Varanje
Za slovenske zmage
Najbrž ima vsakdo med nami zelo različen odnos do varanja. Predvsem si ga zelo različno razlagamo. Nekateri ga razumemo kot le zlorabo zaupanja v osebnih odnosih, kot »skok čez plot«, drugi pa kot goljufanje in sleparijo. O varanju v osebnih odnosih je težko govoriti, ne da bi vedeli za vzroke, ki do tega pripeljejo. Kadar gre za odnos med posamezniki, je treba pač poznati okoliščine, ki privedejo do takega ravnanja. In spet, ljudje – tudi glede na osebne življenjske izkušnje – zelo različno sodimo, kaj je sprejemljivo in kaj ne. No, vsekakor pa varanje tudi v zasebnih odnosih ni vrlina spodobnih ljudi.
Zagotovo je prevara za vsakogar boleča izkušnja, pogosto so posledice tragične, tudi smrtne. V časopisih pogosto beremo, da so se žrtve tovrstnih zlorab zatekle k skrajnim dejanjem, in takega odziva ne moremo sprejeti. Potem sodišča razsojajo, vendar nikoli ne morejo odpraviti posledic brezupnih dejanj, ki so morebiti mnoge ljudi pahnile v trajno nesrečo. Zato moramo vselej dobro razmisliti, preden izrečemo sodbo o dejanjih, ki jih morda niti ne moremo razumeti. Zakoni pač ne morejo zaobjeti vseh okoliščin, ki jih ljudje doživljamo v dejanskem življenju. Pa vendar morajo v družbi veljati načela, ki določajo, kaj je prav in kaj ne. Najmanj, kar mora storiti država, je preprečiti goljufom, da bi nam z izgovorom o »legalnosti postopkov« kradli naše imetje in dostojanstvo. Ali se spomnite, da nas je oblast prepričevala o nujnosti dokapitalizacije naših bank in prenosu slabih terjatev na državno agencijo, ki bo te terjatve prodala zainteresiranim kupcem? Za tovrstno »sanacijo« je bilo porabljenih milijarde evrov, zavoljo te »operacije« se je znižala raven socialne varnosti, zdravstva, šolstva … Oblast (vlada, parlament, sodstvo) se vede, kot da teh posledic ni, čeprav je vse te milijarde plačevala iz denarja, ki smo ga državljani vplačevali v proračun z namenom, da bi oblast delovala v korist državljanov. Kako temu reči drugače kot varanje, zloraba ali goljufija?
Ob osamosvojitvi smo si bili enotni, verjeli smo, da je prišel čas, ko bomo »svoji na svojem«. Pa se je to res zgodilo? Ko so nam predstavljali zakon o denacionalizaciji, so zagotavljali, da ne bo povzročal novih krivic. V resnici se je zgodilo prav nasprotno, zakoni so omogočali celo vračanje premoženja fevdalnega izvora, ki ga je podržavila že cesarska oblast Avstro-Ogrske. In privatizacija? V resnici je zakonodajalec (parlament) omogočil peščici povzpetnikov (ob pomoči tujih svetovalcev), da si je prisvojila dobršen del premoženja, ki so ga desetletja ustvarjali državljani in davkoplačevalci. Še več, različni finančni holdingi (na primer Zvonovi, NLB, NKBM ...) so ljudi zavajali z obljubami o dobrih naložbah, da bi nazadnje ostali brez vsega. In potem so oblastniki začudeni, da jim državljani ne zaupajo.
Na drugi strani pa oblast (vlada) slepo zaupa mednarodnim finančnim ustanovam, ki preverjeno delujejo v interesu peščice najbogatejših zemljanov. Ni pomembno njihovo državljanstvo, pomemben je njihov interes, in to je dobiček. Drugače povedano, tem resničnim vladarjem sveta ni mar za begunce, žrtve vojn, lakoto, grozeče podnebne spremembe …, njihovo vodilo je, da iz nesreče drugih kujejo svoj dobiček. Pri tem ne gre samo za enkratno varanje ali goljufijo, to je trdna španovija med oblastjo, ki svojo legalnost utemeljuje z volitvami in kapitalom. Pravzaprav je to prešuštvo, ki mu ni videti konca. In v kateri krog pekla je Dante poslal prešuštnike? Dokler so ti prešuštniki še med nami, jih skušajmo vsaj omejiti, če jih že ne moremo odstraniti. Zato premislimo, ko oddamo svoj glas na volitvah, in se spomnimo, kaj so nam »predstavniki ljudstva« obljubljali, preden so sedli na udobne oblastne sedeže. Običajni državljani pač ne znamo živeti v oblakih obljub o »svetli prihodnosti«, če ne plačamo položnic, nam izklopijo elektriko.
