Kraj z razvitim vinogradništvom in propadajočim gradom

Zgodbe | mar. '17

ODSTRTE PODOBE – LOŽE

Gručasta vas leži na vzhodnem vznožju Vipavskih brd, dva kilometra jugozahodno od občinskega središča Vipava. Panoramska razgledniška fotografija jo, kot nam je pojasnil 62-letni upokojeni kmet Dušan Benčina, prikazuje z juga proti severu z grebenom Gora v ozadju. Pri tem desni del naselja s fotografije, vključno z izstopajočo zgradbo nekdanje šole, spada k zaselku Vas, levi z gradom na manjši vzpetini in Jamškovo kmetijo pod njim pa k Srednji vasi; tretji, po številu hiš najmanjši zaselek, so nekoliko oddaljeni Jamški.

»Fotografija nam lepo pokaže, kako so bili pred slabimi sto leti v ravninskem delu Lož predvsem sadovnjaki, njive in travniki, medtem ko je vinska trta rasla na južni strani gričev nad vasjo. Tedaj so prevladovale mešane kmetije, kar pomeni, da je imela pomembno vlogo še živinoreja. Tako je bilo tudi na naši kmetiji, ki je imela sedem tisoč kvadratnih metrov njiv, prav toliko vinogradov in hektar travnikov. Oče Jožef in mama Marija sta imela po pet glav govedi in svinje ter vinograd, v katerem so pridelali grozdja za 20 do 30 hektolitrov vina, in sadovnjak z breskvami, hruškami in figami. Na živinskih sejmih v Ajdovščini, Solkanu in Sežani sta prodajala prašičke in govedo, sicer pa tudi mleko, vino in sadje,« pravi naš sogovornik, ki je moral zaradi zgodnje očetove smrti kot najstarejši od treh otrok skupaj z mamo resno poprijeti za delo na kmetiji že pri enajstih letih.

Ko sva se vrnila k prvemu razgledniškemu motivu, se je spomnil začetkov svojega šolanja, saj je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja skupaj s petnajstimi sošolkami in sošolci dve leti obiskoval domačo osnovno šolo, njihova učiteljica je stanovala v gradu. Potem ko so pred približno tridesetimi leti to šolo zaprli, hodijo otroci iz Lož prva štiri leta v podružnično šolo vipavske OŠ Draga Bajca na Gočah, do koder imajo peš kilometer, naokoli po cesti pa tri kilometre. V stari šoli pa so kasneje uredili prostore krajevne skupnosti, kamor je pred leti pogosto zahajal tudi Dušan Benčina, saj je bil dvanajst let predsednik njenega sveta.

Gostilna Ivana Švaglja (v vasi je bil in je še vedno živ priimek Švagelj, torej s črko j na koncu), ki je imela tudi kegljišče, je delovala do začetka druge svetovne vojne, med katero je bila požgana. Zgradbo so nato obnovili in v njej je bilo le stanovanje. V vasi z 220 prebivalci danes ni nobene gostilne, čeprav je zaradi bližine avtoceste lahko dostopna in ima vsaka druga od šestdesetih hiš vinograd.

Mešano kmetijo preusmeril v vinogradniško

Tako je bilo nekoč tudi pri družini Benčina, toda mladi kmet Dušan je kmalu spoznal, da mešana kmetija nima prihodnosti, zato jo je ob razumevanju mame začel zlagoma preusmerjati v vinogradništvo in vinarstvo. Ker je to terjalo predvsem velika vlaganja, pridelava vina pa ni prinašala dovolj dohodka, se je po končanem šolanju zaposlil. Dvajset let je delal v ajdovskih podjetjih Fructal, Primorje in Tekstina, vinogradniško kmetijo pa je nenehno povečeval in posodabljal ter si tako, kot pravi, doma pripravljal delovno mesto. Zasedel ga je leta 1997 in odtlej je – kljub predlanski upokojitvi – zaposlen v Ložah 18, na eni od strnjeno umeščenih domačij v Srednji vasi. Ta je podobno kot drugje po Vipavski dolini nastajala tako, da so njeni prebivalci dodajali stavbo za stavbo in postopoma zapirali dvorišče. Zadnje strani hiš so obrnili proti vaškim potem, s čimer so se izoblikovale značilne gase. Življenje na kmetijah se je tako razen v vinogradih in na njivah odvijalo na borjačih. Takšna razporeditev je že nekdaj pomenila razumno porabo prostora, bivališče je bilo zavarovano pred burjo, vsak gospodar pa je imel tudi pregled nad svojo lastnino.

Družinsko tradicijo vinogradništva in vinarstva je Dušan Benčina skupaj s sinom Markom, enologom v sežanskem Vinakrasu, razvil do te mere, da so zdaj njihova ustekleničena in odprta vina znana daleč naokoli. »Včasih so v vinogradu druga ob drugi rasle trte različnih sort (pinela, rebula, zelen in malvazija), katerih grozde so nato pomešali in iz njih naredili vino vipavec. Danes ima seveda vsaka sorta svoj vinograd, svojo lego. Ne le da smo v preteklih desetletjih na kmetiji površine, zasajene z vinsko trto, s 7000 kvadratnih metrov povečali na 10,5 hektarja (v Ložah in Erzelju), ampak smo precej razširili tudi sortni izbor, ki je količinsko razvrščen takole: sovinjon, rumeni muškat, refošk, modri pinot, zelen, merlot, kabernet sovinjon, barbera, šardone. Razmerje med belimi in rdečimi vini je zdaj 65 : 35. Seveda pa so se znatno povečale tudi količine, saj je oče nekoč pridelal do 30 hektolitrov vina na leto, mi pa ga v cisterne in sode natočimo 600 hektolitrov,« opisuje svojo prehojeno pot eden izmed štirih največjih loških vinogradnikov, ki ima v sadovnjakih posajenih tudi 120 dreves češenj in 80 dreves kakija, na robovih vinogradov pa precej fig.

Klavrna podoba Mayerjevega gradu

Na vznožju Vipavskih brd severozahodno nad vasjo so grofje Rabatta na začetku 17. stoletja temeljito prezidali nekdanji srednjeveški dvor, s čimer je grad Lože (Leitenburg) dobil današnjo podobo eno- do enoinpolnadstropne baročne stavbe razgibanega tlorisa z dvema četverokotnima vogalnima stolpičema ob glavnem pročelju, pred katerim je bil velik grajski park. Zatem so postali njegovi lastniki grofje Cobenzli, od katerih ga je 1810 podedoval grof Mihael Coronini Cronberg. Od njega ga je šestnajst let pozneje kupil zdravnik dr. Jožef Mayer, nakar je bil v rokah te rodbine tudi v času, ko je leta 1910 nastala objavljena razglednica, na njeni sprednji strani (v zgornjem desnem vogalu) je podpis zadnjega lastnika pred drugo svetovno vojno, agronoma, sadjarja in vinogradnika Evgena Mayerja, o katerem je njegova starejša hči, zdaj že pokojna Aleksandra Jemec, pred desetimi leti v ND pripovedovala:

»Oče je približno 25 hektarjev veliko posestvo in grad prevzel šele pri petinštiridesetih letih, po smrti očeta, posestnika in trgovca Karla, čeprav je ves čas delal na njem. To je bila velika kmetija, ki se je sama vzdrževala in je med drugim imela tudi lastnega mizarja in tajnika. Vsak teden so v Trst poslali po vagon raznih pridelkov: sadja, vina, mleka, masla, zelenjave. V hlevih smo imeli po dvesto glav goveje živine, ki se je poleti pasla tudi na Nanosu. Poleg krav smo redili še prašiče, gosi, kokoši, purane in konje. Zadnje smo uporabljali za delo na poljih in ježo. Oče je bil sploh velik privrženec jahanja, še zlasti po svojem štiridesetem letu, ko je dobil atrofijo mišic in je zato imel težave pri hoji. V obsežnih vinogradih smo razen drugih sort pridelovali tudi pikolit, v sadovnjakih pa najrazličnejše sadje. Ob tem sta bila ded Karel in oče Evgen radodarna mecena slovenskih umetnikov, ki so pogosto prihajali v Lože, se pogovarjali o umetnosti, literaturi, slikarstvu in tukaj ustvarjali. Z mojo rodbino so bili še posebej tesno povezani pisatelja Ivan Tavčar in France Bevk ter slikarji Veno Pilon, Avgust Černigoj in Rihard Jakopič.«

Med drugo svetovno vojno so bili v gradu najprej italijanski in nato nemški vojaki, po njej pa je moral Evgen Mayer posestvo z vsemi poslopji prepustiti splošnemu ljudskemu premoženju. V šolskem letu 1946/47 je tu potekal kmetijsko-gospodinjski tečaj, naslednje leto pa je bila ustanovljena vinarsko-sadjarska šola, ki je delovala do leta 1961; v tem času je različne programe zaključilo več kot štiristo slušateljev. Potem so bila v gradu, ki je bil leta 1982 razglašen za kulturni spomenik, skladišča KZ Vipava, Fructala in Lipe ter stanovanja, po letu 1987 pa je bil prepuščen zobu časa. Vmes se je njegove obnove zagnano lotil samostojni kulturni delavec Janko Ogrin iz Ljubljane, a je zaradi dolgotrajnega denacionalizacijskega postopka po nekaj letih obupal. Tako grad, v katerem bi po besedah Dušana Benčine lahko uredili dom upokojencev, vinogradniško-vinarski muzej ali turistično točko, še naprej klavrno propada.

 Boris Dolničar                     

Boris Dolničar