Pedagoški eros družine Lidije Saje

Zgodbe | mar. '17

Življenje Lidije Saje, Štajerke iz Ruš, ki živi v Črnomlju, je bilo pestro, zanimivo in lepo. Lepo, ker je toliko lepega dala otrokom, ki jih je učila, okolju, kjer je živela, in svojim bližnjim. Že kot dijakinja mariborskega učiteljišča je bila zelo priljubljena, zato je bila tudi predsednica razreda. Med njenimi sošolci so bili tudi Jože Suhodolčan, Smiljan Rozman, prof. Franc Strmčnik, prof. Ivan Sagadin in še bi lahko naštevali. Lična in odlična, so ji v pesmi napisale sošolke, saj je imela v prvem letniku učiteljišča med 42 dijaki edina odličen uspeh. Še vedno se dobivajo enkrat na leto in Lidija ni izpustila nobenega srečanja, čeprav bo, kot pravi, čez leto in pol stara 90 let.

Izhaja iz družine Namestnik s šestimi otroki. Njeni sestri Malka Veler in Nuša Žuraj živita v Slovenski Bistrici, kjer ju Lidija zelo rada obiskuje. Brat Franc in sestra Breda sta že pokojna. Najstarejša Minka, s partizanskim imenom Sonja, pa je padla kot borka legendarnega Pohorskega bataljona. In kar tri od petih sester so bile v pedagoškem poklicu. »Starša sta nam vsem omogočila izobrazbo in vedno smo bili lepo oblečeni. Res ne vem, kako sta vse to zmogla, saj je bil oče tesarski mojster, mama pa gospodinja.«

Lidija je bila tudi zelo dobra telovadka. Leta 1948 je tik pred podpisom resolucije o informbiroju s telovadno skupino odpotovala na zlet v Prago. Nasmeje se ob spominu na prvo simpatijo. Mlad praški študent Yrji Raskidalek se je zagledal vanjo, ko so se v skupini potepali po tem lepem mestu. Ob odhodu jo je hotel poljubiti, pa tega ni pustila, nato pa ji je bilo vso pot žal. Dve leti sta si še dopisovala, ko pa je imela že otroke, ji je nekoč znanec prinesel njegove pozdrave. Naključno se je srečal z Yrjijem in pogovor je seveda nanesel na nepozabno Lidijo.

Po dekretu v Beograd

Po maturi so bili vsi učitelji z dekretom razporejeni na delo. Lidija je bila »na razpoloženju komiteju za radiodifuzijsko službo« v Beogradu. Na vlaku je sanjarila, kako lepo bi bilo, če bi živela v lepi beli hiši s širokim stopniščem z rožami, spala pa bi ovita v svileno odejo; pa tudi velik avto se je prikazal v sanjarjenju. In neverjetno je, da se je vse to tudi uresničilo. Na postaji jo je počakal šofer s službenim avtom znamke Packard. Hiša na ulici Kneza Miloša je imela široko stopnišče, v sobi pa je imela celo svileno odejo. To pa ni bilo prvič, da so se njene sanje uresničile; med drugim je tudi »videla« nekatera maturitetna vprašanja in jih povedala sošolcem.

V Beogradu je živela znotraj varovanega območja, saj je bila vzgojiteljica v dijaškem domu, kjer so stanovali izbrani kadri za šolanje v radiotehniki. Nekateri njeni gojenci so bili starejši od nje, prihajali pa so iz vse takratne države. Skrbela je za red, jim privzgajala lepo vedenje, včasih tudi higienske navade ter jim izdatno pomagala pri učenju. Večkrat so ji povedali, da v Srbiji velja rek, da če se poročiš s Slovenko, je to tako, kot da bi zadel na lotu. Zato je napol šaljive in napol resne ponudbe sprejemala z nasmehom. Drugače pa je bilo, ko je prek prijateljice v neki družbi spoznala postavnega Slovenca Antona Sajeta, ki so ga klicali Miki. Imel je oficirsko službo na letališču v Batajnici, kot bivši partizan pa za seboj veliko zelo težkih preizkušenj. Zagledal se je vanjo in ji že po drugem družabnem srečanju poslal pismo z vprašanjem, ali bi se poročila z njim. No, tako hitro pa to ne gre, si je rekla. Toda čez nekaj časa sta se vendarle poročila in pravi, da je bil zelo pozoren in ljubeč mož in oče. Hčerka Vlasta in sin Igor sta se rodila, ko je družina že živela v Zemunu. Ob tem je treba dodati, da se je Lidija kot otrok veliko družila z bratrancem Igorjem Ozimom, ki je postal priznan violinski virtuoz in glasbeni pedagog. Zelo sta bila navezana drug na drugega in Lidija mu je rekla, da bo nekoč imela sina z imenom Igor, ki bo tudi glasbenik. In tako se je tudi zgodilo. Sin Igor poučuje kitaro na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Hčerka Vlasta pa je upokojena učiteljica razrednega pouka.

Vi imate tako lepe očke

Ko se je Miki Saje upokojil, si je lahko izbiral novi kraj bivanja. Izhajal je iz Gradišča pri Šentjerneju, iz partizanskih časov pa je imel v lepem spominu tudi Belo krajino. V Črnomlju je sezidal hišo in užival družinsko življenje. Potem je hudo zbolel, tudi zaradi vojnih posledic, saj je bil med redkimi preživelimi iz bitke na Javorovici na Gorjancih. Lidija ga je doma skrbno negovala: »Nisem ga mogla dati v dom. Če bi se zbudil iz kome in videl, da je v tujem okolju, bi bil to zanj hud šok.«

V Črnomlju se je zaposlila kot učiteljica. »Bili so tako modri, da so mi najprej dodelili drugi razred, kajti v prvem lahko učijo le najboljši in najbolj izkušeni učitelji. Naš profesor v Mariboru je vedno ponavljal, da v prvem razredu gradimo temelje. Če bodo ti dobri, bo otrok uspešen tudi naprej ...« Kmalu pa je dobila prvi razred; pokaže zvezek učenca iz šolskega leta 1988/89 in le čudimo se lahko pisavi, risbam, urejenosti. Uživala je z otroki, oni pa z njo, zato so jo obiskovali tudi popoldne ali ob nedeljah in jo vabili v gozd. V razredu je uvedla »samoupravljanje«, otroci so lahko na listek napisali, kar jim ni bilo všeč ali kar so želeli pohvaliti. »Danes niste izpolnili obljube,« ji je napisal eden med njimi. Spomnil jo je, da ga ni presedla, kar je na začetku ure napovedala. Je pa ta način komuniciranja precej presenetil šolskega inšpektorja, kajti eden izmed otrok mu je napisal:« Vi imate tako lepe očke.«

Še zlasti z mislijo na slabše učence si je Lidija omislila posebne nagrade. Izdelala je lutke iz volne, ki so jih prejeli kot priznanje. »Otroke je treba pohvaliti in pohvala naj se tudi vidi ...« Starši so cenili njeno izjemno prizadevnost in poskrbeli tudi za volno, saj je le-te, ker je otroke rada pohvalila, tudi veliko porabila. Otrokom pa je ure polepšala tudi z igranjem na harmoniko. V šoli je dolga leta zelo uspešno vodila pionirski pevski zbor in nonet. Po potrebi je učila glasbo in nemščino tudi v višjih razredih. Ima neverjeten spomin, vseh svojih učencev se še dobro spominja in tudi učenci se spominjajo nje, saj se jim je zapisala v srce.

Vnuki in pravnuki

V Črnomlju je ustanovila telovadno društvo in vodila skupino članic še zlasti za orodno telovadbo ter sodelovala na zletih. Ves čas se je izobraževala tudi na tem področju in na enem izmed seminarjev je bila skupaj s Tonijem Gašperičem. Od takrat naprej sta veliko sodelovala.

Bila je tudi zborovodkinja različnih odraslih pevskih zborov v Beli krajini. Vse do svojega 85. leta je kar deset let prostovoljno vodila metliški upokojenski ženski pevski zbor, s katerim je nastopala po vsej Sloveniji. Veliko je tudi inštruirala; predvsem nemščino, ki se jo je dobro naučila v nemški šoli med vojno v Mariboru.

Ko se pogovarjava o sedanjem šolskem sistemu, je kar žalostna. Žal ji je, da učiteljski poklic ni cenjen, nezaslišano se ji zdi, da so nekateri starši agresivni, da prihaja celo do tožb ... Njena hčerka Vlasta Hutar, ki je šla po maminih stopinjah, pa današnjega pedagoškega poklica ne doživlja tako črno. In zanimivo, tudi ona se je tako kot mama čutila poklicano za učiteljico, uživala je v poučevanju in tudi ona je vodila šolski pevski zbor.

Lidija nam pove še marsikaj – teh dogodivščin iz preteklosti je za celo knjigo. V sedanjosti pa se vse vrti okoli vnukov in pravnukov. Babico Lidijo imajo pravnuki zelo radi, saj z njimi poje, jih uči brati in se z njimi igra. In spet je tako, kot da bi bila v svoji ljubi šoli.

Lidija Jež