbeni položaj žensk in tako vplivale na njihovo vlogo in življenje v osemnajstem stoletju.
Delo žensk. Med spremembami, ki so imele za ženske neposreden vpliv, velja omeniti prizadevanja Marije Terezije za razvoj tekstilne proizvodnje kot novonastajajoče gospodarske panoge. To tradicionalno žensko dejavnost je spodbujala z različnimi ukrepi, tudi s prepovedjo uvoza tekstila. Delo žensk ni bilo več prepovedano in tako so številne našle zaposlitev v tekstilnih podjetjih. Ker je bilo delo na domu razglašeno za »necehovsko« in je na ta način postalo svobodno, so nekateri podjetniki omogočali ženskam, da so predle volno tudi doma.
Izobraževanje. Ob reformi šolskega sistema je pri izobraževanju žensk upoštevala predvsem praktični vidik. Uvedla je splošno obveznost šestletnega pouka za otroke, stare od šest do dvanajst let, ki je veljala za vse stanove in oba spola. Na začetku se je šolanja udeleževalo bistveno manj deklet kot fantov. Spremembe se niso uveljavile tako hitro, kot si je cesarica želela, tudi zaradi ostrega nasprotovanja predvsem v cerkvenih krogih, ki je bilo uperjeno proti izobraževanju nasploh. Velja omeniti stališče nekega novomeškega prošta, ki je zapisal, da »na Dolenjskem so ženske, ki znajo brati in pisati, navadno le lenobnice in svetohlinke«.
Izobraževanje na višjih stopnjah je še naprej veljalo za moško domeno, ženske pa so se vključevale v šolske programe, ki so ponujali praktična znanja in so nastali z namenom spodbujanja obrti in novonastajajoče veje gospodarstva – industrije. Čipkarske šole naj bi prispevale k temu, da bi čipkarstvo preseglo okvir domače obrti, vendar se ta zamisel ni obnesla. Šole za predice pa so imele čisto drugačen domet, saj je predilstvo postajalo vedno pomembnejša dejavnost v okviru tekstilne industrije.
Povsem drugačne potrebe je narekovala ustanovitev šol za babice. Idejo zanje je dal nizozemski zdravnik Gerard van Swieten, ki mu je Marija Terezija zaupala preureditev zdravstvenega sistema. Na območju današnje Slovenije je bila ustanovljena prva babiška šola v Ljubljani, in sicer leta 1753, in velja za najstarejšo zdravstveno šolo pri nas. Dotlej so babice črpale svoje znanje predvsem iz praktičnih izkušenj in znanja, ki so ga nanje prenašale starejše kolegice.
Morala in sociala. Marija Terezija je veljala za krepostno žensko in je tudi za druge postavljala stroga moralna pravila, in to predvsem v odnosih med moškimi in ženskami. Zaradi tega so bile prešuštnice pri njej v nemilosti. Gorje plemkinji, ki se je pregrešila zoper šesto božjo zapoved! Če je bila Dunajčanka, je takoj dobila ukaz, da mora zapustiti mesto. Posebej pozorna je bila na operne pevke, ali kot jim je rekla, ženske iz opere. Nad njimi je visela grožnja, da bodo zaprte v samostan, če bi sprejemale moške.
Stroga je bila tudi do prostitutk ali lepotičk, kot so jih imenovali. Doletela jih je kazen z bičanjem, britjem glave in prisilnim delom v posebnih delavnicah, zato ne čudi, da je slavni Casanova potožil, da je na Dunaju težko priti do ljubezenskih radosti.
Da bi zadeve lažje obvladala, je ustanovila nravstveno komisijo, ki je v svoji zagnanosti šla tako daleč, da je kdaj pa kdaj (pomotoma) stopila na prste tudi kakšnemu poročenemu paru. Delo komisije je bilo deležno številnih kritik in tudi cesarica je spoznala, da je bila njena vnema pretirana, in jo je po nekaj letih opustila.
Verjetno sta bila prav njena moralna drža in predanost krščanskim naukom razlog, da ni sprejela pobude za plačevanje preživnine za nezakonske otroke in je zavrnila predlog za ustanavljanje najdišnic zanje. Zunajzakonski odnosi pač niso bili skladni z njenim nravstvenim prepričanjem. Po drugi strani pa so bile zapuščene zakonske žene upravičene do odškodnine za prestane bolečine in otroških dodatkov.
Da ne gre za mačehovski odnos do nezakonskih otrok oziroma njihovih mater, kažejo številne druge cesaričine poteze, usmerjene v socialno politiko. Ustanavljala je sirotišnice, invalidom je priznala rento, pomoči potrebni so bili upravičeni do pokojnine, študij pa je spodbujala tudi s štipendijami revnim študentom. Njena humanitarna nota se kaže tudi v odredbi, da žensk, dokler dojijo otroka, ne smejo zapirati v kaznilnice.
V času vladanja cesarice Marije Terezije se je v Evropi vedno bolj uveljavljal duh razsvetljenstva, ki je počasi, a vztrajno izpodrival mračne srednjeveške metode. Posledica tega je bila odprava procesov proti čarovnicam, kar je bilo tesno povezano s prepovedjo mučenja.
