Oljka in žegnan les

Zgodbe | mar. '17

 Oljka je legendarno drevo evropske kulture s simboliko miru, svetosti, plodnosti, trdoživosti, blagostanja, moči. Oljčna vejica je izraz miru, časti, zmage in nesmrtnosti.

Izvor njene svetosti in obrednosti moramo iskati v stari Grčiji. Atena, boginja modrosti in pravične vojne, je s Pozejdonom, bogom morja, tekmovala za nadvlado na polotoku Atiki. Zeus je svetoval, naj ga dobi tisti, ki bo njenim prebivalcem dal najkoristnejše darilo. Pozejdon jim je podaril konja, Atena pa oljko, ki so jo uporabili za hrano, razsvetljavo in še za lepotičenje. Tako je Atena postala zavetnica Atike. V njeno čast so na vrhu griča zgradili tempelj, pred njim posadili sveto oljko, glavno mesto pa je dobilo ime Atene. Ko so v perzijskih vojnah leta 480 pr. n. št. Perzijci požgali Atene, je zgorela tudi sveta oljka, vendar je iz ožganih korenin zraslo novo mlado drevo.

Tudi v krščanstvu ima oljka pomembno poslanstvo. Iz vesoljnega potopa so se rešili le potniki na sloviti Noetovi barki. Ko je voda nehala naraščati, je Noe z ladje spustil belega goloba. Čez čas se je vrnil in v kljunčku prinesel oljčno vejico – simbol miru in rešitve.

Oljčno vejico je v kljunčku prinesel tudi golob, ki je v letu 1380 rešil Izolo pred napadom Genovežanov. Izola je bila tedaj res še otok – insula. Beli golob je poletel s cerkve sv. Mavra in s svojo bleščečo belino tako zaslepil napadalce, da niso videli mesta, ki so ga hoteli napasti. Njihove ladje so sledile golobovemu letu, a ta jih je vodil daleč na odprto morje. Golob z oljčno vejico v kljunu krasi izolski grb.

Oljka je zelo trdoživo drevo, doseže starost tudi do 200 let. Les je zelo trd, listje zimzeleno in odporno, videti je kot povoščeno. Pri tem pa je oljka zelo skromno drevo, ne potrebuje posebne nege in daje obilen sad – olive. Olivno olje ni le dišeče in zdravo, ampak daje koži tudi mehkobo. Koristne so tudi tropine, ki ostanejo po stiskanju olja. Uporabne so za krmo živini, z njimi pa so nekdaj utrjevali tudi usnje in les.

V slovenskem ljudskem izročilu je oljčna vejica najpomembnejši del žegnanega lesa v velikonočni butari. V Istri, na Krasu in Goriškem na cvetno nedeljo nosijo k žegnu le oljčne vejice in tudi praznika ne imenujejo cvetna nedelja, ampak oljčnica.

Če je prišla bolezen v hišo ali je grozila nevihta, je gospodinja zažgala košček žegnane oljke in tako odgnala hudo uro. Žegnan les je varoval domačijo tudi pred strelo, če je bil zataknjen pod strop. V hlevu je varoval živino, v čebelnjaku čebele, podoran pod plug pri prvem pomladnem oranju pa je prinesel polju rodovitnost.

Dušica Kunaver


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media