V življenju je treba biti pogumen

Mara Vilar že šestdeset let živi v Domžalah, pa se je še vedno drži ime Moravška Mara. Po tem jo poznajo vsi Domžalčani. Od lanskega leta, ko je s svojimi ljudskimi pevkami nastopila v oddaji Slovenija ima talent, pa tudi vsa Slovenija. Njena šegavost, pozitivna energija in dobrodušnost so vse prevzele. Pri svojih štiriinosemdesetih letih lahko reče, da je petje njeno življenje.

Pogovor z njo ni običajen intervju. Poln je močnih čustev, smeha, navdušenja, solz, petja in recitiranja. Vsak spomin, vsaka misel ji prikliče novo pesem, ki jo preprosto mora zapeti, vsaj nekaj verzov …

»Kot slovenska ženska čutim, da bomo vse skupaj razprodali, svojo deželo in vse, kar imamo dobrega. Hočemo biti sodobni, moderna država, in ob tem pozabljamo, kdo smo.« Oči ji zalijejo solze in glas se ji prelomi. »Zakaj pa misliš, da sem šla na televizijo? Tam so bili popolnoma osupli, ko so slišali, da smo se za nastop prijavile ženske, stare od 77 do 84 let, in to ljudske pevke. Spraševali so se, ali smo sploh znale priti do njih. O, seveda smo, in dobro smo vedele tudi to, po kaj smo prišle. Povedale smo, da želimo peti, in to slovensko … To je bil naš namen, da širimo poznavanje slovenskih pesmi,« razloži v eni sapi in se hkrati vpraša, ali jih kdo sploh še pozna, naše ljudske pesmi. Zatem takoj zapoje Dekle, dekle, jaz te 'prašam … »Imamo jih nešteto: o ljubezni, trpljenju, vodi, naravi, vrtu, polju, rožah …«

Njihov namen je bil dosežen, od takrat jih vabijo na nastope po vsej Sloveniji. »Tako se je odprlo, da preprosto ne zmorem vsega, kar na jok mi gre,« je ganjena ob tem, da ljudem vendarle ni vseeno za tisto, kar njej največ pomeni. »Kaj sem pa naredila? Le slovensko pesem sem šla zapet. Potem so me spraševali, kaj bomo z denarjem. Kakšen denar, nismo šle zaradi denarja! Zanimalo me je predvsem, ali slovenska pesem še udarja na naša ušesa. Ali smo jo sploh sposobni slišati.«

In spet se iz njenih ust zasliši pesem, tokrat hudomušna. Ob tem me močno prime za roko in stisne. Preseneti me njena telesna moč in ji rečem, da je zelo energična. »Ja,« odvrne, »za kakšne stvari sem, za kakšne druge pa čisto nič. V srcu sem ranjena …« In brez pojasnila nadaljuje hudomušno pesmico.

Živeli so za kulturo

Ljudske pevke na enem od številnih pevskih srečanj

Povem ji, da me je najbolj zanimalo to, ali je resnično takšna, kot se kaže navzven, ali je morda le zelo dobra igralka. Zresni se. »Po pravici povedano, ne vem, kaj je resnica. Šegavost je zagotovo v meni. To sem podedovala po svojem očetu. Oče je bil organist v cerkvi. Štiri leta je delal kot hlapec, da je zaslužil za orglarsko šolo. Tako močno ga je gnala ta želja po glasbi. In tudi to imam po njem. Bil je zelo razgledan, ustanovil je dramsko sekcijo, zbor, bil je lovec, mrliški oglednik, knjigovez, rad je šel v gozd in rad je imel zemljo, zelo veliko stvari ga je zanimalo. Bil je napreden človek, veliko je pomagal ljudem, obrezoval drevesa, spodbujal druge k naprednejšemu življenju. Od osmih otrok nas je pet še živih. Samo z enim bratom sva se odločila za glasbo, a tudi on si je izbral drugačen prvi poklic. Ker smo bili 'cerkvenarji', smo v tistih časih težko živeli. Očetu so plačevali z živili,« se spominja tistega težkega, a lepega in polnega življenja v rojstnih Moravčah. Doma so seveda veliko peli. Oče je vodil dva zbora in kar doma v dnevni sobi so imeli vaje. Otroci so pomagali pri harmoniju, ki ga je bilo treba poganjati na roke. Živeli so za kulturo.

Kot učenka je bila odličnjakinja, neverjetno hitro se je učila. A je potem začela delati kot dekla. »Bila sem druga po vrsti, in ker je bilo za mano kup mlajših otrok, sem kmalu začela pomagati pri delu. Ker ni bilo denarja za šolo, sem šla delat v tovarno. In se tam tudi upokojila.« Tako kot očeta je tudi njo vedno zanimalo veliko stvari. »Včasih mi kakšna ženska reče, da je politika ne zanima. Pa se čudim, kako to. Ali te res ne zanima nič, kam voda teče? Jaz pa le hočem vedeti, kaj se dogaja okoli mene.«

Humor je v tebi ali pa ga ni

Zdi se ji, da vsak nekaj dobrega misli. A jo bolijo spremembe, ki slovenstvo, slovensko besedo in slovensko pesem odrivajo na stran. Tudi slovensko gospodarstvo. In že sva pri novi pesmi – o kuhanju polente. Med petjem se spomni, ustavi in odhiti v kuhinjo, kjer je voda za čaj verjetno že povrela … Čaje ima vse domače, sama jih nabira in jih veliko podari naprej. »Ne morem piti kupljenega čaja, ker ne vem, čigava roka ga je nabrala.« Materino dušico nabira na Limbarski gori. »Tam gori raste v zaplatah, kot nekakšnih blazinicah. Kaj vse ta rastlinica uravnava: prebavne motnje, prehlad …« In tudi jesti je treba zdravo. »Ne vem, zakaj danes ljudje ne jedo več kaše.« Pokaže mi staro kuharico, ki jo hrani še od svoje mame. »Krompirjeva kaša, zeljna kaša, jabolčna kaša, češpljeva kaša, mlečna kaša … Včasih smo je veliko pojedli. In res je zdrava.«

Z ljudskimi pevkami rade zapojejo tudi na neobičajnih krajih. Na primer sredi mesta pri mlekomatu …. »Ko sem predlagala, da gremo pet v lekarno, kjer je veliko bolezni, saj se mi je zdelo, da ljudje tam potrebujejo malo več energije, so me svarili, da se mi bodo smejali. »Ja, sem rekla, gotovo se bodo smejali ali pa me bo kdo prav uradno spraševal, s kakšnim namenom smo tam in kdo nas je poslal … Ha, ha, ha! Pogumen je treba biti. Za vsako stvar.« In so šle. Oblečene v podeželskih oblekah, da se je videlo, da so ljudske pevke. Tudi v zdravstvenem domu bi rada pela. »Ali ni tam potrebna živa pesem?« Rade gredo tudi v dom starejših. Pa med bloke, kjer sonce komaj posije …

In spet poje: Tebi luna, bom povedal, kaj na srcu mi leži … Ter doda: »Koliko nas je starih ljudi, ki bi radi kdaj po radiu slišali ljudsko pesem, ki smo jo sami peli! Da nam tega ne postrežejo! Saj jaz je ne potrebujem, jaz sem sama polna pesmi …« Zamisli se: »Med mladimi ni več zanimanja za ljudsko pesem. Videti je, da sem zadnji trubadur,«se nasmeje.

»Rada se hecam, veš,« mi zaupa. »Humor ti je dan ali pa ne. Jaz ga imam po očetu. Večkrat so ga kot organista povabili na ohceti. 'Je bil Aleš Capuder na ohceti? Ne? O, potem je bilo pa zanič.' Tako so rekli o njem. Še celo na Soški fronti je zabaval soborce s šegavimi litanijami.« Tudi v tem mu je podobna. Ko vstopi v neko družbo, rečejo: »Aha, Mara je prišla. Zdaj bomo pa peli.« Seveda, ampak vsi skupaj. »Poj, poj, poj, tudi če ti ne gre dobro, samo daj glas od sebe!« se priduša gospa Mara.

Sta se z možem dobro razumela? »Ni rad videl, kadar sem šla od doma. Čutil je, da mi to včasih pomeni več kot družina. No, saj se mi je po eni strani smilil. Priznam, po eni strani sem ustvarjena za družino, po drugi pa spet ne. Poleg zbora v tovarni sem stopila tudi na kor. Mož pa se je jezil in mi govoril, naj kar tam ostanem. Vse je opazil, tudi to, kako sem proti večeru vedno pogledovala na uro, da ne bi zamudila. Bal se je zame, a ni imel razloga. Po naravi je bil bolj zadržan, povsem druge sorte je bil kot jaz, ki se glasno smejim,« razlaga in še pove, da ima hčer, ki živi v isti hiši, in sina, ki živi v soseščini.

Potem vendarle prizna, da je bil upravičeno jezen. »Šla sem za tem, kakor da me nobena druga reč več ne zanima. To ni bilo prav, tudi zaradi otrok ne.« Dolgo po moževi smrti, umrl je že pred tridesetimi leti, je imela še enega prijatelja. »Prihajal je sem. Moja otroka sta ga zelo dobro sprejela, saj se je veliko pogovarjal z njima in jima pripovedoval o svojih izkušnjah. Ničesar jima ni vsiljeval. Bil je zelo družinski človek.«

Nemiren duh, še vedno

»Toliko govorim, da nazadnje bistva ne boš izvedela, ali ne?« me zvedavo vpraša. »Kaj pa je bistvo?« jo vprašam nazaj. »Ja, kaj jaz vem … To, kar mislim, kar je moj življenjski moto.« Spet se pošteno nasmejiva. In potem hitro izstreli: »Delaj svoje, za drugo se ne brigaj!«

Spomnim jo na tisto, kar je rekla na začetku, da ima v sebi tudi drugo plat, ki ni tako zelo vesela, kakor se kaže navzven. »Res je,« potrdi in pokima. »Želela sem si, da bi se šolala, a zaradi pomanjkanja denarja nisem mogla. V tovarni sem želela obrniti stvari na bolj svetlo plat. Zato sem tudi tam pela, ob stroju. A takrat je bil socializem, petletni plani, smrtno resno se je vse to jemalo. Pela sem in delala in spet pela, čeprav so me grdo gledali. Po dvajsetih letih pa se direktor spomni, da nimamo dramske sekcije, da bi spodobno počastili praznike, kot so bili 1. maj pa dan žena pa dan republike … Takrat sem se oglasila, da bi takoj ustanovila pevski zbor.« In tako je šla od dekleta do dekleta. »Izbirala sem tista, za katera sem vedela, da so pri njih doma veliko peli. Smejale so se mi, ko sem povedala, da bom zbor sama vodila. Pa sem ga in pele smo na vseh proslavah. In zdaj smo že toliko desetletij skupaj.«

Kako zdaj živi? »Zelo neurejeno. Čakaj, ti bom pokazala,« začne brskati med škatlami fotografij in mimogrede navrže, da so izdale tudi CD. Med fotografijami se zatopi v spomine. Kam vse so hodile nastopat, kje vse so bile ... »Izdala sem tudi pesmarico ljudskih pesmi.« Naleti na fotografijo z domžalskim županom. »Ja, tudi občinsko priznanje sem dobila. Vendar to ni tako pomembno. Pomembno je, da sem lahko živela svoje življenje in našo pesem.« Njen duh je še vedno zelo živ, sama pravi, da nemiren. Vsako povabilo še vedno vzame zelo resno. Zdi se ji, da je to potrebno, zdi se ji, da je neke vrste ambasadorka. »Ljudem želim povedati, da še vedno živimo v najlepši deželi na svetu, ki nam daje vse potrebno za življenje.«

Sama je bila vedno skromna, a je bilo vedno tudi veliko hrepenenja v njej. Toda kakšno veselje je občutila, ko se ji je kakšna želja izpolnila! »Dobila sem skoraj vse, kar sem si želela. Verjetno pa nisem nikoli imela kakšnih hudih misli in v meni ni bilo pohlepa.«

Potem me pospremi ven, do vrtne ograje. Odpre poštni nabiralnik in reče: »Oh, sem mislila, da bo kakšno ljubavno pismo, pa je le ta položnica.« Smeje se posloviva. »Pa še kaj se oglasi,« mi nazadnje še navrže.

Maja Korošak